Jedro

Glede vrste in višine vlaganj v poslovni prostor tožena stranka sploh ni navajala nobenih dejstev. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že zatrjevana, zato je nedovoljen informativni dokaz, pri katerem sploh manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P., opr. št. Ig z dne 11.12.2002 v celoti v veljavi v tč. 1 in 3 izreka tako, da mora tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 455.107,76 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov glavnice dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 2.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 naprej, poleg tega pa je v korist tožeče stranke toženi stranki naložilo v plačilo še glavnico v višini 759.533,92 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov glavnice dalje do plačila, dočim je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo glavnice v višini 56.766,08 SIT s pp kot neutemeljen zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu te sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba opozarja, da je toženec po najemni pogodbi prejel lokal v posest, vendar pa ta lokal ni ustrezal namenu, zato je toženec lokal preuredil tako, da je lahko služil namenu. Investicije se poračunajo z najemnino (pogodba iz leta 1993), pri čemer je toženec v tej zvezi predlagal izvedenca, da oceni vrednost investicije. Toda sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, čeprav je to bistvena okoliščina, ki jo je treba raziskati. Šele izvedenec bi lahko opisal in ocenil investicije, nakar bi lahko toženec postavil konkreten pobotni ugovor. Tožena stranka je gostinec in se na gradbeništvo ne spozna. Če bi tožena stranka pred pravdo sama angažirala izvedenca, bi šlo za zapravljanje denarja. S tem, ko sodišče prve stopnje ni sledilo predlaganemu dokazu, je storilo kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dejstvo je tudi, da tožeča stranka ni zanikala obstoja investicij v lokal in jih je s tem molče priznala. Potrebno bi bilo oceniti le vrednost investicij.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne, pri čemer je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Dolžnost strank je, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze (čl. 212 ZPP). Sodišče lahko praviloma opre svojo odločitev zgolj na dejstva, ki so jih navedle stranke. Kajti stranke so tiste, ki so dolžne in upravičene priskrbeti ustrezno trditveno podlago. Vsi ugovori spadajo v trditveno in dokazno breme tožene stranke, zato se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje pravni oceni sodišča prve stopnje, da o ugovoru tožene stranke v zvezi z njenimi vlaganji v najeti poslovni prostor v P. sploh ni bilo mogoče odločati. Ne le zaradi tega, ker tožena stranka konkretnega pobotnega ugovora niti ni postavila v ustrezni procesni formi, marveč tudi zato, ker glede vrste in višine vlaganj v poslovni prostor tožena stranka sploh ni navajala nobenih dejstev. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že zatrjevana, zato je nedovoljen informativni dokaz, pri katerem sploh manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko zaradi nedovoljenosti ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke za postavitev gradbenega izvedenca. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitane procesne kršitve, niti ni zagrešilo drugih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbo tožene stranke je bilo tedaj treba zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, ker tožena stranka v njem ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k boljši razjasnitvi zadeve.