Jedro

Vrhovno sodišče je ves čas štelo, da je pogoj za zagotovitev delavčeve pravice do zagovora v smislu določb ZDR, da je delavcu predhodno vročena pisna obdolžitev in da je na zagovor pisno povabljen, razen ko je bil zagovor mimo teh pogojev opravljen ob izrecnem soglasju delavca. Težo kršitve, ki se kot razlog za izredno odpoved očita delavcu, ni štelo za okoliščino, zaradi katere bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, niti ni za tak razlog upoštevalo neformalne razgovore z delavcem o očitani kršitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 18. 8. 2005. Zavrnilo je tudi zahtevke za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja za čas od 21. 8. do 18. 10. 2005 in zahtevek za izplačilo plače za to obdobje ter za izplačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi, glede zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 18. 10. 2005 in vrnitve tožnice na delo pa je v posledici umika tožbe postopek ustavilo. Ugotovilo je, da obstaja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ker si je tožnica kot blagajničarka protipravno prisvojila s strani stranke previsoko izročen znesek gotovine v tuji valuti. Presodilo je, da je bila sporna odpoved zakonita kljub temu, da tožnici ni bil omogočen zagovor pred direktorjem tožene stranke, ki je podal odpoved, v smislu določb 177. člena ZDR, ker je po predhodnih razčiščevanjih s tožnico o očitanih kršitvah opravila razgovor pooblaščena delavka P. U. in o tem sestavila ustrezen zapisnik.

2. Na tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja v okviru končnega zahtevka, glede višine zahtevanega plačila plače in glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezakonitosti odpovedi pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nezakonitost odpovedi je utemeljilo s tem, da tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora v skladu z določbami drugega odstavka 83. člena ter prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR in niso obstojali razlogi, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici tak zagovor omogoči. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje hkrati očita, da je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje štelo, da P. U. za opravo razgovora s tožnico ni imela pooblastila direktorja in take drugačne ugotovitve ni utemeljilo, zaradi česar se v tem delu izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Poudarja, da je namen zagovora, ki ga delavcu omogoča ZDR, da se delavec o očitani mu kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti lahko izreče in da se tudi na tak način ugotovijo vse bistvene okoliščine za podajo odpovedi. Tudi po ugotovitvah sodišča je imela tožnica večkrat možnost, da se izreče o očitanih ji kršitvah, nazadnje, ko je razgovor z njo dva dni pred podajo odpovedi po pooblastilu direktorja opravila P. U.. Ker je sodišče glede tožničinih kršitev ugotovilo enako dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pri toženi stranki, je odločitev sodišča v nasprotju z institutom zagotovitve zagovora delavcu, ki ni določen z namenom, da bi ščitil delavca v primerih, ko je grobo kršil svoje delovne obveznosti, temveč je namenjen temu, da se prepreči morebitno neupravičeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne soglaša z razlago določb drugega odstavka 83. člena ZDR, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Ugotavljanje nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki zgolj zato, ker zagovor v skladu s 83. členom ZDR ni bil izveden povsem natančno in formalno, označuje za zlorabo instituta zagovora v smislu določb ZDR.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija sicer zgolj v obrazložitvi in zgolj smiselno očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje štelo, da P. U. ni imela pooblastila za opravo razgovora s tožnico v smislu podaje zagovora in takšne drugačne ugotovitve ni obrazložilo. To pa za odločitev ni bilo bistveno, saj je sodišče druge stopnje presodilo, da razgovora tožnice z nadrejeno delavko P. U. ni mogoče šteti za zagovor v smislu drugega odstavka 83. člena ZDR zato, ker tožnici predhodno ni bila vročena pisna obdolžitev in ni bila posebej vabljena na zagovor v smislu določb prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR.

8. Na podlagi drugega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Na podlagi prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor. Pisno obdolžitev mora delavec delodajalcu vročiti po pravilih pravdnega postopka.

9. Glede na gornje zakonske določbe je Vrhovno sodišče ves čas štelo, da je pogoj za zagotovitev delavčeve pravice do zagovora v smislu določb ZDR, da je delavcu predhodno vročena pisna obdolžitev in da je na zagovor pisno povabljen (1), razen ko je bil zagovor mimo teh pogojev opravljen ob izrecnem soglasju delavca (2). Težo kršitve, ki se kot razlog za izredno odpoved očita delavcu, ni štelo za okoliščino, zaradi katere bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, niti ni za tak razlog upoštevalo neformalne razgovore z delavcem o očitani kršitvi (3). Revizija sicer utemeljeno poudarja, da je smisel zagovora delavca, da se ta lahko izreče o očitanih kršitvah in o drugih okoliščinah, ki bi lahko bile pomembne za odločitev o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar ob navedenih zakonskih določbah o vročitvi pisne obdolžitve, s katero mora biti delavec predhodno seznanjen z očitki, in o vročitvi ustreznega povabila na zagovor, sodišču neutemeljeno očita zlorabo instituta zagovora, ker brez izpolnitve navedenih obveznosti s strani tožene stranke tožničinega razgovora z nadrejeno delavko ni štelo za zagovor pred sporno izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

10. Ker tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora v skladu z določbami ZDR, je sodišče, ne glede na ugotovljeno kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, utemeljeno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): V sodbi VIII Ips 20/2005 z dne 1. 3. 2005 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je vročitev pisne obdolžitve pogoj za zagotovitev pravice do zagovora. Podobno je v sodbi VIII Ips 86/2006 z dne 23. 5. 2006 sodišče vztrajalo pri pisni obdolžitvi in pisnem povabilu na zagovor.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 262/2006 z dne 24. 10. 2006. Op. št. (3): V sodbi VIII Ips 154/2006 z dne 10. 10. 2006 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da teža ugotovljene kršitve ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavki omogoči zagovor. Prav tako takšnih okoliščin ne predstavljajo ugotovitve, da je o očitanih kršitvah s tožnico pred izredno odpovedjo nadrejena delavka opravila neformalni razgovor. Podobna stališča je zastopalo sodišče tudi v sodbi VIII Ips 210/2006 z dne 24. 10. 2006.