Jedro

Če delavec del in nalog, za katere je zadolžen, zaradi takih in drugačnih razlogov – na primer zaradi svoje nezadostne strokovne usposobljenosti – ne opravi skladno s skrbnostjo, ki bi jo moral za to delo zagotoviti delodajalec, bo za škodo, ki iz tega izvira, odgovoren slednji.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem prvi tožnik izpodbija odločitev zoper prvega in drugega toženca, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenimzahtevkom tožnikov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo delno ugodilo. Prvega in drugega toženca je obsodilo na solidarno plačilo 2.920,73 €odškodnine prvemu tožniku in 4.045,46 € odškodnine drugemu tožniku, tožbena zahtevka tožnikov zoper tretjega toženca pa je v celoti zavrnilo. V zvezi s slednjim je zavzelo stališče, da je za razsojo odločilno zgolj to, ali je bila redarska služba v lokalu v kritičnem času učinkovita, to je, ali je ob škodnem dogodku ukrepala ustrezno ali ne. In presodilo je, da je bila, saj je, brž ko je zaznala pretep, razdvojila sprte strani, zavarovala kraj dogodka in preprečila nadaljnje obračunavanje, zato tretji toženec za škodo tožnikov ni odgovoren.

2. Zoper to sodbo so se pritožili tožnika in prvi toženec. Pritožbo slednjega je drugostopenjsko sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi tožnikov pa je delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zvišalo odškodnini obema, prvemu tožniku z 2.920,73 € na 4.633,13 €, drugemu pa s 4.045,46 € na 4.427,03 €. Glede vprašanja odgovornosti tretjega toženca za nastalo škodo se je v celoti strinjalo z argumentacijo prvostopenjskega sodišča. 3. Tožnika vlagata revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi s temeljem svojih tožbenih zahtevkov menita, da jima za škodo odgovarja tudi tretji toženec. Ta redarske službe ni organiziral formalno pravilno, trdita, saj za zagotavljanje varnosti in reda tedaj ni zaposloval strokovno usposobljenih redarjev, temveč zgolj vaške silake, ki nikoli ne morejo biti učinkoviti. Če bi bili v lokalu zaposleni usposobljeni redarji profesionalci, bi ti nadzor vršili tudi v sanitarnih prostorih. Sanitarije so enako kot drugi deli vsakega gostinskega lokala prostor, kjer nadzor mora biti, in redarska služba, organizirana v skladu z veljavnimi predpisi, bi se tega nedvomno zavedala in ustrezno ukrepala. Trdita tudi, da je deliktna odgovornost tretjega toženca podana zaradi dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo v času, ko bi lokal glede na obratovalno dovoljenje moral biti že zdavnaj zaprt ali vsaj izpraznjen, a ni bil. Prav tako ne držijo ugotovitve sodišča, da se v lokalu ni dogajalo nič nenavadnega in da se tam ni nihče pretepal. Da so pretepi v tem lokalu pogost pojav, je pojasnil njegov neposredni sosed P. T., čigar izpovedbo bi morali sodišči bolj upoštevati in tako dognati realno sliko, namesto da sta zgolj povzemali toženčeve navedbe in še to precej selektivno. V zvezi z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo menita, da je bila ta tako enemu kot drugemu odmerjena prenizko, in zahtevata njuno zvišanje do celote zneskov, vtoževanih za posamezne oblike nepremoženjske škode

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vsem trem tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija v delu, s katerim prvi tožnik izpodbija odločitev zoper prvega in drugega toženca, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. V tej pravdi tako na aktivni kot na pasivni strani nastopa več oseb. Ne tožnika ne toženci niso enotni sosporniki, zato se pravica vsakega od tožnikov do revizije presoja v razmerju do vsakega od tožencev (in obratno) posebej (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ker je bilo prvemu tožniku s spremembo prvostopenjske sodbe pred pritožbenim sodiščem v razmerju do prvega in drugega toženca od (zoper vsakega od njiju solidarno) vtoževanih 7.790,64 € pravnomočno prisojenih 4.633,13 € odškodnine, preostali sporni znesek zahtevkov zoper ta dva toženca ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Vrednost slednjih znaša le 3.157,51 € (revizijski prag pa je 4172,93 €), zato je sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7. Trditve tožnikov o zaposlovanju neusposobljenih redarjev in njihovem nestrokovnem oziroma neskrbnem ravnanju – sanitarij naj ti v času škodnega dogodka sploh ne bi nadzorovali – v nasprotju s pravno podlago, ki sta jo za svoji odločitvi izbrali nižji sodišči, terjajo presojo ravnanja tretjega toženca z vidika njegove subjektivne odškodninske odgovornosti v skladu s prvim odstavkom 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po tej določbi delodajalec krivdno odgovarja za opustitev svojih delavcev, kot če bi bil sam ravnal na enak način. Odgovornosti se lahko razbremeni le, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal, kot je bilo treba. A dokaz, da je delavec ravnal natanko tako, kot bi bil moral in (glede na njegove subjektivne zmožnosti) najbolje mogel, tu ne zadošča. Delodajalec mora dokazati, da je bilo delavčevo ravnanje v konkretnem primeru na ravni skrbnosti, ki jo opravljanje tistih nalog, ki so bile delavcu zaupane in katerih nezadostno izpolnjevanje se zatrjuje, terja na splošno. To pomeni, da so za presojo delodajalčeve krivde odločilni skrbnostni kriteriji, ki v konkretnem primeru vežejo njega. Če torej delavec del in nalog, za katere je zadolžen, zaradi takih in drugačnih razlogov – na primer zaradi svoje nezadostne strokovne usposobljenosti – ne opravi skladno s skrbnostjo, ki bi jo moral za to delo zagotoviti delodajalec, bo za škodo, ki iz tega izvira, odgovoren slednji.(1)

8. V okoliščinah predmetnega primera navedeno pomeni, da je moral za lastno ekskulpacijo tretji toženec dokazati, da so redarji, ki so kritični večer vršili redarsko službo v spornem lokalu, svoje delo opravili enako oziroma nič slabše, kot bi ga v taki situaciji opravili usposobljeni redarji licenciranega izvajalca zasebnega varovanja(2). To mu je, kot izhaja iz argumentacije odločitev nižjih sodišč, tudi uspelo. Učinkovitost, ki jo v zvezi z delovanjem redarjev ob škodnem dogodku omenjata sodišči prve in druge stopnje, predstavlja namreč prav slednje, to je presojo, da v ravnanju redarske službe tretjega toženca tudi po merilih, ki veljajo za nekoga, ki se s to dejavnostjo profesionalno ukvarja, ni najti lukenj. Po oceni revizijskega sodišča odločilne dejanske ugotovitve, da: - so bili v času škodnega dogodka v lokalu trije redarji in med 20 in 25 gostov, - sta dogajanje v notranjosti lokala gibajoč se po njem vseskozi nadzorovala dva redarja, - sta prvi in drugi toženec s tožnikoma obračunala v sanitarijah in - so redarji takoj, ko je bilo zaznati obračunavanje, ukrepali in na kraju dogodka preprečili nadaljnje obračunavanje ter zavarovali dogajanje neposredno pred sanitarijami in v notranjščini lokala, dajejo zadostno podlago za potrditev pravilnosti takšnega sklepa. Res je sicer, kot trdita revidenta, da je redarska služba v lokalu dolžna opravljati nadzor in vzpostavljati red tudi v sanitarnih prostorih, vendar jima za utemeljitev trditve, da tej dolžnosti v predmetnem primeru ni bilo zadoščeno oziroma vsaj ne v zadostni meri, preprosto zmanjka argumentov. Kako drugače bi lahko in morali redarji v konkretnem primeru ravnati, pa niso, tožnika namreč nista navedla. Zgolj apodiktično izpostavljanje pripetitve škodnega dogodka kot edinega in obenem absolutnega argumenta za to, da varnostna služba v spornem lokalu takrat ni delovala, kot bi morala, pa ob gornji dejanski podlagi ne prepriča. Dejstvo je, da je vloga redarjev oziroma varnostnikov v gostinskih lokalih primarno v preventivnem delovanju, v preprečevanju potencialno konfliktnih situacij torej, a to še ne pomeni, da do njih popolnemu izvrševanju delovnih nalog redarske službe navkljub ne more priti oziroma da je ob nastanku škode vzrok zanjo nujno v nezadostni skrbnosti delujočih redarjev. Slednja ni stvar avtomatizma, temveč presoje sodišča, pogoj zanjo pa je ustrezna trditvena podlaga, ki odstira vsebino kršitve dolžnostnega ravnanja. Te pa z izjemo večkrat ponovljenega dejstva nastopa škodnega dogodka tožnika nista ponudila.

9. Glede očitane zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero zadoščenja za pretrpljene duševne bolečine drugega tožnika zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, revizijsko sodišče pojasnjuje, da izrecna ugotovitev sodišča o tem, da drugi tožnik zaradi škodnega dogodka ni utrpel trajnejših posledic oziroma da ne bo trpel prav nikakršnih trajnih posledic, onemogoča prisojo odškodnine iz tega naslova.

10. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo v tem delu zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj dr. D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, strani 836–839. Op. št. (2): Formalne pogoje za osebe, ki so neposredno opravljale delo varnostnikov, je določal 10. člen Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (ZZVO; Ur. l. RS, št. 32/1994).