Jedro

Vloga, ki je vezana na rok mora biti izročena pristojnemu sodišču pred iztekom roka, da velja za pravočasno. Ta rok ni podaljšljiv. Samo v primeru pošiljatve priporočeno po pošti se kot dan izročitve sodišču šteje dan oddaje priporočeno na pošto. Ker je tožeča stranka na ovojnici in v reviziji sami navedla kot naslovno sodišče Vrhovno sodišče Republike Slovenije, takšne dvojne napake ni mogoče opredeliti kot očitno pomoto.

Za obveznosti družbe lahko odgovarjajo po 6. členu ZGD samo osebe, ki so njeni družbeniki.

Izrek

Revizija se zavrže. Zahtevek prve tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Zahtevek prve tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je to sodišče po obeh izrednih pravnih sredstvih nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji morajo tožene stranke nerazdelno plačati znesek 17.825.193,40 SIT z zamudnimi obrestmi, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata:

1./ tožeča stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in

2./ vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava - 2., 3. in 4. alinee prvega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah.

Tako tožeča stranka kot tudi vrhovna državna tožilka predlagata razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženim strankam. Nanjo je odgovorila samo prva tožena stranka in predlagala zavrnitev revizije.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena vsem strankam spora. Odgovorila je samo prva tožena stranka in predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Revizija je prepozna, zahteva za varstvo zakonitosti pa neutemeljena.

I.

Revizijo je bilo treba vložiti pri sodišču prve stopnje (388. člen ZPP) - Okrožnem sodišču v Kopru. To je bilo zato "pristojno sodišče" v smislu prvega odstavka 113. člena ZPP. Njemu bi morala tožeča stranka izročiti revizijo.

Kot vloga, ki je vezana na rok (prvi odstavek 382. člena ZPP), bi morala biti revizija izročena pristojnemu sodišču pred iztekom roka, da bi veljala za pravočasno (prvi odstavek 113. člena ZPP). Ta rok ni podaljšljiv. Samo v primeru pošiljatve priporočeno po pošti se kot dan izročitve sodišču ne šteje dan dejanske izročitve sodišču, ampak dan oddaje priporočeno na pošto (drugi odstavek 113. člena ZPP).

Revizija kot vloga, ki je vezana na rok, je pravočasna, če je po prvem oziroma drugem odstavku 113. člena ZPP izročena v roku pristojnemu sodišču, ne pa kateremu koli sodišču. Izjemo od tega pravila, ki izhaja iz zgoraj navedenih določb ZPP, določa samo sedmi odstavek 113. člena ZPP. Po tem zakonskem določilu bi bilo možno revizijo, ki je bila izročena nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa je prispela že po izteku roka, šteti za pravočasno samo, če je vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vlagatelja revizije.

Kot naslovno sodišče je tožeča stranka navedla v reviziji Vrhovno sodišče Republike Slovenije in ne Okrožno sodišče v Kopru, kot bi to morala (388. člen ter prvi in drugi odstavek 113. člena ZPP). Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je tožeča stranka navedla kot naslovno sodišče tudi na ovojnici, s katero je revizijo po pošti priporočeno odposlala. Ker ima tožeča stranka kvalificirano zastopstvo, neupoštevanja 388. člena ZPP ni mogoče pripisati nevednosti. Ker pa je tožeča stranka, ne samo na ovojnici, ampak tudi v reviziji sami navedla kot naslovno sodišče Vrhovno sodišče Republike Slovenije, takšne dvojne napake ni mogoče opredeliti kot očitne pomote. Zato revizije ni mogoče šteti kot pravočasne na podlagi sedmega odstavka 113. člena ZPP.

Revizijo je tožeča stranka oddala priporočeno na pošto 13.11.1998. Ker je bil to zadnji dan revizijskega roka in povrhu še petek, je prispela na vrhovno sodišče šele 16.11.1998, k pristojnemu sodišču - Okrožnemu sodišču v Kopru pa 19.11.1998, torej po izteku revizijskega roka. Glede na vse navedeno je torej revizija prepozna. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.

II.

Tožeča stranka je izposlovala pravnomočno sodbo, po kateri ji je družba B. d.o.o. dolžna plačati (vrniti) 4.933.561,70 SIT s pripadki. Ker od nje ni mogla izterjati prisojenega zneska, zahteva v tem sporu od vseh petih toženih strank plačilo zneska, ki naj bi ji ga po pravnomočni sodbi dolgovala družba B. d.o.o. Tožbeni zahtevek je utemeljevala na določbah Zakona o varstvu terjatev v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb (Ur. list RS štev. 7/93). Ker pa je Ustavno sodišče omenjeni zakon razveljavilo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbo tožeče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta zavzeli stališče, da je z razveljavitvijo zgoraj omenjenega zakona odpadla pravna podlaga, na kateri je tožeča stranka temeljila tožbenemi zahtevek.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava - neupoštevanje določb 2., 3. in 4. alinee prvega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah. Ob izpolnitvi predpostavk iz omenjene zakonske določbe pa odgovarjajo za obveznosti družbe samo njeni družbeniki, ne pa tudi druge osebe. Tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da bi bila katera od toženih strank družbenik družbe B. d.o.o. Iz njenih tožbenih navedb izhaja celo nasprotno - nobena od toženih strank ni družbenik družbe B. d.o.o. Da nobena od toženih strank to ni, pa izhaja tudi iz sodnega registra, ki je javna listina, in se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov, vpisanih v sodni register, razen če zakon ne določa drugače (tretji odstavek 8. člena Zakona o sodnem registru - Ur. list RS štev.

13/94). To velja tudi za sodišče (sicer pa so vsi relevantni izpiski iz sodnega registra v spisu). Ker nobena od toženih strank ni družbenik družbe B. d.o.o., po določbi 6. člena Zakona o gospodarskih družbah tožene stranke ne odgovarjajo za obveznosti omenjene družbe.

Glede na navedeno in upoštevajoč prvi odstavek 408. člena ZPP zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi drugega odstavka 408. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP zavrnilo.

III.

Ker prva tožena stranka v odgovorih na vloženi izredni pravni sredstvi ni navedla prav ničesar relevantnega za odločitev, je sodišče zavrnilo njeno zahtevo za povrnitev stroškov, ki so ji nastali v obeh postopkih (prvi odstavek 155. člena ZPP).