Jedro

Članstvo v Kulturbundu je podlaga za ugotovitev, da gre za osebo nemške narodnosti. Nelojalnost se glede na določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domneva, lahko pa se z navajanjem in dokazovanjem konkretnih okoliščin to domnevo izpodbija kot dejansko neutemeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1403/96-11 z dne 24.9.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14.8.1996. Z njo je bila zavrnjena tožničina pritožba proti odločbi Upravne enote C. z dne 5.5.1994, s katero je bilo ugotovljeno, da se pok. H.E.W. po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ni štel za jugoslovanskega državljana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je bil imenovani na dan 6.4.1941 sicer domovinsko pristojen v takratni Občini C. kot državljan bivše Kraljevine Jugoslavije. Na dan 28.8.1945 pa ni pridobil državljanstva nove Jugoslavije iz razlogov, navedenih v noveli 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž). Iz arhivskih dokumentov Ministrstva za kulturo - Arhiva Republike Slovenije in Ministrstva za notranje zadeve je namreč razvidno, da je živel v Avstriji že pred 4.12.1948 (saj je pridobil državljanstvo Avstrije že 10.9.1948) in da je bil nemške narodnosti. Članstvo v nacistični organizaciji Kulturbund in v poznejši Štajerski domovinski zvezi ter članstvo v NSDAP so le dodatne okoliščine, ki kažejo na njegovo nemško narodnost. Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere temeljni program je bila pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike in so vanjo kot člani lahko vstopile le osebe, ki so v svoji pristopni izjavi podpisale, da se prištevajo k nemški narodnosti. Isto velja za Štajersko domovinsko zvezo. Tožbeni ugovor, da je bil materialni zakon nepravilno uporabljen zaradi retroaktivne uporabe določbe 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen. Tožena stranka je ugotovitev, da pok. H.E.W. na dan 28.8.1945 ni veljal za državljana FLRJ, utemeljeno oprla na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž. Navedena določba se je za čas od 28.8.1945 do njene uveljavitve (4.12.1948) uporabljala retroaktivno in jo uporabljajo pristojni organi tudi v današnjih postopkih o ugotavljanju državljanstva. Določbe spornega 2. odstavka, skupaj z določbo 1. odstavka 35. člena ZDrž, ni mogoče razlagati drugače kot z zakonom določeno retroaktivno uporabo, ki ji tudi po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, ni mogoče očitati, da je nedopustna. Zakonodajalec je pri ugotavljanju državljanstva izhajal iz domneve nelojalnosti, ki ima podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah, zoper katero pa je mogoč in dopusten nasproten dokaz. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi ugovor, da je bila na podlagi članstva v že navedenih okupatorjevih organizacijah ugotovljena nelojalnost pok. H.E.W. zoper interese narodov in države FLRJ. Na podlagi članstva je bila namreč ugotovljena nemška narodnost imenovanega, saj je že zakonodajalec sam pri ugotavljanju državljanstva izhajal iz domneve nelojalnosti, zoper katero pa je mogoč in dopusten nasproten dokaz.

Tožnica v pritožbi smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ponavlja tožbene navedbe, da je zmotna uporaba materialnega prava podana glede na uporabo novele Zakona o državljanstvu, ki je stopila v veljavo dne 4.12.1948 in je evidentno uporabljena retroaktivno. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj njen prednik, pok.

H.E.W., ni bil nikoli član NSDAP. Navedeno okoliščino je možno preveriti pri ustanovi "Berlin Dokument Center". Član Kulturbunda je bil v času, ko to še ni bila politična, temveč le kulturna organizacija. Navaja še, da se njen pravni prednik ni pregrešil z nelojalnim vedenjem zoper interese narodov in države FLRJ. Zaradi časovne odmaknjenosti pa je danes težko dokazovati njegovo protinacistično nastrojenost oziroma lojalnost. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim FLRJ, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva RS. Glede na podatke v priloženih upravnih spisih pritožbeni ugovori ne vzbujajo dvomov o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker je bil citirani zakon pravilno uporabljen in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi arhivskega gradiva, zbranega pri Ministrstvu za kulturo - Arhivu Republike Slovenije in Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije. Na tej podlagi je bilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno, da je bil pok. H.E.W. oseba nemške narodnosti. Tem konkretno navedenim podatkom tožnica tudi ne oporeka.

Ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če je bila uporabljena novela Zakona o državljanstvu FLRJ, objavljena v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48. Prvostopno sodišče je navedlo pravilne razloge za dejansko retroaktivno uporabo navedenih določb novele, glede same vsebine in njihovega namena. Z njimi se pritožbeno sodišče strinja. O navedenem pravnem vprašanju je odločilo tudi že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, na katero se sklicuje tudi prvostopno sodišče. Zakonodajalec je z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji vzpostavil domnevo nelojalnosti, ki ima podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah in je izpodbojna. Izpodbojna domneva ne izključuje dokazovanja, vendar pa nosi breme dokazovanja tisti, ki se z njo ne strinja. To pomeni, da se breme dokazovanja prevali na tistega, ki zatrjuje, da določeno dejstvo ne obstaja. V tem primeru na tožnico, ki je imela možnost dokazovati, da nelojalnost njenega pravnega prednika ni obstajala.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.