Jedro

Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že večkrat presodilo, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na posameznem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. To pomeni, da je treba v vsaki posamezni zadevi z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera presojati, ali je razlog za odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti podan.

Izrek

Za odločanje v zadevi se določi Okrožno sodišče na Ptuju.

Obrazložitev

A. 1. Pred Okrožnim sodiščem v Celju je v teku kazenski postopek zoper obtožene A. B., A. P., L. B., L. B., G. B. in D. V. zaradi kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1).

2. Predsednica Okrožnega sodišča v Celju je na podlagi 34. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) predlagala prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, saj na Okrožnem sodišču v Celju v okviru kazensko-preiskovalnega in specializiranega oddelka ni več kazenskega sodnika, ki bi mu bilo mogoče glede na določila veljavnega Letnega razporeda dela sodnic in sodnikov na Okrožnem sodišču v Celju in njegovih organizacijskih enotah za leto 2021 dodeliti predmetni kazenski spis v reševanje. Sodniki so bili iz sojenja izločeni bodisi s sklepi predsednice, podpredsednika ali pooblaščenega sodnika Okrožnega sodišča v Celju, za sodnika Marka Brišnika pa obstaja izločitveni razlog po prvi 1. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, saj je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico. Ker gre za obsežno in zahtevno kazensko zadevo, bi bila dodelitev drugemu sodniku, ki s sojenjem na kazenskem področju nima izkušenj, neodgovorna ter morebiti problematična tudi z vidika pravice do neodvisnega in nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS.

B.

3. Prvi odstavek 34. člena ZKP določa, da mora pristojno sodišče, ki iz pravnih ali stvarnih razlogov ne more postopati, to sporočiti neposredno višjemu sodišču, ki določi drugo pristojno sodišče na svojem območju. Pravni razlog, zaradi katerega sodišče v posamezni zadevi ne more več postopati, je tudi izločitev vseh sodnikov sodišča, ki bi lahko konkretno zadevo obravnavali.1

4. Iz predlagateljičinih navedb je razvidno, da v predmetni zadevi iz sojenja niso izločeni vsi sodniki Okrožnega sodišča v Celju, ampak obstajajo ovire za odločanje pri sodnikih kazensko-preiskovalnega oddelka in specializiranega oddelka Okrožnega sodišča v Celju, ki bi jim bila lahko zadeva glede na določila veljavnega letnega razporeda dela dodeljena v reševanje.

5. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že večkrat presodilo, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na posameznem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.2 To pomeni, da je treba v vsaki posamezni zadevi z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera presojati, ali je razlog za odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti podan.

6. Kot je razvidno iz predlagateljičinih navedb in podatkov spisa, se predlog za prenos krajevne pristojnosti nanaša na obsežno in zahtevno kazensko zadevo. Obtožencem se očita sodelovanje v hudodelski združbi pri preprodaji prepovedanih drog, pri čemer dokazno podlago za odločanje predstavljajo tudi izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, vključno s prisluškovanjem in opazovanjem v tujem prostoru z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje. Predlagateljica navaja, da ima obtožnica 104 strani in da obsega celoten spis preko 3700 listovnih številk, kar vse tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže, da predmetna kazenska zadeva po zahtevnosti in zapletenosti odstopa od povprečja ter je ni mogoče dodeliti v reševanje sodnikom drugih oddelkov Okrožnega sodišča v Celju, ki pri sojenju v kazenskih zadevah nimajo izkušenj.

7. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je v okoliščinah konkretne zadeve podana situacija iz prvega odstavka 34. člena ZKP, saj nihče izmed sodnikov, ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na Okrožnem sodišču v Celju, ne more odločati v konkretni kazenski zadevi. Za odločanje v zadevi je zato določilo Okrožno sodišče na Ptuju.

C.

8. Ker so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 34. člena ZKP, je Vrhovno sodišče za odločanje v zadevi IV K 24832/2018, ki ji je pridružena tudi zadeva IV K 50609/2018, določilo Okrožno sodišče na Ptuju.

1 Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 82. 2 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Kr 4856/2016 z dne 13. 7. 2017 in I Kr 10657/2015 z dne 15. 1. 2019.