Jedro

Pritožbenemu sodišču ni treba ponavljati razlogov, ki jih v utemeljitev svojih stališč navaja že sodba sodišča prve stopnje, če jih kot zadovoljive sprejema in se nanje sklicuje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma citirano sodbo obsojeno M. C. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri sta bili določeni kazni dveh mesecev zapora za vsako od navedenih dejanj ter zatem določena enotna kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Zastopnico mladoletnega oškodovanca D. T. je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo; obsojenki je sodišče odvzelo zaseženi predmet – sprej Pfeffeer. Odločeno je bilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik obsojene vložil pritožbo, ki ji je Višje sodišče delno ugodilo, tako da sta bili določeni kazni za posamezni kaznivi dejanji znižani na en mesec in petnajst dni zapora, enotna kazen pa znižana na dva meseca zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bila odločitev o stroških spremenjena, tako da se je obsojena oprostila plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V preostalem je bila pritožba zagovornika zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb kazenskega postopka ter predlagal, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in obsojeno oprosti očitanih dejanj, podrejeno pa „spremeni in vrne pred sodišče prve stopnje v ponovno odločanje.“ Predlagal je, da se obsojenko oprosti plačila sodne takse.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka podala obrazloženo mnenje, da zahteva ni utemeljena, ker je opis dejanja zadostno konkretiziran, dokazni predlog za postavitev izvedenca o tehničnih lastnosti poprovega pršilca pa kot neutemeljen pravilno zavrnjen. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenki in njenemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti se po uvodnem povzemanju poteka kazenskega postopka, vključujoč dvakratno odločanje sodišča prve stopnje, potem, ko je sodišče druge stopnje razveljavilo prvo obsodilno sodbo zoper obsojenko, nadaljuje z zatrjevanjem, da je obramba še vedno ostala brez obrazloženih pojasnil glede konkretnih pritožbenih navedb v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenke dr. M. V. Po mnenju vložnika zahteve se sodišče druge stopnje namreč ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi se je izpostavilo neargumentirana in neprepričljiva stališča te izvedenke in zato izpodbijana sodba ne vsebuje jasnih razlogov, zakaj naj bi bil s prizadejanimi zdravstvenimi posledicami oškodovancev dosežen prag lahke telesne poškodbe, kar naj bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče naj bi se ne opredelilo niti glede nasprotij med navedbami v obvestilih o telesnih poškodbah oškodovancev in njunima ambulantnima izvidoma.

6. Navedena stališča vložnika zahteve so neutemeljena, saj je iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno (točka 5 obrazložitve), da je bila sprejeta dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke dr. M. V., jih celo na kratko povzelo in ocenilo, da je izvedenka „zadovoljivo pojasnila razloge neskladnosti med njenimi lastnimi ugotovitvami ob razgovoru z oškodovancema in izvidi urgentne ambulante.“ Pritožbenemu sodišču namreč ni treba ponavljati razlogov, ki jih v utemeljitev svojih stališč in zaključkov navaja že sodba sodišča prve stopnje, če jih kot zadovoljive sprejema in se nanje sklicuje.

7. V delu, ko se v zahtevi izpostavlja stališče o neprepričljivosti navedenega izvedenskega mnenja, in sicer glede zaključka o začasno okvarjenem zdravju pri obeh oškodovancih, saj naj bi ne bil dan zadovoljiv odgovor na vprašanje obrambe, zakaj je bila povzročena prav taka posledica, se vsebinsko ponuja drugačno oceno tega izvedenskega mnenja, kar pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede tega dejstva – nastanka posledice v pomenu začasno okvarjenega zdravja (nedovoljen razlog glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP). V tej zvezi pa tudi sicer ne drži, da izvedenka ni pri tem svojem stališču navedla konkretnih razlogov, saj jih je decidirano povzela sodba sodišča prve stopnje (točka 11 obrazložitve) in na tej podlagi, podprti še z izpovedbami samih oškodovancev oziroma očeta oškodovanca N. Š. (točka 10), zaključilo, da je pri obeh oškodovancih podan ta zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (točka 12).

8. Neutemeljena je tudi nadaljnja trditev vložnika zahteve, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe, s tem, ko ni bilo ugodeno dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca – strokovnjaka za oceno telesnih poškodb. Na enako pritožbeno navedbo je odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 4 obrazložitve), ko je pri tem ocenilo, da je bila zavrnitev tega dokaznega predloga sprejemljivo utemeljena že v sodbi sodišča prve stopnje (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Poleg tega pa je treba poudariti, da je bila naloga izvedenke dr. M. V. v tej zadevi prav ta, da opredeli naravo, vrsto in težo telesnih poškodb, ki sta jih utrpela oškodovanca, da je lahko sodišče s pomočjo tako ugotovljenih dejstev zaključilo o obstoju zakonskega znaka (začasne okvare zdravja v primeru obeh oškodovancev) obsojenki očitanih kaznivih dejanj.

9. Po mnenju vložnika zahteve je bilo nedopustno ravnanje sodišča prve stopnje, ko se v sodbi opira „na anamnestične podatke, ki nasprotujejo tako medicinski dokumentaciji, kot tudi izpovedbam oškodovancev na glavni obravnavi“; ti anamnestični podatki pa naj bi bili pridobljeni na način, ki obrambi ali sodišču ni omogočal preverljivosti njihove verodostojnosti in zato „ne morejo imeti teže v predmetnem postopku.“ Vložnik zahteve ne konkretizira kršitve zakona, ki naj bi jo s temi navedbami uveljavljal, a je po vsebini razumeti, da se ne strinja s sprejemljivostjo izvedenskega mnenja dr. M. V., kolikor ta temelji na anamnestičnih podatkih zbranih od oškodovancev in na ta način nasprotuje dokazni sprejemljivosti izvedenskega mnenja, kar pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Kolikor vložnik zahteve meni, da je bila v tem primeru storjena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je treba v tej zvezi upoštevati, da je že sodišče prve stopnje odločalo o zahtevi za izločitev dela izvedenskega mnenja, kolikor povzema anamnestične podatke oškodovancev ob pregledu pri izvedenki (točka 4 obrazložitve) in jo utemeljeno zavrnilo, saj je pri tem šlo le za dodatno preverjanje posledic, ki sta jih utrpela oba oškodovanca. Poleg tega pa so bili tako izvedenka, kot tudi oba oškodovanca, zaslišani na glavni obravnavi, tako da je imela obramba možnost tudi pri izvajanju teh dokazov preverjati dejstva, ki so izhajala iz anamnestičnih podatkov, kot jih je pridobila izvedenka ob pregledu oškodovancev.

10. Vložnik zahteve uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje tudi v delu, ko oporeka zaključkom sodišča druge stopnje o krivdni obliki eventualnega naklepa, s katerim je obsojenka storila očitana ji dejanja. To izhaja že iz nadaljnje navedbe v zahtevi, da tako zaključevanje sodišča „nasprotuje rezultatom izvedenega dokaznega postopka, predvsem zagovoru obdolženke in izpovedbam prič R. C. in V. C.“. Vložnik zahteve izvedene dokaze očitno ocenjuje drugače kot sodišče v izpodbijani sodbi, ter v nadaljevanju izhaja iz njegovega zaključka, da posledic obsojenkinega ravnanja „ni mogoče enačiti s telesno poškodbo“ in ji zato tudi ni mogoče „pripisati eventualnega naklepa.“ Sicer vložnik navaja, da sodba nima razlogov o tej „subjektivni komponenti obravnavanih kaznivih dejanj“, kar predstavlja odločilna dejstva in naj bi bila zato storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. V delu, ko se na ta način izpodbija ugotovljeno (subjektivno) dejansko stanje v obliki eventualnega naklepa, gre torej za nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP); kolikor pa se uveljavlja odsotnost razlogov glede teh odločilnih dejstev, je zahteva neutemeljena, saj je sodba sodišča druge stopnje o teh dejstvih in zaključkih podala podrobno in povsem sprejemljivo obrazložitev (točka 6 obrazložitve), ki je vložnikovo stališče o drugačni naravi telesnih poškodb ne more v ničemer omajati.

11. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe, ko je bil zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca „ustrezne stroke“, da bi se na ta način preverilo učinkovanje „poprovega spreja“ in na tej podlagi ugotavljalo subjektivni odnos obsojenke do nastale posledice ter da tudi sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe ni odgovorilo. Zavrnitev tega dokaznega predloga je namreč prepričljivo obrazložena v sodbi sodišča prve stopnje (točka 5); ta odločitev pa je bila preverjana tudi v pritožbenem postopku (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) in ne držijo pavšalne navedbe v zahtevi, da so „razlogi pritožbenega sodišča v tem delu nepravilni in nezakoniti.“

12. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona, zahteva pa vsebinsko uveljavlja predvsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Glede na gmotne razmere obsojenke, razvidne iz njenih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se obsojenko oprosti plačila sodne takse.