Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je bila toženkina pravna prednica lastnica nepremičnine s parc. št..., v sestavu katere je bil tudi sporni del, da sta tožnika leta 1990 kupila le parc. št... brez spornega dela od prodajalcev, ki so to nepremičnino podedovali v 80-tih letih po pokojni R. P., ki pa je navedena obsega obeh sosednjih parcel priznavala (torej je priznavala, da je sporni del v sestavu parc. št..., tožnika pa nista dokazala nobenega v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih možnega naslova za pridobitev lastnine na spornem delu (členi 20 do 36 ZTLR), tožbeni zahtevek tožnikov nima pravne podlage.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, da naj se ugotovi, da sta lastnika skrajnega južnega dela parcele št..., k.o. P. z določenimi izmerami v površini 68 m2 kot je to vrisano v mapni kopiji z oznakami B-A-Č-C in da je toženka dolžna izstaviti za prenos lastništva na navedeni nepremičnini ustrezno listino.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper zgoraj navedeno sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožnika iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita ali razveljavita. V reviziji ponavljata trditev, da sta kupila nepremičnino s parc. št... vse do vrtne ograje R. Pred nakupom parcele sta se pozanimala na katastru in v zemljiški knjigi o meji kupljene parcele ter je katastrska mapa potrjevala opisano mejo.

Kupljeno parcelo sta uživala javno in nemoteno dve leti in se kot lastnika vpisala v zemljiški knjigi. Pridobila sta zato sporni del parcele po določilu 33. člena ZTLR. Za vris koridorja k parc. št... ni bilo nobene pravne podlage. Leta 1938 je bil sporni del sestavni del sedanje parcele tožnikov. Po tem času pa ni nastala nobena listina, po kateri naj bi bil sporni del del toženkine parcele in to vse do leta 1981. Tedaj pa je geometer očitno zmotno menil, da se po starem neizvedenem stanju sporni prostor priključi k parceli in ne prav k parc. št... zaradi česar spada k parc. št...

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med pravdnima strankama teče spor o lastnini 68 m2 velikega južnega dela parc. št..., ki je vpisana kot toženkina lastnina in ki služi za dostop k tej parceli. Po zaključkih sodišč druge in prve stopnje tožnika nista dokazala, da bi ta del parcele kupila kot sestavni del parc. št... in sta zato stvarnopravni zahtevek tožnikov zavrnili. To svojo odločitev sta oprli na naslednje ugotovitve: tožnika sta lastnika zemljiške parcele št... k.o. P. na podlagi prodajne pogodbe z dne 28.3.1990, toženka pa je lastnica parc. št... ki je nastala z delitvijo leta 1939 in ima od tedaj nespremenjeno površino 420 m2. Na podlagi posadnega pisma z dne 26.3.1938 pa je bila parc. št...

povečana za 234 m2. Pravni predniki sedanjih pravdnih strank so v nepravdnem postopku pod opr. št... sporazumno določili mejo med drugimi tudi med parcelama s št... in ..., tedaj je bila izdelana tudi skica za mejničenja, ki je identična kopiji katastrskega načrta z dne 27.5.1992 (ki pa pred tem ni bila izvedena). Sporni del zemljišča je po sklepu nepravdnega sodišča z dne 2.3.1983 sestavni del parc. št..., ki je toženkina last. R. P., ki je bila med tekom navedenega nepravdnega postopka lastnica parc. št..., ki je sedaj lastnina tožnikov, je soglašala s tem, da je sporni del sestavni del sedaj toženkine parcele št... V posesti spornega dela parcele pa sta bila tožnika le 2 leti (od nakupa parcele leta 1990 do 1992, pred nakupom pa ju je prodajalec A. S. seznanil, da je tekel spor med sosedoma in da ne ve kako se je zaključil).

Naveden bistven povzetek dejanskih ugotovitev utemeljuje po presoji revizijskega sodišča tako odločitev kot sta jo sprejeli sodišči druge in prve stopnje, ki sta tožbeni zahtevek tožnikov zavrnili. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila toženkina pravna prednica lastnica nepremičnine s parc. št..., v sestavu katere je bil tudi sporni del, da sta tožnika leta 1990 kupila le parc. št... brez spornega dela od prodajalcev, ki so to nepremičnino podedovali v 80-tih letih po pokojni R. P., ki pa je navedena obsega obeh sosednjih parcel priznavala (torej je priznavala, da je sporni del v sestavu parc. št...), tožnika pa nista dokazala nobenega v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih možnega naslova za pridobitev lastnine na spornem delu (členi 20 do 36 ZTLR), tožbeni zahtevek tožnikov nima pravne podlage. V zvezi z njunimi revizijskimi izvajanji o delitvah prizadetih parcel v 30 letih je ugotoviti, da so protispisna. Na trditve o tem, kako sta se o velikosti parcele tudi na spornem delu pozanimala pred sklenitvijo pogodbe, pa je opozoriti na izpoved priče A. S. (ki je tožnika kot kupca opozoril, da ne ve, kako se je spor glede spornega dela končal v 80 letih pred sodiščem).

Ker je revizijsko sodišče ocenilo, da sodišči druge in prve stopnje materialnega prava pri odločanju o sporu pravdnih strank nista zmotno uporabili, v postopku pa tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo tožnikov moralo zavrniti (393. člen ZPP).