Jedro

Obramba lahko v zahtevi za obnovo postopka predlaga izvedbo istih dokazov, ki so bili sicer v rednem postopku zavrnjeni, če želi z izvedbo le-teh dokazati obstoj drugega dejstva.

O zahtevi za obnovo kazenskega postopka, vloženi pri okrajnem sodišču, ne sme odločati sodnica, ki je v kazenski zadevi na prvi stopnji spoznala obsojenca za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega Z.P. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 21.1.2001 je bil Z.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba 1 leto.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 5.12.2001 zavrnilo kot neutemeljeni pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obdolženca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dne 13.2.2002 je vložil zagovornik obsojenca predlog za obnovo postopka, ki je bila z izpodbijanim pravnomočnim sklepom (sklep Okrajnega sodišča v Kopru z dne 21.2.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 20.2.2002) zavržen.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka je vložil zagovornik obsojenca dne 6.3.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb ZKP, kar da je posledično pripeljalo do kršitve obsojenčevih pravic, ki mu jih zagotavlja 22. in 25. člen Ustave RS. Predlaga razveljavitev sklepa.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter vrhovnemu sodišču predlaga, da naj jo kot tako zavrne. Obe sodišči sta namreč pravilno ocenili pomen izjav prič, katerih zaslišanje je obsojenec predlagal, to je S.S. in R.P. Pravilno pa je tudi, da je o zadevi odločila sodnica posameznica in ne senat, kot to meni vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. O zahtevi za obnovo kazenskega postopka po 1. odstavku 412. člena ZKP po 3.a) točki 1. odstavka 25. člena ZKP namreč pri okrajnem sodišču odloča sodnik posameznik.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik obsojenca je vložil zahtevo za obnovo postopka iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP oziroma ker naj bi obstajalo novo dejstvo, ki je tako tehtno, da bi postavilo pod vprašaj sklepe, ki jih je napravilo sodišče o obstoju odločilnih dejstev. Z zaslišanjem prič S.S. in R.P. bi namreč sodišče po mnenju vložnika lahko prišlo do zaključka, da je dejanski storilec obravnavanega kaznivega dejanja S., kar bi seveda imelo za posledico oprostitev obsojenca.

Sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zahtevo za obnovo zavrglo z obrazložitvijo, da zaslišanje obeh prič ne predstavlja novega dokaza v smislu 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, saj se je sodišče z pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan obsojenec za krivega, o tem dokaznem predlogu že izreklo oziroma je zaslišanje obeh prič zavrnilo. S takšnim ravnanjem pa je sodišče po mnenju zagovornika kršilo obsojencu pravico do obrambe, kar je posledično pripeljalo do nepravilne oziroma nezakonite odločbe. Z zaslišanjem prič v postopku je namreč hotel dokazati neprisotnost obsojenca v lokalu, medtem ko v postopku za obnovo dokazuje drugo dejstvo - to je kdo je resnični storilec kaznivega dejanja.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je obramba na glavni obravnavi, opravljeni dne 14.11.1999, med številnimi drugimi pričami predlagala tudi zaslišanje prič S. in P., ki naj bi potrdile, da obsojenca kritičnega dne ni bilo v lokalu E. v S., ker je bil odsoten, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa hoče obramba z izvedbo teh dokazov dokazati obstoj drugega dejstva, to je, da je storilec kaznivega dejanja S. Gre torej za novo dokazno relevantno dejstvo, ki bi, če bi se izkazalo za resnično, pripeljalo do drugačne odločitve. Obstoj tega novega dejstva, ki ima dokazno vrednost, pa je obramba sicer res hotela dokazati z istima dokaznima sredstvoma oziroma pričama, katerih zaslišanje je bilo že predlagano, vendar pa ne za ugotavljanje obstoja v zahtevi za obnovo predlaganega dejstva. Takšna kršitev je zato vplivala na zakonitost in pravnomočnost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Neutemeljeno sicer zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti očita sodišču prve stopnje kršitev določbe 1. odstavka 412. člena ZKP, ki določa, da v zahtevi za obnovo kazenskega postopka odloča senat (6. odstavek 25. člena ZKP), saj 3.a) točka 1. odstavka 25. člena istega zakona v skrajšanem postopku za odločanje o zahtevi za obnovo kazenskega postopka pooblašča sodnika posameznika, vendar pa je potrebno zagovorniku pritrditi, da o zahtevi ne bi smela odločati sodnica, ki je v tej kazenski zadevi spoznala na prvi stopnji obsojenca za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Po 3. odstavku 412. člena ZKP namreč pri odločanju o zahtevi ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku. Gre torej za poseben izključitveni razlog, ki sicer ni zajet v 5. točki 39. člena ZKP, vendar pa predstavlja ob pravilni razlagi kršitev te določbe bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pri izdaji odločbe je namreč sodeloval sodnik, ki bi po zakonu moral biti izločen.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi obsojenčevega zagovornika za obnovo postopka ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.