Jedro

Stanovanjski zakon ureja pravico imetnika stanovanjske pravice do nakupa stanovanja (117. člen) in pravico do odpravnine (126. člen) v poglavju o privatizaciji. Zato sta ti dve pravici privatizacijski pravici. Pravico do odpravnine lahko uveljavlja le imetnik stanovanjske pravice. Pravico do odkupa stanovanja pa lahko uveljavlja bodisi on sam ali pa z njegovo pismeno privolitvijo njegov ožji družinski član. V tem zadnjem primeru gre za eno samo pravico, ki je njegova in take narave ta pravica ne izgubi, čeprav jo z njegovo pismeno privolitvijo uveljavlja drug, to je njegov ožji družinski član. Ko sodišče odloči o tej pravici, bodisi na njegovo tožbo ali tožbo njegovega družinskega člana, odloči vedno o njegovi pravici. To ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da je utemeljenost tožbenega zahtevka vedno odvisna zgolj od razlogov na njegovi strani kot imetnika stanovanjske pravice, neodvisno od tega, kdo nastopa kot tožnik v pravdi (argument še drugi odstavek 128. člena SZ). Zato mora imetnik stanovanjske pravice, kadar pravico do odkupa stanovanja ne uveljavlja osebno, poskrbeti za svoje morebitne pravice že v pravdi svojega ožjega družinskega člana (v smislu 206. in naslednjih členov ZPP).

Negativne predpostavke, torej odklonilni razlogi za prodajo stanovanja oziroma izplačilo odpravnine, so tako po drugem odstavku 128. člena kot po tretjem odstavku 126. v zvezi s prvim odstavkom 148. člena SZ vsebinsko enaki: lastnik ni dolžan prodati stanovanja oziroma izplačati odpravnino, če je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih, v obeh primerih pa v slučaju spora odloča o upravičenosti zavrnitve zahtevka sodišče v pravdnem postopku. Iz povedanega sledi zaključek: o tožnikovi pravici do odkupa stanovanja je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo v pravdi z opr. št. I P 12/92, s katero je bil tožbeni zahtevek na odkup stanovanja iz razlogov drugega odstavka 128. člena SZ zavrnjen. S to pravdo so bile tožnikove privatizacijske pravice kot imetnika stanovanjske pravice iz stanovanjskega zakona izčrpane. Drugih to je nadaljnjih privatizacijskih pravic (do odpravnine) po stanovanjskem zakonu ne more več uveljavljati.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje ob ugoditvi pritožbi tožene stranke spremeni tako, da se zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna izplačati odpravnino v višini 858.125,00 SIT s pripadki.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka prve stopnje 67.811,00 SIT in stroške pritožbenega postopka 45.549,00 SIT ter stroške revizijskega postopka 50.495,00 SIT, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da mu mora po določilu 126. člena stanovanjskega zakona plačati odpravnino 858.125,00 SIT z obrestmi in mu povrniti tudi stroške postopka, ker je ugotovilo, da se je tožnik izselil iz toženkinega stanovanja v svojo novo hišo 13.10.1993. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se pobijani sodbi spremenita ali razveljavita. V reviziji poudarja, da je tožnik dal soglasje za odkup spornega stanovanja v korist svoje matere, ki je spor proti toženki pod št. I P 12/92 pravnomočno izgubila, ker se je ugotovilo, da so obstajali pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja tožniku po določbah drugega odstavka 128. člena SZ. S tem ko je izbral pravico do odkupa, se je odpovedal pravici do odpravnine in tožnik ni bil upravičen do dodatnega zahtevka in nove tožbe. V navedenem sporu ugotovljeno predhodno vprašanje je pomembno tudi za ta spor ter je drugačno stališče nižjih sodišč nepravilno in pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dalje poudarja, da se je tožnik zavezal izprazniti sporno stanovanje že leta 1989, ko je sprejel od toženke stanovanjsko posojilo. Končno poudarja, da se v obeh sporih obravnavajo iste odločilne okoliščine, da gre za isto stanovanje in iste stranke in da o isti pravici ne more biti različno odločeno.

Na revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je možno uveljavljati po prvem odstavku 385. člena ZPP, revizija formalno ni opredelila. Na domnevne postopkovne kršitve pa tudi ni mogoče sklepati iz vsebine revizijskih razlogov, ki kažejo, da se toženka ne strinja z dokazno oceno sodišč nižjih stopenj in v navedenih postopkih zavzeto pravno presojo spora. Prvi del od navedenih razlogov v reviziji ni mogoče uveljavljati, ker zadevajo dejanske ugotovitve (tretji odstavek 385. člena ZPP), o drugem delu razlogov, ki so materialnopravne narave, pa bo govora spodaj.

Osrednji materialnopravni problem spora je vprašanje ali lahko tožnik uveljavlja pravico do odpravnine po 126. členu stanovanjskega zakona (SZ), potem ko je bil že zavrnjen zahtevek o njegovi pravici do odkupa stanovanja po določbah 117. člena SZ. Iz ugotovitev sodb nižjih sodišč (ki očitno sprejemata med pravdnima strankama nesporne ugotovitve iz pravnomočno zaključene pravde istega sodišča pod opr. št. I P 12/92), izhaja sledeče: tožnik je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju P. 11 v C.. Soglasje za odkup tega stanovanja je dal svoji materi K. L., ki je to pravico uveljavljala v pravdi pod opr. št. I P 12/92 na sodišču prve stopnje, ker je toženka odklonila zahtevo za prodajo stanovanja. S sodbo, izdano v tem sporu 9.6.1993, je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnikove matere K. L., da ji mora toženka prodati sporno stanovanje po določbah 117. člena SZ.

Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje odločitve v tem sporu pojasnilo, da je pravnomočen le izrek iz sodbe I P 12/92 (ne pa razlogi, iz katerih izhaja, da je bil tožbeni zahtevek tožnikove matere zavrnjen zato, ker lastnik ni bil dolžan prodati stanovanja ne tožniku in ne njegovi materi, ker je bilo mogoče odpovedati tožniku stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov po 60. členu ZSR glede na to, da je tožnik lastnik nedograjene stanovanjske hiše in ker se je leta 1989 zavezal s pogodbo izprazniti stanovanje zaradi odobrenega stanovanjskega kredita). Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da niso bili podani pogoji za odklonitev plačila odpravnine po drugem odstavku 148. člena SZ, ker tožnikova hiša še ni primerna za bivanje glede na to, da so bili v hiši končani le nekateri prostori (dnevna soba, kuhinja in kopalnica), ne pa še drugi prostori, v katerih so manjkali podi (dokončana pa tudi niso bila zunanja dela, balkoni in stopnice). Po njunem mnenju je tožnik imel po stanovanjskem zakonu dve upravičenji: pravico do odkupa stanovanja ali pravico do odpravnine. Materi pa je odstopil le pravico do odkupa in ne tudi do odpravnine, obe upravičenji pa sta že po svoji naravi nezdružljivi in je zato mogoče uveljavljati le eno od njiju. Končni zaključek sodišč druge in prve stopnje je bil, da tožnik utemeljeno uveljavlja izplačilo odpravnine po 126. členu SZ in sta zato njegovemu tožbenemu zahtevku ugodili.

Po presoji revizijskega sodišča sta odločitvi sodišč druge in prve stopnje materialnopravno zmotni, ker nista pravilno uporabili privatizacijskih določb stanovanjskega zakona. Stanovanjski zakon ureja pravico imetnika stanovanjske pravice do nakupa stanovanja (117. člen) in pravico do odpravnine (126. člen) v poglavju o privatizaciji. Zato sta ti dve pravici privatizacijski pravici.

Pravico do odpravnine lahko uveljavlja le imetnik stanovanjske pravice. Pravico do odkupa stanovanja pa lahko uveljavlja bodisi on sam ali pa z njegovo pismeno privolitvijo njegov ožji družinski član. V tem zadnjem primeru gre za eno samo pravico, ki je njegova in take narave ta pravica ne izgubi, čeprav jo z njegovo pismeno privolitvijo uveljavlja drug, to je njegov ožji družinski član. Ko sodišče odloči o tej pravici, bodisi na njegovo tožbo ali tožbo njegovega družinskega člana, odloči vedno o njegovi pravici. To ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da je utemeljenost tožbenega zahtevka vedno odvisna zgolj od razlogov na njegovi strani kot imetnika stanovanjske pravice, neodvisno od tega, kdo nastopa kot tožnik v pravdi (argument še drugi odstavek 128. člena SZ). Zato mora imetnik stanovanjske pravice, kadar pravico do odkupa stanovanja ne uveljavlja osebno, poskrbeti za svoje morebitne pravice že v pravdi svojega ožjega družinskega člana (v smislu 206. in naslednjih členov ZPP).

Sodišče druge stopnje pravilno poudarja v razlogih svoje sodbe, da od obeh obravnavanih pravic (odkup, odpravnina) lahko imetnik stanovanjske pravice uveljavlja le eno. Izbira je njegova, utemeljenost postavljenega zahtevka pa je odvisna od obstoja predpostavk na njegovi strani. Negativne predpostavke, torej odklonilni razlogi za prodajo stanovanja oziroma izplačilo odpravnine, so tako po drugem odstavku 128. člena kot po tretjem odstavku 126. v zvezi s prvim odstavkom 148. člena SZ vsebinsko enaki: lastnik ni dolžan prodati stanovanja oziroma izplačati odpravnino, če je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih, v obeh primerih pa v slučaju spora odloča o upravičenosti zavrnitve zahtevka sodišče v pravdnem postopku. Iz povedanega sledi zaključek: o tožnikovi pravici do odkupa stanovanja je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo v pravdi z opr. št. I P 12/92, s katero je bil tožbeni zahtevek na odkup stanovanja iz razlogov drugega odstavka 128. člena SZ zavrnjen. S to pravdo so bile tožnikove privatizacijske pravice kot imetnika stanovanjske pravice iz stanovanjskega zakona izčrpane. Drugih to je nadaljnjih privatizacijskih pravic (do odpravnine) po stanovanjskem zakonu ne more več uveljavljati. Pravilna uporaba materialnega prava v tem sporu torej narekuje zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji toženke ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je ob ugoditvi pritožbi toženke tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker se je pravda končala z uspehom toženke, je moralo revizijsko sodišče poseči tudi v stroškovno odločitev nižjih sodišč. Na podlagi določb 154. in drugega odstavka 166. člena ZPP mora tožnik povrniti stroške postopka toženki in sicer stroške postopka na prvi stopnji v višini 67.811,00 SIT, pritožbene stroške v višini 45.549,00 SIT in stroške revizijskega postopka 50.495,00 SIT. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo, upoštevajoč pri tem vrednost spora 858.125,00 SIT.