Jedro

Upravičencem je s potekom roka, določenega v 559. členu ZKP, ki doslej kljub pozivu ustavnega sodišča ni bil podaljšan, prenehala pravica do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene I.R. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila obsojena I.R. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD in obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo deset mesecev. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je obsojenkino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo.

Zagovornica je dne 16.1.2002 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka in predlagala, da vrhovno sodišče na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izpodbijano sodbo spremeni in obsojenko oprosti obtožbe ali sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in podala mnenje, da je zahteva delno utemeljena. Strinja se z zagovornico, ko zatrjuje, da v izreku sodbe opisano dejanje nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja in da je zaradi tega podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKLD stori oseba, ki z namenom, opisanim v 2. členu ZKLD, stori katero od izvršitvenih oblik dejanja, opisanega v 3. točki tega člena. V izreku sodbe namen iz 2. člena, ki sicer ščiti ureditev v času storitve še neobstoječe FLRJ, ni opisan in tako manjka eden od znakov kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zagovornica navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga na podlagi obsojenkine pravice do rehabilitacije po določbah 30. člena Ustave RS in 13. člena ZKP ter po določbi 559. člena ZKP v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-247/96 z dne 8.10.1998, ki je zakonodajalca pozvalo, da rok iz 559. člena ZKP čimprej podaljša, do takrat pa bo ustavnost te določbe presojalo v postopkih odločanja o ustavnih pritožbah, kolikor bodo zahteve zaradi preteka roka iz 559. člena ZKP zavržene.

Po določbi 559. člena ZKP smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena tega zakona, ne glede na rok iz 3. odstavka 421. člena ZKP, zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona.

Dveletni zakonski rok za izpodbijanje pravnomočnih kazenskih sodb je iztekel 31.12.1996. Zakonodajalec kljub pozivu ustavnega sodišča doslej tega roka ni podaljšal. Sodišče je pri opravljanju sodniške funkcije vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Zato bi sodišče ravnalo v nasprotju z zakonom (559. člen ZKP), če bi zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo 10.1.2002 obravnavalo kot pravočasno oziroma dovoljeno, saj je stranki s potekom omenjenega zakonskega roka, ki doslej ni bil podaljšan, prenehala pravica do vložitve tega izrednega pravnega sredstva.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 559. členom ZKP zavrglo.