Jedro

Tako toženčeva denarna odškodnina kot nadomestilo za izgubljeni dobiček, ki je posledica izgube dohodka iz dejavnosti1, kot nadomestilo za izgubljeno korist v postopku denacionalizacije2, sta obdavčljiva dohodka. Toženec kot upnik je bil upravičen do neto zneska, tožeča stranka kot dolžnik pa je morala od naloženega bruto zneska odvesti akontacijo davka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 499,78 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo in sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 23.761,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov (II. točka izreka). Sklenilo je še, da se ustavi pravdni postopek za 1.925,64 EUR. Ugotovilo je, da se toženčeve ugovorne navedbe v pretežnem delu niso nanašale na predmetni postopek, temveč na predhodne davčne in aktualne pritožbene postopke. Med strankama je bilo nesporno, da je bil na predlog toženca s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani izdan sklep o izvršbi I 985/2014 z dne 30. 5. 2014, na čigar podlagi je tožeča stranka 5. 6. 2014 plačala tožencu 258.048,46 EUR, kar je predstavljalo glavnico 253.137,19 EUR, zakonske zamudne obresti od 21. 3. 2014 do plačila in izvršilne stroške. Ni bilo dvoma, da je toženčev pooblaščenec 18. 11. 2015 vrnil tožeči stranki 166.931,41 EUR. Tožeča stranka je imela kot plačnik davka v skladu z 12. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZdavP-2), kljub izplačilu celotnega zneska, zakonsko podlago za izplačilo zgolj neto zneska po izvršilnem naslovu. Zavezanci za plačilo odškodnine morajo od bruto zneskov odškodnin, dosojenih upravičencem, najprej plačati dohodnino za upravičenca, nato jim nakazati neto znesek. Na ta način dejansko izpolnijo celotno obveznost iz izvršilnega naslova, čeprav prejmejo upravičenci le del, neto znesek. Podobno izhaja iz predloženega sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2015 glede zahteve za varstvo zakonitosti, da se že odveden davčni odtegljaj od prisojenega nadomestila dolžnika za upnika državi v izvršilnem postopku obravnava kot delna izpolnitev terjatve v okviru ugovornega razloga iz 8. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. V zadevi so podani elementi neupravičene obogatitve v skladu s prvim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo toženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je treba glede na zakonsko ureditev dohodnine subsumirati nesporno dejstvo, da denarna odškodnina po izvršilnem naslovu, pravnomočnem sklepu in sodbi Okrožnega sodišča v Celju II Pg 1039/2010 z dne 5. 3. 2013, predstavlja nadomestilo za izgubljeni dobiček, ki je bil posledica izgube dohodka iz dejavnosti toženca skozi daljše obdobje od 1. 1. 1999 do 10. 9. 2003, ko je prenehal toženčev s.p.. Toženca kot davčnega zavezanca, ki je v enem davčnem letu prejel dohodke, ki bi jih moral kot dohodke iz dejavnosti v cca. petih preteklih letih, ni mogoče postaviti v slabši položaj kot osebe, katerim se odmerja dohodnina za dohodek iz dejavnosti iz preteklega leta vsako leto sproti. Zavezance je treba obravnavati enako, saj se odškodnina za izgubljeni dohodek po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2) obravnava enako, kot se dohodek, ki ga nadomešča odškodnina (sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 37/2012, sodba X Ips 194/2013), saj odškodnina za izgubljeni dohodek dejansko pomeni, da nekdo dobi nadomestilo za plačo, če je v delovnem razmerju, ali za dohodek iz dejavnosti, če opravlja samostojno dejavnost, kot v primeru toženca. V takšnem primeru bi se dohodnina odmerjala sproti in od nižjih letnih zneskov dohodkov, kar bi vplivalo na nižjo davčno stopnjo dohodnine, kot to določajo davčni predpisi. Napačno je formalno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2015. Sklep izhaja iz očitno napačne domneve, da je šlo izplačilo enkratnega nadomestila za izgubljeno korist po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), nadomestila za izgubljeno korist v postopku denacionalizacije. Ta napaka je bila posledica površnosti pri sojenju, saj je očitno, da je bila zmotna ugotovitev v nasprotju z navedbami strank in listinami v spisu, ki so v dobršni meri identične listinam iz dokaznega sklepa sodišča prve stopnje v tej pravdi. O odštevanju akontacije dohodnine je nedopustno odločati v pravdnem postopku, ker se s tem tožencu odvzame možnost pravnega varstva, ki se tiče odmere dohodnine. Slednja se po zakonski ureditvi odmeri z informativnim izračunom, zoper katerega je možen ugovor, nato pride od izdaje odločbe in mogoč je upravni spor. V primeru gre tudi za pravno vprašanje, ali tožeča stranka sploh lahko odšteje znesek akontacije dohodnine od prisojenih zneskov po izvršilnem naslovu, ki določa, da mora dolžnik izplačati upniku celoten prisojeni znesek brez kakršnegakoli odštevanja akontacije dohodnine. Obveznost plačila akontacije dohodnine ni izhajala iz izvršilnega naslova, kar ni bilo sporno, saj v izreku izvršilnega naslova ni bilo nobene obveznosti ali terjatve iz tega naslova, da bi tožeča stranka morala odvesti kakšen davčni odtegljaj kot akontacijo dohodnine.

3. Tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča, da je imela tožeča stranka kot plačnik davka v skladu z 12. členom ZdavP-2, kljub izplačilu celotnega zneska, zakonsko podlago za izplačilo zgolj neto zneska od odškodnin, dosojenih upravičencem, najprej plačati dohodnino za upravičence, nato jim nakazati neto znesek na račun. Izrecno to izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2015 glede zahteve za varstvo zakonitosti, kjer je bilo ugotovljeno, da se že odveden davčni odtegljaj od prisojenega nadomestila dolžnika za upnika državi v izvršilnem postopku obravnava kot delna izpolnitev terjatve, časovno gledano po izvršljivosti sodne odločbe in zato tožeča stranka tega dejstva še ni mogla uveljavljati v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov. Čeprav plača akontacijo dohodnine plačnik, tožeča stranka, se za akontacijo dohodnine v resnici izpolnjuje davčna obveznost davčnega zavezanca, toženca. Iz sodne prakse izhaja, da toženec prisojene zneske odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka zniža za akontacijo dohodnine in tožniku izplača zgolj zmanjšan znesek. Ne glede na to za kakšno obliko nadomestila v primeru gre oziroma da ne gre za izplačilo nadomestila iz naslova denacionalizacije, temveč za izgubljeni dobiček oziroma dohodek, je odškodnina, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, obdavčljiva po petem odstavku 27. člena ZDoh-2. K plačilu davka od dohodka je zavezana fizična oseba, ki je upravičena do odškodnine. Zavezanec je dolžan plačevati akontacijo dohodnine po prvem odstavku 124. člena ZDoh-2. Plačnik davka je pravna oseba, ki izplačuje obdavčljive dohodke po tretjem odstavku 125. člena ZDoh-2. Akontacije dohodnine ne plačuje zavezanec, temveč jo plačuje in celo mora plačati plačnik davka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka pretežno ponavlja trditve, na katere je odgovorilo več sodišč. Ne le pravdno sodišče v tej zadevi, temveč tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Ip 1263/2015 z dne 3. 6. 2015 (priloga A 9) in Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017 (priloga A 18) v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani I 985/2014 med strankama. Slednje je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in sicer, da se toženčeve ugovorne navedbe v pretežnem delu niso nanašale na predmetni postopek, temveč na predhodne davčne in aktualne (ustavne) pritožbene postopke (12. točka obrazložitve). V bistvenem je še povzelo sklep Vrhovnega sodišča II Ips 313/2015 (16. točka obrazložitve). S tem je odgovorilo na toženčeve trditve, ki jih ponavlja v pritožbi: (-) da ga ni mogoče postaviti v slabši položaj kot osebe, katerim se odmerja dohodnina za dohodek iz dejavnosti iz preteklega leta vsako leto sproti, (-) sklicevanje na dve odločbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 37/2012, X Ips 194/2013, (-) da bi pri normalnem teku stvari plačeval dohodnino za leta, za katera mu je bila izplačana enkratna odškodnina, od zneska ustvarjenih dohodkov iz dejavnosti vsako leto sproti, kar je predstavljalo osnovo za odškodnino, (-) da bi se dohodnina odmerjala sproti in od nižjih letnih zneskov dohodkov, kar bi vplivalo na nižjo davčno stopnjo, (-) da gre pri povprečenju za izjemo od splošnega načina določanja letne dohodnine, katerega namen je ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine v primerih, ko zavezanec v tekočem dohodninskem letu na podlagi sodne odločbe prejme dohodke za več preteklih let. Zato ne drži očitek, da sodišče ni obravnavalo teh navedb toženca, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da naj bi bila podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da mu je sodišče odvzelo možnost obravnavanja v pravdnem postopku, da mu je bila dana samo navidezno in da naj bi prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče prve stopnje zapisalo, da je toženec dejansko pripoznal temelj dolga z vračilom skoraj vsega denarja (12. in 15. točka obrazložitve), čemur v pritožbi nasprotuje, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je presojalo vse toženčeve ugovore glede temelja kondikcijskega zahtevka.

6. Toženec očita Vrhovnemu sodišču RS ugotovitve v nasprotju z navedbami strank in listinami v spisu, ker je v sklepu II Ips 313/2015 namesto términa denarna odškodnina kot nadomestilo za izgubljeni dobiček iz naslova dejavnosti uporabilo términ nadomestilo za izgubljeno korist po drugem odstavku 72. člena ZDen. Na ta očitek in nadaljnje, da je Vrhovno sodišče RS zagrešilo pravo temo odločanja in nudilo pravno varstvo zgolj navidezno, da naj bi bila podana kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS, bo odgovarjalo Ustavno sodišče glede na to, da je toženec vložil ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča RS (priloga B 4). Ne glede na to, ali je šlo pri zapisu Vrhovnega sodišča RS za pisni lapsus ali ne, pa velja, da sta oba prihodka, **tako toženčeva denarna odškodnina kot nadomestilo za izgubljeni dobiček, ki je posledica izgube dohodka iz dejavnosti1, kot nadomestilo za izgubljeno korist v postopku denacionalizacije2, obdavčljiva dohodka po** 5. točki 27. člena ZDoh-2. Toženec sicer v uvodu pritožbe povzema prvi odstavek 105. člena ZDoh-2 in 2. točko 18. člena ZDoh-2 ter se sklicuje na pojasnilo DURS št. 4210-4796/2014, da dohodkov iz dejavnosti ni mogoče šteti za druge dohodke po 105. členu ZDoh-2 ter v zaključku pritožbe polemizira s stališči Vrhovnega sodišča RS in Višjega sodišča v Ljubljani, ali je tožeča stranka lahko odštela znesek akontacije dohodnin od prisojenih zneskov po izvršilnem naslovu. Vendar, kot pojasnjeno, o tem ni dileme glede na 5. točko 27. člena ZDoh-2. Toženčev dohodek je bil obdavčljiv po zakonu. V skladu s prvim odstavkom 124. člena ZDoh-2 se od dohodkov zavezanca, določenih s tem zakonom, med letom plačuje akontacija dohodnine, če ni s tem zakonom ali z zakonom, ki ureja davčni postopek drugače določeno. Po prvem do tretjem odstavku 125. člena tega zakona se izračun akontacije dohodnine opravi z davčnim obračunom ali z odmero akontacije dohodnine. Izračun akontacije dohodnine se opravi na podlagi davčnega obračuna z davčnim odtegljajem ali na podlagi obračuna, ki ga opravi zavezanec sam. Izračun akontacije dohodnine z davčnim odtegljajem je zavezan opraviti plačnik davka. Plačnik davka je oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, če ni z zakonom, ki ureja davčni postopek, drugače določeno. Vsem odločbam v sodni praksi3 je skupno stališče, da je bil toženec kot upnik upravičen do neto zneska, tožeča stranka kot dolžnik pa je morala od naloženega bruto zneska odvesti akontacijo davka. Da je slednje storila, ni bilo sporno.

7. Ne držijo toženčevi očitki o odvzemu možnosti pravnega varstva, ker se dohodnina odmeri z informativnim izračunom, zoper katerega je možen spor, da pride do izdaje odločbe in upravnega spora, da naj bi sodišče s pravnomočnostjo pokrilo protipravno stanje. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 313/2015 odgovorilo, da na to, da tudi znesek davčnega odtegljaja ekonomsko in pravno gledano dejansko pripada davčnemu zavezancu - upravičencu (samo v neposredno razpolaganje ga zaradi davčne obveznosti ne bo dobil), kaže ureditev, da se med letom plačana akontacija dohodnine odšteje od njegove davčne obveznosti na letni ravni, če gre za dohodke, ki se vštevajo v letno osnovo za odmero dohodnine. Potem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Do odločanja o vprašanju obstoja obveznosti za plačilo davčnega odtegljaja in o njegovi višini a je matičnem davčnopravnem področju že prišlo, zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. člena ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna glede obstoja davčne obveznosti in višine vezano. To hkrati pomeni, da se izvršilnemu sodišču v okviru presoje utemeljenosti dolžnikovega ugovora delne izpolnitve upnikove terjatve v višini plačanega davčnega odtegljaja ni treba ukvarjati z vprašanjem obdavčljivosti nadomestila oziroma z vprašanjem ali je plačnik davka obračun davčnega odtegljaja ob upoštevanju davčno pravne zakonodaje pravilno sestavil. Morebitne napake pri izračuni ali plačilu davčnega odtegljaja s strani plačnika davka se bodo reševale na davčnopravnem področju, npr. s popravkom obračuna davčnega odtegljaja po 57. členu ZDav-2, ki ga načeloma sestavi plačnik davka oziroma z zahtevo davčnega zavezanca za vračilo davka. Presoja pravilnosti obračuna davčnega odtegljaja ni predmet civilnega izvršilnega postopka. Tožeča stranka je kot plačnik davka bila nekakšen pomožni organ davčne uprave, ki je upravljal blagajniško službo za davčne organe4. Ta stališča veljajo tudi v pravdnem postopku. Toženec se je v postopku skliceval na odločbo Ministrstva za finance z dne 1. 6. 2016, ki je odpravilo odločbo FURS z dne 30. 10. 2015 v njegovi zadevi odmere dohodnine za leto 2014 in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek (priloga B2). Torej je že v teku vzporedni davčni postopek glede odmere dohodnine.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo elemente neupravičene obogatitve po prvem odstavku 190. člena OZ in ugodilo zahtevku.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

10. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato mora po načelu uspeha povrniti tožeči stranki potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti predstavljajo nagrado pooblaščenca za sestavo odgovora na pritožbo 875 točk po prvi točki tarifne št. 21 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), 2 % materialnih stroškov 17,5 točke po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV. Ni priznana sodna taksa, ker se ne plača. Skupaj znašajo 499,78 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006. 1 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 337/2014, sodba in sklep II Ips 361/2010, sodba VSL II Cp 14666/2017, sodba in sklep VSL II Cp 1366/2017, sklep VSL II Cp 121/2016, sodba VSL II Cp 113/2016, sodba in sklep VSL II Cp 1213/2013, sodba in sklep VSL II Cp 3035/2012. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 264/2017. 3 Primeri v prejšnjih dveh opombah. 4 Opomba št. 7 pod črto, 18., 19. in 11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2015.