Jedro

Pritožba zoper odločbo o odmeri davka, v kateri v izreku ni navedbe, da pritožba ne zadrži izvršitve, ima odložni učinek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Uprave za družbene prihodke občine z dne 18.6.1991 (v nadaljevanju tudi: odločba prve stopnje). V izreku pod 2. pa je zavrgla tožnikovo pritožbo zoper obvestilo navedene občinske uprave z dne 26.6.1991 (v nadaljevanju tudi: obvestilo).

V odločbi prve stopnje je uprava za družbene prihodke občine ugotovila tožniku za leto 1990 prihodek od opravljanja gospodarske dejavnosti 215.650,20 din tako, da znaša dohodek 86.519,60 din. Davek iz dejavnosti za leto 1990 je bil tožniku odmerjen v višini 32.012,30 din. V obvestilu pa je sporočila tožniku, koliko znaša višina njegovega prispevka obrtni zbornici Slovenije.

V pritožbi je tožnik navajal, da v odločbi prve stopnje in v obvestilu ni določen rok za plačilo davka in obračun. Odločbo bi bilo treba dopolniti z obračunom, z višino mesečne akontacije in z roki plačil. Glede obvestila pa navaja, da ni član nobene zbornice in ne bo plačeval članarin.

Tožena stanka je v izpodbijani odločbi, s katero je zavrnila pritožbo zoper odločbo prve stopnje in zavrgla pritožbo zoper obvestilo, ugotovila, da je odločba prve stopnje res pomanjkljiva, ker ne navaja roka za plačilo davčne obveznosti. Vendar je odločba vseeno izvršljiva, saj zakon o davkih občanov v 211. členu določa tridesetdnevni rok za izpolnitev davčnih obveznosti. Upoštevaje določbo 4. odstavka 270. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da v primeru, če v odločbi ni določeno, v katerem roku je treba opraviti dejanje, postane odločba izvršljiva v petnajstih dneh od dneva, ko je bila izdana, je tožnik celo v ugodnejšem položaju, ker mora plačati obveznost v roku, določenem v zakonu o davkih občanov, ki je daljši od roka, določenega v zakonu o splošnem upravnem postopku. Glede tožnikove navedbe, da bi morala odločba vsebovati tudi višino mesečne akontacije in roke plačila, pa se tožena stranka sklicuje na določbo 100. člena zakona o dohodnini (ZDOH), ki predpisuje način določanja akontacije davka, ne predvideva pa izdaje posebne odločbe za določitev akontacije. Glede pritožbe zoper obvestilo pa tožena stranka navaja, da to ne predstavlja odločbe v smislu ZUP. Po 1. odstavku 223. člena ZUP je možna le pritožba zoper odločbo. Ker obvestilo to ni, pritožba ni dovoljena in jo je tožena stranka utemeljeno zavrgla po določbi 1. odstavka 239. člena ZUP.

Proti takšni odločbi je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da tožena stranka sama ugotavlja, da je odločba prve stopnje pomanjkljiva. Ker je to res, bi jo morala odpraviti. Na splošni položnici bi moralo biti navedeno, kaj se z njo plačuje. Dejstvo, da je bila pritožba zoper obvestilo zavržena, kaže, da organ prve stopnje nezakonito pobira članarine in prispevke na podlagi raznih okrožnic. Če ni odločbe ali sklepa, se zavezanec ne more braniti pred takšnimi zahtevami za plačilo raznih obveznosti. Tožnik predlaga, da se odločbe organa prve stopnje dopolnijo z obračunom, višino mesečne akontacije in roki plačila, položnice pa naj se pišejo tako, da bo zavezanec vedel, kaj plačuje. Organ prve stopnje naj neha pobirati plačila z raznimi obvestili, vsa tako zbrana plačila pa naj vrne.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Predlaga naj sodišče tožbo zavrne. Sklicuje se na razloge, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Utemeljeno je stališče tožnika, da bi morala odločba prve stopnje v izreku določiti tudi rok, v katerem je treba izpolniti davčno obveznost. Zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 in Uradni list RS, št. 48/90 - ZDO) v 190. členu, ki določa, da se o odmeri davka izda odločba, sicer ne zahteva izrecno, da bi izrek takšne odločbe vseboval tudi določitev roka za izpolnitev. Vendar je rok za izpolnitev sestavni del odločbe glede na določbo 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p.b.), ki določa, da se v dispozitivu določi, v katerem roku je treba opraviti posamezno dejanje, kadar se z odločbo naloži kakšno dejanje (torej tudi: plačilo). Vendar je tožena stranka pravilno ugotovila, da gre za pomanjkljivost, ki ne vpliva na zakonitost odločbe prve stopnje. Položaj glede izvršljivosti odločbe, ki nalaga kakšno dejanje, ne da bi določala rok, v katerem ga je treba opraviti, ureja 4. odstavek 270. člena ZUP. Pravilno je stališče tožene stranke, da v spornem primeru, ko zakon o davkih občanov v 211. členu določa, da mora zavezanec plačati davek v tridesetih dneh od vročitve odločbe, za izpolnitev tega dejanja velja navedeni tridesetdnevni in ne petnajstdnevni rok, ki je določen v 270. členu ZUP.

Sodišče pa pripominja še naslednje. Po določbi 4. odstavka 270. člena ZUP začne z odločbo dani rok za njeno izvršitev oziroma predpisani petnajstdnevni (v danem primeru pa glede na povedano tridesetdnevni) rok za izvršitev odločbe teči od dne, ko je odločba postala izvršljiva. Po določbi 195. člena zakona o davkih občanov pritožba ne zadrži izterjave odmerjenega davka. Odločbo prve stopnje bi bilo tako glede na 3. točko 2. odstavka 270. člena ZUP mogoče izvršiti po preteku trideset dni od vročitve tožniku. Vendar bi moral organ prve stopnje po določbi 5. odstavka 208. člena ZUP v dispozitivu odločbe prve stopnje navesti, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V izreku odločbe prve stopnje pa takšne navedbe ni, zato je imela tožnikova pritožba odložilni učinek in je tridesetdnevni rok za njeno izpolnitev začel teči šele z dnem, ko je bila tožniku vročena izpodbijana odločba.

Tožena stranka je pravilno zavrnila tudi tožnikove ugovore, da bi morala odločba vsebovati tudi obračun in višino mesečnih akontacij davka iz dejavnosti. Način ugotavljanja višine akontacije, njeno zapadlost in rok za plačilo določajo prvi, drugi in tretji odstavek 100. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št 48/90in 34/91 - ZDOH). Četrti odstavek navedenega člena določa, da se zavezancem, katerim se višina akontacije ne more ugotoviti po prvem odstavku, ta določi s posebno odločbo. Iz te določbe izhaja, da se o akontaciji izda posebna odločba samo, če je ni mogoče določiti iz odmerne odločbe preteklega (oziroma po spremembi zakona predpreteklega) leta, sicer pa ne. Po določbi 100 a člena zakona o dohodnini, ki je bil sprejet s spremembo zakona, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 34/91, lahko zavezanec zahteva izdajo posebne odločbe o akontaciji tudi v primerih, ko izkaže, da višina akontacije, določena po 1. odstavku 100. člena ne ustreza več obsegu poslovanja, vendar v sporni zadevi ne gre za takšen primer.

Tožena stranka pa je pravilno odločila tudi o tožnikovi pritožbi zoper obvestilo. Pravilno je ugotovila, da ne gre za upravno odločbo in da zato zoper njo ni dovoljena pritožba, zaradi česar jo je zavrgla po določbi 239. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Če se z obveznostmi za plačilo članarin, navedenih v omenjenem obvestilu, tožeča stranka ne strinja, jih pač ne bo plačala. Obvestilo ni odločba, ni izvršljivo in iz njega za tožnika ne nastajajo nikakršne obveznosti .

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).