Jedro

Z opisom konkretnega ravnanja obdolženca v izreku sodbe, da si je v mesecu septembru leta 1997 pridobil v Črnomlju od neugotovljene osebe vojaško puško MGV 176 z napravo za dušitev zvoka in 755 streliva tipa magnum 22, je dovolj natančno opredeljana izvršitvena oblika kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po čl. 310/1 KZ, pa tudi čas in kraj storitve kaznivega dejanja ter zato ni podana v pritožbi obdolženčevega zagovornika zatrjevana kršitev iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po čl. 310/1 KZ ter mu izreklo kazen 1 (enega) meseca zapora in varnostni ukrep odvzema predmetov - vojaške puške MGV 176 cal. 5.6 mm z napravo za dušitev zvoka in 755 kosov streliva tipa magnum 22. Obdolžencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka in povprečnino v skupni višini 60.480,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov iz čl. 370 ZKP ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj obdolžencu izreče pogojno obsodbo.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Nobenih pomislekov ne vzbujajo ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero izpovedbam prič H. in Z.D., posredno podprtih z ugotovitvami Davčnega urada Novo mesto ter Upravne enote Črnomelj, nenazadnje pa tudi z izpovedbama obeh policistov o načinu opravljanja hišne preiskave ter reakcijah obdolženca, ki je bil ob najdbi orožja, dušilca in streliva prisoten.

Ob povedanem zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi priče D.P., saj je tudi po oceni sodišča druge stopnje iz obeh zapisnikov o njenem zaslišanju mogoče zaključiti, da je bila priča nepripričljiva glede temeljnega vprašanja, kdo je upravljal z lokalom v času najdbe orožja in streliva, saj je ob drugem zaslišanju celo dejala, da ji ni več jasno za koga je tedaj delala. Pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika, da gre ob povedanem za nekritične ocene sodišča prve stopnje in da nekaterih dokazov sodišče sploh ni izvedlo, so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, procesna dejanja, ki bi jih po mnenju obrambe moralo opraviti, pa tekom postopka nobena od strank ni predlagala (npr. soočenje obdolženca s policistoma, ugotovitev, kdo je policistom odprl lokal ob hišni preiskavi).

Neutemeljeno pritožnik graja tudi opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, saj iz njega jasno izhajajo vsi zakoniti znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kakor tudi kraj in čas storitve. Trditev v abstraktnem delu izreka sodbe, da si je namreč obdolženec protipravno pridobil orožje, katerega promet posameznikom sploh ni dovoljen, je konkretizirana z opisom, da si je v mesecu septembru 1997 pridobil v Črnomlju od neugotovljene osebe opisano orožje in zato predstavlja nadaljni opis, da je orožje hranil do zasega dne 10.9.1997 le podrobnejšo konkretizacijo prvotne trditve, čeprav je res, da po spremenjeni določbi 310. čl. KZ, ki velja od 23.4.1999 dalje, predstavlja tudi hramba orožja kaznivo dejanje po navedenem členu. Ker je obdolženec kaznivo dejanje storil v septembru leta 1997 ter je bil kazenski postopek zoper obdolženca sprožen že koncem istega leta, niso mogoči nikakršni pomisleki tako glede relativnega, še manj pa glede absolutnega zastaranja kazenskega pregona (5. tč. 1. odst. 111. čl. KZ v zvezi s 6. odst. 112. čl. KZ). Ob povedanem zato niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. 371. čl. ZKP, pa tudi materialni zakon ni bil kršen.

V izpodbijani sodbi je tudi povsem pravilna ocena sodišča prve stopnje, da si je obdolženec pridobil zelo nevarno avtomatsko orožje velike zmogljivosti skupaj z veliko količino nabojev in napravo za dušitev zvoka, kar nedvomno povečuje potencialno nevarnost za ljudi v primeru neupravičene uporabe ter je zato ob zagroženi kazni do treh let zapora (po spremenjenem zakonu je sedaj predpisana kazen od šestih mesecev do petih let) in obdolženčevi predkaznovanosti izrečena zaporna kazen 1 (enega) meseca zapora prej premila kot obratno ter kljub olajševalnim okoliščinam, na katere opozarja pritožnik v svoji pritožbi, niso izpolnjeni pogoji za izrek pogojne obsodbe, za kakršno se zavzema obdolženčev zagovornik.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odst. 383. čl. ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, bo moral obdolženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.