Jedro

Vloga tožnice z dne 29.4.1999, s katero je predlagala obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo, ki ji je bila vročena dne

16.2.1993, je bila vložena po preteku objektivnega roka pet let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 417/99-8 z dne 6.2.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka

59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 12.9.1999. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper sklep Upravne enote D., Oddelka za gospodarstvo in prostor z dne 23.6.1999, s katerim je ta organ zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z delno odločbo Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine D. pod isto opr. št. z dne

11.2.1993. Tožena stranka je soglašala z odločitvijo prvostopnega upravnega organa, saj dejstva, na katere se sklicuje tožnica, ne predstavljajo nova dejstva v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-86). Poleg tega pa ta predpis za predlaganje obnove postopka določa dva zakonita in nepodaljšljiva roka, subjektivni rok enega meseca in objektivni rok 5 let. Odločba Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine D. z dne 11.2.1993, je postala dokončna dne 2.3.1993 in je torej petletni objektivni rok, v katerem je bilo mogoče zahtevati obnovo postopka že potekel. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo po ZUP. Eden izmed zakonsko določenih pogojev za tako izredno pravno sredstvo je tudi rok, v katerem se lahko predlaga obnova postopka. ZUP v 3. odstavku 252. člena določa petletni objektivni rok, ki velja tako za stranko, javnega tožilca, kot tudi upravni organ. Učinek objektivnega roka je v tem, da se po preteku 5 let od vročitve dokončne odločbe stranki, obnova postopka ne more predlagati, pa tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Navedena delna odločba Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine D. z dne 11.2.1993 je postala dokončna dne 2.3.1993. Odločba je bila vročena strankam

15. oziroma konkretno tožnici dne 16.2.1993. Zoper to odločbo ni bila vložena pritožba. Petletni rok, v katerem bi lahko tožnica predlagala obnovo postopka, je potekel dne 16.2.1998. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila dne

29.4.1999. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da obnova postopka zaradi poteka objektivnega petletnega roka ni več mogoča. Tožnica v pritožbi navaja, da je bilo premoženje, gozd v skupni površini 43 ha 29 a in 90 m2, leta 1946 podržavljeno J.V., A.V. in B.V. - J., ki so bili idealni lastniki vsak do 1/3. V postopku vračanja pa je bil uporabljen drugačen ključ. V letu 1952 je bilo J.V. vrnjeno 12 ha, 3 a in 70 m2 gozda. V letu 1993 pa je bilo vsakemu od idealnih lastnikov vrnjeno po 9 ha 8 a in 86 m2 gozda.

Pošteno bi bilo, da bi vsak od idealnih solastnikov dobil vrnjeno 1/3 podržavljenega gozda.

Tožena stranka in prizadete stranke B.J., H.V. in J.V. na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

ZUP/86 v 3. odstavku 252. člena določa, da se po preteku petih let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bila odločba Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine D. z dne

11.2.1993, vročena tožnici dne 16.2.1993. Z vlogo z dne 29.4.1999 je tožnica predlagala obnovo postopka, ki je bil zaključen z navedeno odločbo. Od vročitve odločbe do vložitve predloga za obnovo postopka je tako preteklo več kot 5 let. Zato je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe pravilna.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in ker prav tako niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.