Jedro

Delavec se ne more vnaprej veljavno odpovedati pravici, ki mu gre po zakonu, s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. Kot izhaja iz prvega odstavka 1053. člena OZ, je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga. Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. V skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je po drugem odstavku treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.1 Glede na to, da sta stranki sporni sporazum sklenili po tem, ko je bila tožniku pogodba o zaposlitvi (že) odpovedana, torej po tem, ko so zapadle že vse vtoževane terjatve iz naslova plače, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vsebine sporazuma (ne pa jo zgolj povzeti) ter ne bi smelo ugoditi zahtevku z golim sklicevanjem na ustavno odločbo. Bistveno je tudi, da tožnik sporazuma ne izpodbija zaradi morebitnih napak volje, zato izjava v sporazumu sama po sebi ni neveljavna. Tožnik namreč ni uveljavljal kakšnih drugih okoliščin, ki bi bile relevantne za presojo njegove volje ali razsodnosti pri podaji izjave, da med strankama ni neporavnanih obveznosti in zahtevkov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za obdobje od januarja 2013 do decembra 2014 v višini bruto 2.264,40 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2015 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 280,91 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke, vključno s pritožbenimi stroški. Navaja, da se stranki pogodbe o zaposlitvi lahko skladno z delovnopravno zakonodajo ter sodno prakso dogovorita oziroma skleneta sporazum o urejanju pravic iz naslova delovnega razmerja, sklepata anekse k pogodbi o zaposlitvi, pri tem pa ju omejujejo le kogentne določbe zakona, ki glede osnovne plače določa le, da mora biti pri plači upoštevan minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delavca (126. člen ZDR oziroma ZDR-1). Odločitev sodišča, da tožnik ni mogel skleniti sporazuma, s katerim bi se odpovedal razlikam v plači, ki naj bi bile odtegnjene brez njegovega soglasja, kot to zahteva drugi odstavek 136. člena ZDR-1, je zato napačno, posledično pa napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče se sploh ne bi smelo spuščati v vprašanje, ali je bilo zadržanje oziroma način izplačila plače zakonito ali ne, ker sta stranki ob prenehanju delovnega razmerja tožnika sklenili sporazum, s katerim se je tožnik pisno odpovedal vsem zahtevkom do tožene stranke, torej tudi neizplačanim zneskom za leti 2013 in 2014. Sporazum je tožnik podpisal povsem prostovoljno in njegove veljavnosti ni izpodbijal, zato zahtevka, ki se mu je v sporazumu izrecno odpovedal, ne more več uveljavljati. S podpisom sporazuma se tožnik ni odpovedal pravicam, ki mu pripadajo po samem zakonu, saj iz plačilnih list izhaja, da je prejemal plačo, ki je višja kot minimalna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zahtevku za plačilo zadržanih zneskov plače za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2014 v skladu z do sedaj uveljavljenim stališčem v sodni praksi štelo, da se tožnik s sporazumom z dne 10. 11. 2015 plačilu zadržanega dela plače ni mogel odpovedati. Izhajalo je s stališča, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, po katerem delovnopravne norme, ki določajo minimum pravic delavca, omejujejo pogodbeno svobodo strank, vključno z institutom odpovedi pravici. Ustavno sodišče RS je v navedeni zadevi res obravnavalo pravico delavke do odpravnine, ki ji je pripadala po tedaj veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS - stari, št. 14/1990, 5/1991, 10/1991, Ur. l. RS/I, št. 17/1991 in nasl.), vendar se je v sodni praksi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS uveljavilo stališče, da to pravilo velja za vse pravice, ki jih kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja (npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 1021/2015). Ker tožnik ni podal soglasja za zadržanje plače po 136. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), je sodišče prve stopnje, ne glede na sklenjen sporazum, tožbenemu zahtevku ugodilo.

6. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove. V obravnavani zadevi gre za podobno dejansko stanje kot v navedeni zadevi opr. št. VIII Ips 191/2018, saj iz sporazuma z dne 10. 11. 2015 ne izhaja, da se tožnik kakšni pravici izrecno odpoveduje (oziroma da se ji odpoveduje vnaprej), pač pa sta stranki vanj zapisali, da z izpolnitvijo določil 2. in 3. člena tega sporazuma (ki se nanaša na sporazumno dogovorjeno plačilo odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, rok za plačilo odpravnine in rok za opravo primopredaje poslov) nimata in tudi v bodoče ne bosta zahtevali ali uveljavljali druga do druge kakršnihkoli dodatnih zahtev ter da so s podpisom tega sporazuma ter z njegovo realizacijo v celoti in dokončno urejeni vsi medsebojni odnosi in zahtevki iz delovnega razmerja. Stranki sta bili tudi soglasni, da razen s tem sporazumom dogovorjenih obveznosti med njima ni nikakršnih drugih neporavnanih poslov (tako zapadlih kot nezapadlih obveznosti in zahtevkov), tožnik pa se je izrecno odpovedal kakršnimkoli premoženjskim ali nepremoženjskim zahtevkom zoper toženo stranko iz naslova tega sporazuma, delovnega razmerja ali pogodbe o zaposlitvi ali iz katerekoli druge pravne podlage.

7. Delavec se torej ne more vnaprej veljavno odpovedati pravici, ki mu gre po zakonu, s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. Kot izhaja iz prvega odstavka 1053. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga. Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. V skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je po drugem odstavku treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.1

8. Glede na to, da sta stranki sporazum z dne 21. 12. 2012 sklenili po tem, ko je bila tožniku pogodba o zaposlitvi (že) odpovedana, torej po tem, ko so zapadle že vse vtoževane terjatve iz naslova plače, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vsebine sporazuma (ne pa jo zgolj povzeti) ter ne bi smelo ugoditi zahtevku z golim sklicevanjem na citirano ustavno odločbo. Bistveno je tudi, da tožnik sporazuma ne izpodbija zaradi morebitnih napak volje, zato izjava v sporazumu sama po sebi ni neveljavna. Tožnik namreč ni uveljavljal kakšnih drugih okoliščin, ki bi bile relevantne za presojo njegove volje ali razsodnosti pri podaji izjave, da med strankama ni neporavnanih obveznosti in zahtevkov.2

9. Glede na to, da se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni opredelilo do vsebine sporazuma oziroma zadeve presojalo ob upoštevanju stališč, zavzetih v kasnejši odločitvi VS RS, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča zadeve po vsebini ni obravnavalo oziroma se sploh ni opredelilo do vsebine sporazuma. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje to pomanjkljivost odpraviti ter po dopolnitvi dokaznega postopka ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje bo hitrejša in bolj ekonomična za stranke. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. točke 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Tako sklep VS RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019. Primerjaj tudi sklep VS RS VIII Ips 178/2013 z dne 25. 11. 2013, VIII Ips 80/2014 z dne 27. 10. 2014. 2 Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi VDSS opr. št. Pdp 1035/2018 z dne 30. 5. 2019.