Jedro

Poledenela tla v zimskem času ni mogoče oceniti kot nevarno stvar oziroma hojo po poledenelem zemljišču kot nevarno dejavnost v smislu določbe 2. odst. 131. čl. OZ, zato je potrebno ravnanje zavarovanca tožene stranke ocenjevati po kriterijih splošne odškodninske odgovornosti.

Le zaradi dejstva, da je bil zimski čas z nizkimi temperaturami, pa od povprečno skrbnega človeka ni mogoče zahtevati, da hodi skrajno pazljivo zaradi možnosti, da bi bila tla lahko poledenela, saj sicer padca na poledenelih tleh ni mogoče preprečiti. Še zlasti pa to velja za klančine, na kateri je tožnik padel, saj je na neravnem poledenelem terenu padec zelo verjeten kljub veliki pazljivosti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se odločitev v 1. alineji 1. točke izreka in v odločitvi o stroških postopka v 3. točki izreka spremeni tako, da po spremembi 1. alineja 1. točke izreka in 3. točka izreka glasita: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 10.162,84 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 30.11.2006 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 2.435.422,90 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.162,84 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 2.287,22 EUR stroškov v roku petnajstih dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po izteku petnajstdnevnega paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih obsodilnem in zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 10.287,61 EUR s pripadajočimi obrestmi, v znesku 125,19 EUR s pripadajočimi obrestmi in v znesku 249,50 EUR s pripadajočimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.020,45 EUR. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku dosodi višjo odškodnino in spremeni tudi odločitev o stroških postopka. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je v razlogih sodbe navedlo, da je tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 14.000,00 EUR, čeprav jo je po posameznih postavkah prisodilo v znesku 13.000,00 EUR. Že plačani znesek odškodnine je sodišče prve stopnje odštelo od zneska 13.000,00 EUR in ne 14.000,00 EUR, kot je ugotovilo, da je skupen znesek prisojene odškodnine. Iz navedenih razlogov obstaja nasprotje med razlogi sodbe in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo, saj je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prisojena v prenizkem znesku. Pritožnik meni, da je za telesne bolečine in nevšečnosti upravičen vsaj še do 4.000,00 EUR odškodnine, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa še do plačila 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč po mnenju pritožnika dejansko stanje pravilno ugotovilo, napačno pa je uporabilo materialno pravo, ker je dosojeni znesek odškodnine prenizek. Po mnenju tožeče stranke pa je napačna tudi odločitev glede pravdnih stroškov, saj je sodišče prve stopnje uspeh tožnika izračunalo le glede na uspeh po višini, pri čemer ni upoštevalo temelja, s katerimi je tožnik v celoti uspel. Takšna odločitev je materialnopravno napačna. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka izpodbija sodbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je zmotna ocena prvostopnega sodišča, da je njen zavarovanec v celoti odgovoren za nastalo škodo, saj je po njenem mnenju pritožnik soodgovoren, ker je bil nepazljiv. Zavarovanec tožene stranke je poskrbel za izvajanje zimske službe, saj je dokazni postopek pokazal, da so bile površine prejšnji dan v celoti očiščene od snega in posipane s soljo. Nihče pa ne more v zimskem času zagotoviti neprestane prisotnosti zimske službe. Tožnik bi moral pričakovati, da se lahko pojavi poledica v večernem času in bi moral biti pri hoji bolj skrben. Zato je po mnenju tožene stranke pretežni del odgovornosti na njem. Nadalje tožena stranka meni, da je tožniku prisojena odškodnina v previsokem znesku za vse vrste nepremoženjske škode, za primarni strah pa tožniku odškodnina sploh ne gre. Ob upoštevanju tožnikove soodgovornosti in ob prisoji pravične denarne odškodnine pa tožena stranka meni, da je z zneskom, ki ga je tožniku že plačala, v celoti poravnala svojo obveznost, pri čemer je potrebno upoštevati plačani znesek v valoriziranem znesku, ki znaša 2.837,16 EUR. Tožena stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagala zavrnitev njene pritožbe, saj meni, da pritožbeni razlogi niso podani, odločitev prvostopnega sodišča pa je pravilna. Zahteva povrnitev stroškov.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede temelja odškodninske odgovornosti: Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljena pritožbena razloga nista utemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh pomembnih okoliščin pravilno ugotovilo in za svojo odločitev navedlo jasne in logične razloge, katere pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Tožnik je padel na dvorišču zavarovanca tožene stranke, ko je odhajal na malico v tovarniško menzo v popoldanski izmeni, ker so bila tla poledenela. Zavarovanec tožene stranke ni z zadostno skrbnostjo poskrbel za varnost svojih delavcev, saj ni spora v tem, da tistega dne, ko je tožnik padel, dvorišča, po katerem so delavci hodili, nihče ni posipal ali solil, kljub dejstvu, da je v večernem času nastala poledica. To je bilo narejeno prejšnji dan, ko je bil odstranjen sneg in dvorišče posuto s soljo. Povsem jasno je, da sol ni mogla učinkovati tudi naslednji dan zvečer, ko je na asfaltu, ki je bil moker tako zaradi stekanja vode kot megle ali rahlega pršenja, začelo zmrzovati in je nastala poledica. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da poledenela tla v zimskem času ni mogoče oceniti kot nevarno stvar oziroma hojo po poledenelem zemljišču kot nevarno dejavnost v smislu določbe 2. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato je potrebno ravnanje zavarovanca tožene stranke ocenjevati po kriterijih splošne odškodninske odgovornosti. Vsak delodajalec je dolžan poskrbeti za varno delo svojih delavcev v smislu določb Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR, člen 43) in Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZVZD, 5. člen in naslednji). Ta dolžnost velja ne le na ožjem delovnem mestu, pač pa tudi povsod, kjer se delavci med delovnim časom gibljejo. Ker tožnikov delodajalec ni poskrbel, da bi bilo zemljišče, po katerem je tožnik moral iti, če je hotel priti do kuhinje, posuto ali s soljo ali s peskom, kljub temu, da je bilo v večernem času ob danih vremenskih razmerah mogoče pričakovati poledico, je opustil dolžnost, ki mu jo nalaga zakon, zato je za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca na poledenelem zemljišču odškodninsko odgovoren tako po določbi 1. odstavka 184. člena ZDR, kot 1. odstavka 131. člena OZ. Podani so namreč vsi elementi odškodninske odgovornosti, saj opustitev dolžnega ravnanja predstavlja protipravno ravnanje, tožniku je škoda nastala, med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo obstaja vzročna zveza, izkazana je tudi odgovornost delodajalca. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopnega sodišča, da tožniku ni mogoče pripisati soodgovornosti za nastalo škodo v smislu določbe 1. odstavka 171. člena OZ, saj na stanje tal ni bil z ničemer opozorjen, mesto ni bilo dobro osvetljeno, poledice ni bilo na ravnem delu dvorišča, po katerem je najprej hodil, pač pa le na delu, kjer se teren spušča. Le zaradi dejstva, da je bil zimski čas z nizkimi temperaturami, pa od povprečno skrbnega človeka ni mogoče zahtevati, da hodi skrajno pazljivo zaradi možnosti, da bi bila tla lahko poledenela, saj sicer padca na poledenelih tleh ni mogoče preprečiti. Še zlasti pa to velja za klančine, na kateri je tožnik padel, saj je na neravnem poledenelem terenu padec zelo verjeten kljub veliki pazljivosti.

Glede višine odškodnine: Sodišče prve stopnje je pri odmeri satisfakcije za posamezne oblike nepremoženjske škode v celoti upoštevalo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, temelji pa na spoznanju, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v primerih nepremoženjskih škod, s tem pa izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi skupen znesek satisfakcije pravilno odražajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zadoščenje za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 6.000,00 EUR, za strah v znesku 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 6.000,00 EUR v celoti ustrezajo navedenim kriterijem za odločanje o nepremoženjski škodi, določenim v 179. členu OZ.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi poškodbe rame, pri kateri je utrpel izpah desne nadlahtnice, utrpel telesne bolečine, ki so v hudi obliki neprestano trajale en dan, nato pa tri dni še občasno. Zmerne bolečine so skupaj trajale pet dni, občasno so se pojavljale še tri mesece, zlasti pri razgibavanju in opravljanju fizioterapije. Lahke telesne bolečine je tožnik trpel do zaključka zdravljenja, ki je trajalo šest mesecev in se bodo občasno, zlasti pri fizičnih obremenitvah, pojavljale tudi v bodoče. Tožnik je zaradi poškodbe trpel številne nevšečnosti, saj sta mu bili opravljeni dve repoziciji desnega ramenskega sklepa, dvanajst dni je nosil Desaultov povoj, tri dni je bil hospitaliziran, enkrat je bil operiran v splošni anesteziji, opravljeni so bili prevezi rane, odstranjeni šivi, opravljal je fizioterapijo, pet tednov je nosil ortozo za desno ramo, opravljena so bila rentgenska slikanja, petkrat CT preiskava, dvakrat je bil na pregledu pri kirurgu, petkrat pri ortopedu in petindvajsetkrat pri osebnem zdravniku. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel kratkotrajen in zmeren primarni strah, saj ne more biti dvoma, da se je zaradi nenadnega padca na poledenelih tleh ustrašil ter sekundarni strah zmerne intenzitete do zaključka zdravljenja. Ker je bila zlasti zaskrbljenost za izid zdravljenja dolgotrajna, zdravniki pa so šele v teku zdravljenja ugotovili, da bo potrebna operacija, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnik utrpel strah takšne intenzitete, da je porušil njegovo duševno ravnovesje, zato je upravičen do povrnitve odškodnine. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je posledica poškodbe pri tožniku omejena gibljivost rame in sicer pri nekaterih meritvah tudi do polovice. Trajno je omejena gibljivost sklepa v vseh smereh, zato ima tožnik težave pri vseh opravilih v življenju, pri katerih je potrebna gibljivost sklepa, pri delu na višini, pri dvigovanju bremen, pri sunkovitih gibih in pri gibih, pri katerih mora z roko seči za hrbet. Glede na to, da tožnik sicer ne opravlja fizičnega dela, je za svoje delo, ki ga opravlja pri delodajalcu, še vedno sposoben, težave pa ima pri opravljanju kmečkih opravil in pri rekreativnih dejavnostih, kot je plavanje ter pri drugih vsakodnevnih opravilih, pri katerih so potrebni gibi, ki jih ne more opravljati ali pa jih opravlja s težavo. Tožnik je bil v času nastanka poškodbe star šele štiriinštirideset let, kar pomeni, da se bo s posledicami poškodbe soočal še dolgo časa.

Pritožbeno sodišče sodi, da na podlagi navedenih dejanskih okoliščin ni podlage za višjo oziroma nižjo odškodnino, zato sta obe pritožbi pravdnih strank v tem delu neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je iz naslova skupne nepremoženjske škode prisodilo odškodnino v znesku 13.000,00 EUR, saj vsota posameznih prisojenih odškodnin predstavlja navedeni znesek. V 4. odstavku na šesti strani izpodbijane sodbe je sicer res zapisalo, da je „tožnik utrpel nematerialno škodo v višini 14.000,00 EUR“, vendar pa je iz nadaljnjih razlogov sodbe in izreka mogoče ugotoviti, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče kadarkoli odpraviti upoštevaje določbo 328. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč pri izračunu obveznosti tožene stranke, ki izhaja iz izreka sodbe, pravilno upoštevalo skupen znesek prisojene odškodnine 13.000,00EUR. Ker je torej preizkus sodbe možen kljub navedeni pomoti, med izrekom in razlogi sodbe pa ob upoštevanju navedene pomote ni zatrjevanih nasprotij, sodba ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 350. člena ZPP, katero uveljavlja tožnik.

Tožena stranka je na račun nespornega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku dne 12.9.2007 že plačala znesek 2.712,39 EUR. Sodišče prve stopnje je navedeni znesek odštelo od v tem postopku prisojene pravične denarne odškodnine in odločilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati še znesek 10.287,61 EUR. Takšna odločitev pa je materialnopravno napačna, saj ne upošteva določbe 168. člena OZ, po kateri mora sodišče odločiti o višini odškodnine po cenah ob izdaji sodne odločbe, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Zaradi zagotovitve ekvivalence pravic in obveznosti strank pa je zato potrebno valorizirati že plačano odškodnino na dan izdaje sodne odločbe, saj se le tako lahko ugotovi, kolikšen del svoje obveznosti je tožena stranka z delnim plačilom realno že poravnala (glej sodbo VS RS II Ips 79/2007). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo 13.000,00 EUR odštelo valorizirani znesek že plačane odškodnine, ki po izračunu tožene stranke znaša 2.837,16 EUR, kar pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku še znesek 10.162,84 EUR. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. alineji 1. točke izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna na račun nepremoženjske škode plačati še znesek 10.162,84 EUR. V preostalem delu glede dolžnosti plačila odškodnine (točka 1 izreka sodbe) in glede zavrnitve presežka tožbenega zahtevka (točka 2 izreka) je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov postopka: V obravnavani zadevi sta bila sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka, saj je tožena stranka ves čas nasprotovala tožbenemu zahtevku tudi po temelju. Zaradi odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke je bilo potrebno izvesti dodatne dokaze, s čimer so nastali dodatni stroški. Zato je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen tožnikov pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopno sodišče pri izračunu uspeha upoštevati tako uspeh po temelju kot po višini. Tožnik je z zahtevkom po temelju uspel v celoti, po višini pa 37,84%, kar pomeni, da je njegov skupen uspeh v postopku 68,92%. Ob upoštevanju neizpodbijanih izračunov stroškov obeh pravdnih strank, kot jih je opravilo prvostopno sodišče ter uspeha v postopku, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik upravičen do povrnitve 2.335,70 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, tožena stranka pa do povrnitve stroškov v znesku 48,48 EUR. Po pobotu priznanih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.287,22 EUR. Odločitev o spremembi temelji na določbi 4. alineje 358. člena ZPP.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela le glede stroškov postopka, ki so stranska dajatev, zato odločitev o spremembi stroškovne odločitve ne vpliva na višino stroškov. Vložila je sicer odgovor na pritožbo, vendar po presoji pritožbenega sodišča v njem ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Ker je nasprotna stranka dolžna povrniti stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške, ki so tožniku nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo tožene stranke, nosi sama. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela le z majhnim delom (124,77 EUR od spornih 10.287,61 EUR). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama nosi pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.