Jedro

Toženec navaja, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožeče stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožencu prepoveduje razpolaganje z dobroimetjem, ki ga ima na svojem računu do višine vtoževane terjatve (to je do zneska 1.269,59 EUR), da se organizaciji za plačilni promet A. d.d. izda nalog, s katerim se tožencu odreče izplačilo denarnega zneska, s katerim bi se dobroimetje na računu zmanjšalo pod znesek vtoževane terjatve, vse do pravnomočnega zaključka te zadeve; da se navedeni organizaciji za plačilni promet izda še nalog, s katerim se tožencu prepove zapreti navedeni račun ter prenesti dobroimetje do višine vtoževane terjatve na drug račun pri drugi organizaciji za plačilni promet, s tem da naj bi začasna odredba stopila v veljavo takoj, veljala pa naj bi do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi (I. točka izreka sklepa). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške zavarovanja (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sklep ne da preizkusiti, saj se sodišče ni opredelilo do vseh pomembnih navedb in dejstev, na katera se je sklicevala - zlasti glede denarnega toka. Sodišče je napačno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela izkazati verjetnega obstoja terjatve, pri čemer je upoštevalo pavšalne in nedokazane trditve toženca glede t.i. črnega fonda, ki pa ga sploh ni bilo. Vsa sredstva akontacij za stroške so bila izplačana s transakcijskega računa tožeče stranke na bančni račun toženca. Finančni tok je bil transparenten in sledljiv. Tudi termin ''črni stroški'' ni primeren. Toženec je predložil le prazno in nepodpisano listino z naslovom Pregled črnih stroškov. Tožeča stranka navaja še, da 191. člen OZ ni uporabljiv, saj ni šlo za nikakršen dolg. Šlo je za mandat oziroma pooblastilno razmerje, v katerem je bil toženec pooblaščen, da v imenu in za račun tožeče stranke poravna bodoče, negotove stroške. Toženec je sredstva prejel na zaupanje. Obema strankama je bilo jasno, da je dolžan v primeru presežka tožeči stranki sredstva vrniti. Toženec si je protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo. Obstoj terjatve je torej izkazan že z izkazanim denarnim tokom (z bančnimi izpiski) in obračuni stroškov, ki jih je sestavil toženec. Tožeča stranka vtožuje razliko, ki ni bila porabljena. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh pomembnih navedb in dejstev, na katera se je sklicevala. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, ki je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) in 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Pravilno je ugotovilo, da že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe (če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo nastala) iz prvega odstavka navedenega člena ZIZ ni podan, zato presoja nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe (da mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) iz drugega odstavka istega člena ZIZ niti ni bila potrebna.

7. Tožeča stranka vtožuje 1.269,59 EUR iz naslova preveč plačanih akontacij, kar utemeljuje s tem, da je toženec pri njej od marca 2016 do vključno junija 2017 opravljal delo voznika tovornega vozila in je pred vsako vožnjo kot akontacijo prejel denarna sredstva za stroške na poti. Po opravljeni vožnji je sestavil obračun službenih poti ter k obračunu priložil račune za stroške na poti, ki so bili plačani iz akontacije. Čeprav je bil zavezan razliko med prejeto akontacijo in dejansko nastalimi stroški tožeči stranki v celoti vrniti, tega ni storil, zato je tožeča stranka zoper toženca vložila tožbo za vračilo tega zneska. Toženec je prikazoval višje stroške od dejanskih ter posledično v blagajno tožeče stranke vračal manj, kot bi moral. Denarna terjatev predstavlja kapitalizirano vrednost razlike med prejetimi zneski akontacij za bodoče negotove stroške tožene stranke na poti in plačanimi ter z ustreznimi računi izkazanimi stroški na poti. Tožeča stranka je v zavarovanje terjatve predlagala izdajo začasne odredbe zoper toženca.

8. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v tej fazi postopka še ni verjetno izkazan ne temelj in tudi ne višina vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je resda navedlo, da naj bi se po toženčevih trditvah, ki jih je podal že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, pri tožeči stranki vodil tudi fond t.i. "črnih stroškov", ki so obsegali stroške na poti, za katere niso bili izdani računi (npr. stroški "dovoljenj" za vožnjo po cesti in za prečkanje določenih cestnih poti, stroški parkiranja na določenih parkiriščih in podobno), a utemeljeni razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe ni le v teh okoliščinah, na katere se sklicuje toženec, pač pa tudi v ostalih, prav tako še neraziskanih okoliščinah, na katere se sklicuje tožeča stranka. Pritožba poenostavljeno prikazuje, da je verjetni obstoj terjatve izkazan že z izkazanim denarnim tokom (z bančnimi izpiski) in obračuni stroškov, ki jih je sestavil toženec.

9. Toženec še navaja, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožeče stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Glede toženca pa je sodišče prve stopnje izpostavilo 190. člen OZ, po katerem je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti. Pritožba poudarja še to, da naj bi šlo za mandat oziroma pooblastilno razmerje, v katerem je bil toženec pooblaščen, da v imenu in za račun tožeče stranke poravna bodoče, negotove stroške.

10. Iz navedenega izhajajo pravna in dejanska vprašanja, zaradi katerih v tej fazi postopka, ko sodišče še ni začelo z izvajanjem dokazov, ni mogoče ugotoviti verjetnega obstoja vtoževane terjatve. Presoja sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazano, da bi toženec iz naslova akontacij tožeči stranki karkoli dolgoval, ter da zlasti višina zatrjevane terjatve ni verjetno izkazana, je torej pravilna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).