Jedro

Toženec utemeljeno izpostavlja, da bi moralo prvo sodišče z materialnopravnega vidika pri svoji odločitvi upoštevati, da je pisno odpovedal pogodbo (naročniško razmerje) z dopisom z dne 15. 11. 2020. Toženec je v tem dopisu izrazil svojo voljo, da odpoveduje pogodbo. S tem v zvezi je materialnopravno napačno stališče tožnika, da je toženec s tem dopisom zahteval le spremembo cene in da je še naprej želel ostati tožnikov naročnik po obstoječi pogodbi, saj je toženec jasno navedel, da želi skleniti novo pogodbo. V tem delu je materialnopravno napačno stališče prvega sodišča, da toženčeva odpoved naročniškega razmerja 15. 11. 2020 ne vpliva na toženčev položaj v pravdi. Sodišče sodi v mejah tožbenega zahtevka, zato je neupoštevno razlogovanje prvega sodišča, da bi toženec moral v primeru prenehanja najemnega razmerja 16. 11. 2020 plačati tožniku višji sorazmerni del stroškov za priklop naprav.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki tako, da se znesek 245,25 EUR nadomesti z zneskom 238,38 EUR; - v II. točki tako, da se znesek 1,59 EUR nadomesti z zneskom 8,46 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 245,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2021 do plačila (I. točka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka sodbe) in naložilo tožencu, da tožniku povrne 427,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo. Navaja, da tožnik ni upošteval niti svojega pravilnika. V pravilniku piše, da je tožnik dolžan vzpostaviti priključek najkasneje v 30-ih delovnih dneh po izpolnitvi vseh tehničnih pogojev za priklop. Postavi se vprašanje, kdo obvesti tožnika, da je za priklop vse pripravljeno. Sam ga o tem ni obvestil. Tožnik je kriv, da za priklop ni bilo vse pripravljeno, ko je njegov strokovnjak prišel opraviti priključitev. Po pravilniku je priključek uspešno vzpostavljen, ko tožnik vzpostavi povezavo do naročnikove omrežne priključne točke. Tožnik bi lahko pričel pošiljati račune, ko bi bil priključen celoten naročniški paket. Za telefon bi morala biti sklenjena posebna pogodba. Tožnik je zaračunal telefon tudi za cel november 2020, čeprav je že 16. 11. 2020 poslal tožniku preklic podpisa na sporni pogodbi in od tega dne dalje pogodba ni več veljala. Ni res, da je pogodbo prekinil tožnik 26. 1. 2021. Tožnikov predstavnik ni mogel opraviti priklopa 16. 10. 2020, ker toženec ni imel ustrezne inštalacije in TV sprejemnika. Rad bi vedel, kdo je naročil priklop. Če bi ga naročil sam, bi bilo zagotovo vse pripravljeno. Opremo naj pride iskat tisti, ki je naročil namestitev opreme v nasprotju s pravili. Ker ni naročil priklopa opreme, je tudi ni dolžan nositi v Ljubljano.

3. Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ni mogoče upoštevati tistih pritožbenih navedb, s katerimi toženec zatrjuje, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno.

6. Prvo sodišče je ugotovilo naslednja dejstva: - pravdni stranki sta 2. 9. 2020 sklenili pogodbo o naročniškem razmerju za uporabo elektronskih komunikacijskih storitev; - toženec je naročil paket ... A, ki je vključeval internet, IP telefonijo in IP televizijo, cena za te storitve pa je znašala 43,00 EUR mesečno; - tožnikov predstavnik je prišel opraviti priklop 16. 10. 2020, ko so bile naročene storitve aktivirane, pri čemer toženec ni izkazal, da naj tožnik po priklopu telefon odklopi na njegovo zahtevo; - toženec storitev IP televizije in interneta ni mogel uporabljati iz razlogov na njegovi strani, ker ni imel ustrezne inštalacije in TV sprejemnika, o čemer tožnika do priklopa 16. 10. 2020 ni obvestil, čeprav bi ga moral s tem seznaniti; - tožnik je tožencu omogočil uporabo naročenih storitev, s čimer je izpolnil svojo pogodbeno obveznost, zaradi predčasnega prenehanja pogodbe pa je toženec dolžan plačati sorazmeren del stroškov namestitve naprav; - toženec kljub tožnikovi zahtevi za vrnitev terminalske opreme oziroma omogočanje njene demontaže opreme ni vrnil in ni zahteval, da tožnik na njegovem naslovu sam prevzame opremo; - pogodba med pravdnima strankama je prenehala veljati zaradi odpovedi naročniškega razmerja, pri čemer se prvo sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj in na podlagi čigave odpovedi je pogodba prenehala veljati; - po delnem odpisu terjatev je toženec dolžan plačati tožniku storitev telefonije za oktober 2020 v znesku 7,22 EUR in za november 2020 v znesku 14,00 EUR, strošek namestitve naprav v znesku 38,65 EUR, račun za nevrnjeno terminalsko opremo v znesku 176,90 EUR ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega računa do 16. 8. 2021 v skupnem znesku 8,48 EUR.

7. Tožnik je bil dolžan izvesti priklop že na podlagi sklenjene pogodbe in priklopa ni bilo treba posebej naročati. Toženec je bil po prenehanju naročniškega razmerja (pogodbe) dolžan vrniti terminalsko opremo ali pa jo tožniku vrniti po pošti, na kar ga je tožnik utemeljeno pozval. Prvo sodišče je glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe, razen v delu, kot je to pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Toženec utemeljeno izpostavlja, da bi moralo prvo sodišče z materialnopravnega vidika pri svoji odločitvi upoštevati, da je pisno odpovedal pogodbo (naročniško razmerje) z dopisom z dne 15. 11. 2020. Toženec je v tem dopisu izrazil svojo voljo, da odpoveduje pogodbo. S tem v zvezi je materialnopravno napačno stališče tožnika, da je toženec s tem dopisom zahteval le spremembo cene in da je še naprej želel ostati tožnikov naročnik po obstoječi pogodbi, saj je toženec jasno navedel, da želi skleniti novo pogodbo. V tem delu je materialnopravno napačno stališče prvega sodišča, da toženčeva odpoved naročniškega razmerja 15. 11. 2020 ne vpliva na toženčev položaj v pravdi. Sodišče sodi v mejah tožbenega zahtevka, zato je neupoštevno razlogovanje prvega sodišča, da bi toženec moral v primeru prenehanja najemnega razmerja 16. 11. 2020 plačati tožniku višji sorazmerni del stroškov za priklop naprav.

9. Ker je naročniško razmerje zaradi toženčeve odpovedi prenehalo 16. 11. 2020, je toženec dolžan plačati tožniku za november 2020 le sorazmerni del naročnine za telefon v znesku 7,47 EUR (14,00 EUR x 16 dni/30 dni), ne pa v znesku 14,00 EUR, kolikor bi znašala naročnina za cel mesec. Zato je toženec dolžan plačati nekoliko nižji znesek tudi iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Te znašajo od zneska 14,00 EUR za čas od 20. 12. 2020 do 16. 8. 2021 0,73 EUR. Namesto tega zneska je toženec dolžan plačati od zneska 7,47 EUR za navedeno obdobje le zakonske zamudne obresti v višini 0,39 EUR (obresti so obračunane po programu VSRS, dosegljivem na spletu). Navedeno pomeni, da je toženec dolžan plačati tožniku 238,38 EUR, ne pa 245,25 EUR.

10. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP). Toženec je s pritožbo uspel v zelo majhnem delu (slabi 3 %), zato pritožbeno sodišče ni posegalo v pravilno stroškovno odločitev prvega sodišča (tretji odstavek 154. člena ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih toženec ni priglasil.