Jedro

Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavani, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-108/2010 z dne 28. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi A. in odpravilo odločbo Upravne enote Kočevje z dne 22. 9. 2010 v 1. in 2. točki izreka ter zahtevo, ki sta jo vložila tožnika za vrnitev podržavljenih nepremičnin z objekti na parcelah št. 124, 122, 125 in 128 k.o. ... ter nepremičnin parc. št. 75, 204/1, 219, 310/1, 339/1, 351, 358/2, 526, 734/2, 900, 903, 904, 910/1, 1122/56, 1200, 1201, 1262, 1331, 1600, 1601, 2438, 905, 927, 2678/2, 1334 in 2678/2 k.o. ... zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopenjski organ štel za upravičenca do vrnitve premoženja, ki je bilo podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Kočevju z dne 3. 9. 1945 A.A. in B.B., prvega tožnika kot njunega sina, na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ter poprejšnje ugotovitve, da je bilo s pravnomočno odločbo Upravne enote Kočevje z dne 2. 6. 2008 ugotovljeno, da se je slednji štel za jugoslovanskega državljana v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen. Iz obrazložitve odločbe dalje izhaja še, da A. v pritožbi prvemu tožniku upravičenost do denacionalizacije oporeka, in sicer iz razloga, ker meni, da sta bila prejšnja lastnika oziroma so njuni potomci upravičeni do odškodnine s strani Avstrije, kar prvega tožnika na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje kot upravičenca. A. se pri tem sklicuje na Pogodbo med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja – Finančna in izravnalna pogodba (v nadaljevanju: FIP), ki je bila sklenjena 27. 11. 1961 in ki naj bi, ter na njeni podlagi izdani zakoni, določali pravico do odškodnine tudi za nekatere osebe, ki sicer po določbi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe (v nadaljevanju: ADP) niso imele te pravice, in sicer za pregnance z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnance nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja sedanje FLRJ, odškodnine pa tudi niso bile vezane na državljanstvo v letih 1938 in 1945. FIP je v 2. členu predvidela, da jim bodo pravice priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju: KVSG) in takšna dopolnitev zakona je bila sprejeta leta 1962. Po prilogi 1 k FIP pa so do pravic, določenih v 2. členu te pogodbe, upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno bivališče v Avstriji ali da so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev, ali so se pred 1. 1. 1960 po najmanj 6-mesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v ZR Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Za izvedbo pogodbe je bil v Avstriji sprejet Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (v nadaljevanju: UVEG), ki je pričel veljati skupaj s pogodbo in se je nanašal na povračilo škode, ki je zaradi ali v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne nastala pregnancem in preseljencem z območij izven ozemlja Republike Avstrije, torej tudi z jugoslovanskega območja. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da se pravica do odškodnine za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, ne presoja le na podlagi meddržavnih oziroma mednarodnih sporazumov, temveč tudi na podlagi drugih aktov, ki dajejo podlago za izplačilo odškodnine od tuje države, torej tudi na podlagi zakonov tujih držav. Ne glede na vrsto oziroma obseg odškodovanja za odvzeto premoženje, ki ga je priznala tuja država, je po ZDen in po stališču sodne prakse kot upravičenec po ZDen izključena vsaka oseba, ki je za podržavljeno premoženje lahko dobila (kakršnokoli) odškodnino od tuje države. Da bi lahko presodil utemeljenost navedenih pritožbenih navedb A., je drugostopenjski organ dopolnil dejansko stanje. Ugotovil je, da je prvi tožnik pridobil avstrijsko državljanstvo 27. 12. 1949, skupaj z očetom pa je že pred tem datumom bival v tujini. Oba prejšnja lastnika sta prebivala v tujini že pred 4. 12. 1948, avstrijsko državljanstvo pa sta pridobila 27. 12. 1949. V času 2. svetovne vojne in tik po njej je bil prvi tožnik še mladoleten in je živel s svojimi starši ter se skupaj z njimi tudi odselil iz Slovenije. Vsi so bili tudi osebe nemške narodnosti. Niti sporno ni, da sta prejšnja lastnika prebivala v Republiki Avstriji od odhoda družine iz takratne Jugoslavije do njune smrti, prvi tožnik pa prebiva v Republiki Avstriji vse od odhoda družine iz takratne Jugoslavije, tako tudi na dan 1. 1. 1960. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje so po presoji pritožbenega organa vsi trije izpolnjevali pogoje, ki so morali biti izpolnjeni po določbah FIP ter UVEG za pridobitev odškodnine od tuje države. Z navedenimi ugotovitvami je drugostopenjski organ 21. 7. 2011 seznanil stranke. Prvi tožnik je ugotovitve prerekal ter navajal, da izplačil na podlagi navedenih zakonov Republike Avstrije ni mogoče šteti za odškodnino za podržavljeno premoženje, ker so bila izplačila opredeljena kot pomoč določenim osebam – pregnancem, ki so izgubili vse premoženje zaradi dogodkov 2. svetovne vojne, in ta pomoč ni bila odvisna od vrednosti odvzetega premoženja, bila pa je tudi omejena. Pripombe je drugostopenjski organ presodil kot neutemeljene glede na stališče sodne prakse, da je kot upravičenec po ZDen izključena vsaka oseba, ki je za podržavljeno premoženje lahko dobila (kakršnokoli) odškodnino od tuje države, ne glede na vrsto oziroma obseg odškodovanja, ki ga je priznala tuja država. Glede na to je odločbo v izpodbijanem delu organ odpravil ter o zadevi v tem delu sam odločil tako, da je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. 2. Tožnika menita, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Menita, da okoliščina, da so bili njuni starši na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih zakonov upravičeni do odškodnine za stanovanjsko in gospodinjsko opremo, pohištvo in inventar, upravičenosti do denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ne izključuje. Odškodnine na podlagi FIP ter na njeni podlagi sprejetih zakonov ni mogoče šteti za odškodnino za podržavljeno premoženje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen in v smislu sodne prakse oziroma sodbe Vrhovnega sodišča I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005. Po 2. členu FIP in na podlagi zakonov za izvedbo pogodbe (Zakon o prijavi škod, KVSG, UVEG) je Republika Avstrija skupinam oseb, navedenim v prilogi 1, priznala izključno samo pravico do odškodnine za gospodinjsko opremo, pohištvo, inventar, za stvari, potrebne za poklicno izobraževanje in drugo vrsto škod ter dajatve oziroma plačila v okviru trde ureditve. Druga odškodnina ali odškodnina za zaplenjeno nepremično premoženje navedenih oseb ni bila predvidena. Premično premoženje je bilo prednikom tožnikov med vojno zaradi vojnih dogodkov uničeno, izgubljeno ali odvzeto brez vsake odškodnine ter ni bilo podržavljeno in ni predmet denacionalizacijskega postopka; zaradi tega odškodnine za to premoženje ni mogoče upoštevati po ZDen. Predmet zahteve za denacionalizacijo pa so samo nepremičnine. Zaradi tega odškodnina, ki so jo starši tožnikov eventualno lahko uveljavljali za gospodinjsko opremo, pohištvo in inventar itd. v Avstriji na podlagi 2. člena FIP in na njeni podlagi sprejetih zakonov, ne more šteti kot odškodnina za podržavljeno premoženje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Poleg tega so bili upravičenci za vlaganje zahtevkov za izplačilo odškodnine za te stvari na podlagi navedenih zakonov le tiste osebe, katerih dohodki v posameznem obdobju niso presegali določenega zneska. Tudi višina odškodnine je bila na različne načine omejena, saj je bil njen namen pomagati predvsem socialno najbolj ogroženim osebam. Po mnenju tožnikov pa tudi sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 ni mogoče upoštevati v predmetni zadevi, ker gre za drugačno pravno in dejansko stanje. V navedeni sodbi gre za odškodnino, ki jo je ZR Nemčija na podlagi reparacijskega zakona oziroma Zakona o vojnih odškodninah izplačala nemškim državljanom za podržavljeno nepremično premoženje – kmetijsko zemljišče, ne pa za odškodnino za premično premoženje, to je za gospodinjsko opremo, pohištvo in inventar, ki sploh ni bilo podržavljeno in ni predmet denacionalizacijskega postopka. Stališče Vrhovnega sodišča in sodne prakse, da je ne glede na vrsto oziroma obseg odškodovanja za odvzeto premoženje, ki ga je priznala tuja država, kot upravičenec po ZDen izključena vsaka oseba, ki je za podržavljeno premoženje lahko dobila kakršnokoli odškodnino od tuje države, se nanaša samo na odškodnine, ki so jih upravičenci prejeli ali bili upravičeni zahtevati od tuje države za podržavljeno premoženje. Po povedanem tako prejšnja lastnika ali njuni potomci na podlagi 2. člena FIP in na njeni podlagi sprejetih zakonov niso mogli uveljavljati odškodnine za podržavljeno nepremično premoženje. V zvezi z navedbami A. pa tožnika še navajata, da iz potrdila Nemškega izravnalnega urada izhaja, da avstrijski državljani in v Avstriji živeči izgnanci in preseljenci na osnovi FIP niso mogli prejeti nobenih izplačil po nemškem Zakonu o poplačilu vojne škode. Po mnenju tožnikov tudi ne drži navedba A., da potrdilo potrjuje, da upravičenci niso bili upravičeni do odškodnine zgolj na podlagi ADP in da je upravičenje obstajalo tudi na podlagi FIP, pač pa, da prejšnjima lastnikoma za nepremičnine v Sloveniji s strani Republike Avstrije niso bile plačane nobene odškodnine, niti po drugem odstavku 27. člena ADP niti na drugih podlagah, ker navedena v trenutku zaplembe premoženja nista bila avstrijska državljana. Republika Avstrija je bila obvezana izplačati odškodnino za zaplenjeno premoženje v Sloveniji samo, če je bilo to zaplenjeno v skladu s 27. členom ADP kot avstrijsko premoženje, torej katerega lastniki so imeli avstrijsko državljanstvo 13. marca 1938 kot tudi 28. aprila 1945. Po mnenju tožnikov tako ni podan izključitveni razlog za denacionalizacijo po drugem odstavku 10. člena ZDen. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi ter potrdi odločbo organa prve stopnje ali pa izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Sodišče je tožbo kot prizadeti stranki poslalo v odgovor tudi A. Ta na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavani zadevi že odločalo ter je s sodbo I U 2204/2011 z dne 22. 1. 2013 tožbo zavrnilo. Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015 zavrnilo. Tožnika sta nato vložila ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo Up-441/15 z dne 12. 12. 2017 ugodilo ter sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015 in tega sodišča U 2204/2011 z dne 22. 1. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve tožnikov za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega prvemu tožniku kot upravičencu po 12. členu ZDen, iz razloga, določenega v drugem odstavku 10. člena ZDen.

8. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Kot take ta določba predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa gre za to, ali je med te šteti tudi FIP in na njeni podlagi sprejete predpise.

9. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

10. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

11. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavani, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

12. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

13. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imel upravičenec na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobil, če bi jo uveljavljal. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

14. Svoje stališče je v sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

15. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da sta imela prejšnja lastnika oziroma njun pravni naslednik na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine, kot sta to ugovarjala tudi že tožnika v tožbi.

16. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bila prejšnja lastnika oziroma njun pravni naslednik upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

17. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ, upoštevajoč pravna stališča, ki izhajajo iz te sodbe glede uporabe materialnega prava, dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

18. Sodišče ni sledilo predlogu tožnikov za opravo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (smiselno 59. člen ZUS-1).