Jedro

Če stranka v pritožbi samo navaja, da ima nove dokaze, teh dokazov pa ne opredeli niti jih predloži, teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1,805.331,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1997 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 105.404,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje toženka ter v pritožbi navaja, da se sicer zaveda svoje denarne obveznosti do tožeče stranke, vendar ne v višini, kot izhaja iz prvostopne sodbe. Toženki tudi ni bilo ugodeno prošnji za preložitev naroka (ki se ga ni mogla udeležiti zaradi psihičnega zdravljenja v zvezi s smrtjo njenega sina), zato tudi ni mogla predložiti dokazov o tem, kolikšen del dolga je že poravnala.

Pritožnica smiselno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni naredilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, čeprav toženka smiselno uveljavlja tovrstni pritožbeni razlog z navedbami, da prvo sodišče ni ugodilo njeni prošnji za preložitev naroka, ki se ga ni mogla udeležiti zaradi psihičnega zdravljenja v zvezi s smrtjo njenega sina. Prva glavna obravnava v tej zadevi je bila razpisana za dne 28.5.1998 in v zvezi s to obravnavo je toženka vložila prošnjo za preložitev naroka, v tej prošnji pa je navajala, da je nesposobna udeležiti se naroka zaradi smrti sina. Prvo sodišče je upoštevalo toženkino prošnjo ter obravnavo preklicalo in nato v mesecu septembru 1998 razpisalo novo glavno obravnavo za dne 1.10.1998. Na to obravnavo je bila toženka v redu povabljena, vendar se obravnave ni udeležila, niti ni opravičila svojega izostanka. Izpolnjeni so bili vsi pogoji, da je lahko prvo sodišče izvedlo obravnavo v toženkini nenavzočnosti. Glede na povedano, kar izhaja iz podatkov v spisu, niso točne toženkine pritožbene navedbe, češ da prvo sodišče ni upoštevalo njene prošnje za predložitev obravnave. Tudi nadaljnje toženkine pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne. Toženka namreč zatrjuje, da ni imela možnosti, da bi sodišču predložila dokaze o tem, kolikšen del dolga je že plačala. Te možnosti je toženka dejansko imela, najmanj v času od preložitve prve obravnave do druge obravnave, njena nadaljnja možnost pa je bila, da bi te dokaze, na katere se sklicuje (ki jih pa sicer niti ne opredeli), priložila k pritožbi, vendar tudi tega ni storila. Ob takem toženkinem ravnanju je prvo sodišče povsem utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ob tem, da toženka niti ne zanika temelja svoje obveznosti, pač pa le navaja, da naj bi del obveznosti že poravnala. Prvo sodišče pa je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi to okoliščino, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je pri svoji presoji prvo sodišče upoštevalo, da je toženka plačala na račun svojega dolga znesek 467.000,00 SIT. Kolikor pa je toženka dejansko plačala kaj več od navedenega zneska, bo to dejstvo še vedno mogoče uveljavljati in upoštevati v okviru postopka prisilne izterjave.

Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotovilo, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je zato toženkino pritožbo na podlagi 368. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.