Jedro

Ker tožnik ni uspel izkazati nastanka zavarovalnega primera in niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, po katerem naj tožena stranka plača tožniku 18.970,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 16.11.2007 dalje do plačila. Toženi stranki (pravilno tožeči stranki) je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 45,40 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je postavil v tožbi trditev, da je do škodnega dogodka prišlo 5.9.2005, kar izhaja iz dokumentacije, ki je bila pridobljena pred vložitvijo tožbe. Priče, ki so bile zaslišane v postopku, so povedale, da se je v vmesnem času nadgrajeval računalniški sistem, ob tej nadgradnji pa je brez dvoma prišlo do spremembe vsebine posameznih izvidov. Prvostopenjsko sodišče se do te ugotovitve ni ustrezno opredelilo oziroma je neutemeljeno sledilo priči M. K.. Njegova izpovedba pa je v nasprotju z vsebino listin v spisu. Da je do škodnega dogodka prišlo 5.9.2005 je potrdil tudi zavarovanec tožene stranke. Tožnik bi brez težav v tožbo napisal, da se je poškodoval 4.7.2005. Vendar takrat ni bilo nikakršne nesreče in se tožnik takrat ni poškodoval in mu ni jasno, kako se je lahko v evidencah zdravstvenega doma pojavil ta datum. Sam je razpolagal z izvidom nujne medicinske pomoči brez datuma. Prvostopenjsko sodišče se do te okoliščine ni opredelilo. Tudi kraj dogodka, je bil po oceni tožnika dokazan z dovolj visoko stopnjo verjetnosti. Njegov opis, kje se je poškodoval in kako je prišlo do škodnega dogodka, je potrdil zavarovanec tožene stranke. Jasno je, da se ljudje po sedmih letih vseh detajlov ne spomnijo več. Tudi izvedenec medicinske stroke je potrdil mehanizem nastanka dogodka. Izvedenec pa se je po nepotrebnem ukvarjal z datumskimi zapisi poškodbe. Tožnik ne more biti žrtev spremembe računalniškega sistema in vpisa zdravnikov v zdravstvenem listu. Nelogično je tudi, da sodišče začne zahtevek obravnavati po višini z angažiranjem izvedenca medicinske stroke, nato pa zahtevek zavrne po temelju. To kaže na nedoslednost v smislu vodenja postopka. Prvostopenjsko sodišče bi lahko v okviru materialno procesnega postopka na začetku pravde razčistilo glede datuma nastanka škode.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasne in popolne, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa skrbna in logično prepričljiva. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da se je poškodoval in utrpel poškodbo pri zavarovancu toženke doma 5.9.2005 in posledično ni dokazano protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Ker tožnik ni uspel izkazati nastanka zavarovalnega primera in niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se prvostopenjsko sodišče ni ustrezno opredelilo do ugotovitve, da se je v Zdravstvenem domu Kranj nadgrajeval računalniški sistem. Sodišče se je glede tega oprlo na izpovedbo priče dr. M. K., ki je sprejel tožnika v zdravstvenem domu. Dr. K. je pojasnil, da se je v vmesnem času sicer res nadgrajeval informacijski sistem, vendar zaradi nadgradnje ne bi smelo priti do zamenjave datuma na izvidu, ter da ima vse obravnave pacientov shranjene v računalniku, kjer sta shranjena tudi datum in ura obravnave posameznega pacienta (zadnji odstavek na 7. strani sodbe in prvi odstavek na 8. strani sodbe). V nadaljevanju je prvostopenjsko sodišče izpovedbo te priče primerjalo z listinskim dokazom v spisu (izvod na prilogi A17) ter z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, ki ga je sodišče postavilo v tem postopku. Tudi izvedenec je v svojem mnenju ugotovil, da je bil tožnik poškodovan in pregledan v ANMP Kranj 4.7.2005. Izvedenec je svojemu mnenju priložil kopijo originalnega izvida in izpisek iz dežurne knjige. O obojem je enako izpovedal dr. M. K. (glej drugi odstavek na strani 8 sodbe). Prvostopenjsko sodišče se je tako v svoji dokazni oceni opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev in tudi do v pritožbi navedenega nadgrajevanja računalniškega sistema. Da bi ob nadgradnji računalniškega sistema prišlo do spremembe vsebine posameznih izvidov, pa tekom postopka ni bilo ugotovljeno, in je pritožbena trditev o tem neutemeljena in neizkazana.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do okoliščine, da tožnik ne bi ničesar izgubil, če bi navajal, da se je poškodoval 4.7.2005. Tožnik je zatrjeval, da se je poškodoval 5.7.2005 in sodišče je presojalo to njegovo trditev in ugotovilo, da tega tožniku ni uspelo izkazati. Iz trditev v tožbi izhaja, da se je tožnik poškodoval 5.9.2005, ko je padel po stopnicah na naslovu MC, kateremu je pomagal pri delu. Iz ugotovitev sodišča pa izhaja, da se je tožnik poškodoval 4.9.2005 in da trditev tožnika o datumu nastanka poškodbe ni izkazana. Sodišču ni potrebno ocenjevati tega, kakšno korist bi imel tožnik, če bi navajal, da se je poškodoval 4.7.2005. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč sodišče ugotovilo, da do škodnega dogodka ni prišlo 5.9.2005, kot je to zatrjeval tožnik.

Prav tako sodišče ni sledilo trditvam tožeče stranke o tem, kje je prišlo do škodnega dogodka. Sodišče je štelo, da je poškodba nastala pri tožniku doma. To izhaja tako iz izpovedbe priče dr. M. K., iz mnenja izvedenca medicinske stroke, predvsem pa iz listinskega dokaza v spisu, ki se nahaja na list. št. A17, kjer je jasno zapisano, da se je tožnik poškodoval doma.

Pritožba ne more izpodbiti ocene prvostopenjskega sodišča o tem, kje in kdaj je prišlo do nastanka poškodbe. Ugotovitve prvostopenjskega sodišč so mozaik celotne dokazne ocene, dokazni argument prvostopenjskega sodišča pa je prepričljiv. Pritožba se sklicuje na izpovedbo priče M. C., ki je tudi zavarovanec tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče sicer izpovedbi te priče ni verjelo, saj je ocenilo, da se izjave tožnika in priče C. ne skladata oziroma je izpovedba priče C. po večina odstopala od izpovedbe tožnika. To pa je pri sodišču le zasejalo dvom v verodostojnost njune izpovedbe, zaradi česar je sodišče v okviru celotnega dokaznega postopka ocenjevalo tudi preostale dokaze, ki jih je izvedlo in napravilo zaključke, ki jih tožeča stranka s svojimi navedbami v pritožbi ne more izpodbiti.

Pritožbeni očitek o tem, da je sodišče postavilo izvedenca medicinske stroke, nato pa tožbeni zahtevek zavrnilo po temelju, zaradi česar naj ne bi bilo potrebe po postavljanju izvedenca medicinske stroke, ni utemeljen. Kot izhaja iz razlogov sodbe (drugi odstavek na 8. strani sodbe), je sodišče izvedenca postavilo na predlog obeh strank za ugotovitev in razjasnitev dejstev glede nastanka poškodbe. Svojo dokazno oceno pa je prvostopenjsko sodišče nato tudi oprlo na ugotovitve izvedenca (tudi glede ugotavljanja samega temelja).

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da bi lahko sodišče že v okviru materialnoprocesnega vodstva na začetku pravde razčistilo glede samega datuma nastanka škode. O času in kraju nastanka škode je tožeča stranka podala trditve, ki jih je tožena stranka v odgovoru na tožbo prerekala. Kadar sodišče odloča o nasprotujočih si trditvah nasprotnih strank in obe stranki predlagata dokaze, sodišče na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana.

Pritožbeno sodišče šteje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).