Jedro

Odločitev za namestitev obdolženca v psihiatrično kliniko je pogojena z ugotavljanjem in presojo dejanskih okoliščin v zvezi z njegovim duševnim stanjem in stopnjo ogroženosti njegovega zdravja in zdravja drugih ljudi, kar bo ugotovljeno s pomočjo izvedenca ustrezne stroke tekom nadaljnjega postopka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega J. P. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje umora po četrtem odstavku 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu odredi prisilno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici po 61. členu Zakona o duševnem zdravju. Zagovornik v zahtevi najprej izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Navaja, da je sestra, s katero je bil v sporu, že pokojna, zato ni znano, nad kom naj bi dejanje ponovil. Oporeka tudi pravni opredelitvi dejanja in meni, da je v konkretnem primeru mogoče govoriti le o kaznivem dejanju uboja na mah po 117. členu KZ-1, saj je oškodovanka obdolženca močno razdražila, zaradi česar je bil obdolženec v takšnem šoku, da sploh ne ve, kako je do obravnavanega dogodka prišlo. Nazadnje se zagovornik z navedbami, da je obdolženec shizofrenik z izraženo psihozo in avtoagresivnostjo, zavzema, da bi se ga namestilo v zaprt oddelek psihiatrične bolnice, kjer bi se takoj pričel zdraviti.

3. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki predlaga, da se zahteva kot neutemeljena zavrne. Poudarja, da zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti. V zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotavlja, da celo zahteva sama priznava, da obdolženec s svojim ravnanjem ogroža sebe in druge. Glede potrebe po zdravljenju v psihiatrični ustanovi pa že senat odgovoril, da se bo tekom nadaljnjega postopka ugotavljalo obdolženčevo duševno stanje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Očitek zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je preiskovalna sodnica očitano dejanje napačno pravno opredelila, ker naj bi bilo obdolžencu mogoče očitati le uboj na mah po 117. členu KZ-1, je utemeljeno zavrnil že senat. Podatki spisa zaenkrat kažejo na to, da je bil obdolženec z oškodovanko v več let trajajočem premoženjskem sporu, ki se je pričel predvsem zaradi dejstva, da je obdolženec živel v hiši skupaj z oškodovanko in njenim možem, stroškov bivanja pa ni plačeval. Ker je oškodovanka zahtevala sodno prodajo njegovih nepremičnin, se ji je obdolženec maščeval, kar se je odrazilo v storitvi očitanega kaznivega dejanja. Ker zagovornik pod videzom kršitve materialnega prava, izraža zgolj svoje nestrinjanje z dejanskimi zaključki nižjih sodišč, očitkom o napačni pravni opredelitvi dejanja ni mogoče slediti.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora, kot sklep senata, ki je zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika, razumno povesta, zakaj je bila odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. Pri presoji, ali je zoper obdolženca potrebno odrediti pripor iz ponovitvene nevarnosti, preiskovalna sodnica ni upoštevala le objektivne okoliščine, da zoper obdolženca teče postopek za najhujše kaznivo dejanje umora, temveč tudi vrsto subjektivnih okoliščin na strani obdolženca. Obdolženec je očitno nepredvidljiv in zavržno motiviran, saj naj bi očitano kaznivo dejanje storil zaradi premoženjskega spora s sestro, ki je kljub sporu, zanj skrbela. Pri sami izvršitvi kaznivega dejanja je pokazal izjemno vztrajnost, saj je oškodovanko kar šestkrat zabodel z nožem, pri čemer naj bi se oškodovanka branila, obdolženi pa je kljub temu z dejanji nadaljeval, vse dokler ji ni prizadel smrtne poškodbe. Odreditev pripora je neizogibno potrebna tudi zato, ker obdolženec živi v isti hiši skupaj z oškodovankinim možem, premoženjski spor, zaradi katerega je storil očitano kaznivo dejanje, pa še vedno ni končan.

7. Na zagovornikovo prizadevanje, da bi se zoper obdolženca odredilo psihiatrično zdravljenje v psihiatrični ustanovi, Vrhovno sodišče odgovarja, da ni pristojno za odrejanje posameznih ukrepov, temveč za presojanje zakonitosti posameznih odločitev nižjih sodišče, ki so jih je le-ta sprejela na podlagi v času sprejema odločitve znanih in ugotovljenih dejstev. Samo na podlagi dokumentacije v spisu preiskovalna sodnica ni mogla zaključiti, da je obdolženec neprišteven ali da potrebuje ustrezno psihiatrično zdravljenje. Odločitev za namestitev obdolženca v psihiatrično kliniko je pogojena z ugotavljanjem in presojo dejanskih okoliščin v zvezi z njegovim duševnim stanjem in stopnjo ogroženosti njegovega zdravja in zdravja drugih ljudi, kar bo ugotovljeno s pomočjo izvedenca ustrezne stroke tekom nadaljnjega postopka.

8. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.