Jedro

Če sta se stranki dogovorili še za „nekaj več“, to je notarsko hipoteko, s čimer se nadomešča klasično zemljiškoknjižno dovolilo, ni ovire, da bi tožeča stranka zahtevala zgolj „klasično“ overitev v smislu 23. člena SPZ. Izrek sodbe, ki glasi na izstavitev listine, sposobne za vpis v zemljiški knjigi, vsebinsko obsega tudi obveznost overitve podpisov.

Sodna odločba, ki nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo, mora v izreku opredeliti izjavo volje, ki je zemljiškoknjižno dovolilo. Ko gre za hipoteko, mora biti označena tako nepremičnina, na kateri se hipoteka ustanavlja, kot tudi višina in zapadlost zavarovane terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi (točki II in III izreka) ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep. S sklepom je pod točko I sklenilo, da se ustavi postopek po tožbi s tožbenim zahtevkom: „

1. Hipotekarna dolžnica S.C. je dolžna priznati, da je tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve v višini 29.301,23 EUR z zakonskimi obrestmi od dne 21.7.2010 dalje do plačila, iz zastavljene nepremičnine parc.št. 3 k.o. S (ID 2), ID znak 2, ki je last tožene stranke do celote, in dopustiti poplačilo te terjatve tožeče stranke z izvršbo na to nepremičnino. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške, v roku 15 dni od izdaje sodbe, da ne bo izvršbe.“. S sodbo je toženi stranki naložilo, da izstavi za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini, parc. št. 3, k.o. S. (ID 2), ID znak 2, ki je last tožene stranke do celote, vknjižila zastavna pravica v korist tožeče stranke, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Odločilo je še o pravdnih stroških (točki II in III izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Uvodoma napada sodbene razloge, da je tožena stranka s podpisom zastavne pogodbe izrazila svojo pravo voljo, in da zaradi podpisa ni mogoče dokazovati obstoja nesporazuma ali napak volje. Zahtevek tudi ni sklepčen. Ni pravilna sodba v obrazložitvi, da naj bi se tožena stranka zavezala najmanj overiti svoj podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu. Zavezala se je namreč ustanoviti točno določeno vrsto zastave, to je hipoteko na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Nič več in nič manj. Taka hipoteka ni istovetna hipoteki na podlagi pravnega posla. Tudi ni istovetnosti med overitvijo podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu in ustanovitvijo hipoteke v neposredno izvršljivem notarskem zapisu. S sodbo je odločeno o nečem drugem, kar ne izhaja niti iz same pogodbe o zastavi. Tudi sicer je izrek sodbe, poleg tega, da je nesklepčen, tudi nedoločen in neizvršljiv. Ne vsebuje podatkov iz 16. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Sicer pa je zemljiškoknjižno dovolilo vsebovano v zastavni pogodbi v 2. členu in sodišče je prekoračilo zahtevek, ko je ocenjevalo, da je zahtevek tožnice v overitvi podpisa na sicer podanem zemljiškoknjižnem dovolilu. Sodna praksa je določna o tem, da ko ima tožnik neoverjeno zemljiškoknjižno dovolilo, lahko zahteva le overitev slednjega, ne pa izdaje zemljiškoknjižnega dovolila (sodba in sklep II Cp 55/2014 Višjega sodišča v Ljubljani). Sklicevanje na odločbo II Ips 395/1996 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni relevantno, saj gre za različni zadevi. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pobotu in o stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Za pridobitev, spremembo ali prenehanje pravic na podlagi pravnega posla se na področju nepremičnin zahteva zemljiškoknjižno dovolilo (49. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ). To velja tudi za hipoteko (prvi odstavek 141. člena SPZ). Vpis se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (drugi odstavek 141. člena in 23. člen SPZ). Pravni posel o ustanovitvi hipoteke je lahko sklenjen tudi na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem mora zastavitelj izrecno soglašati z zavarovanjem terjatve z vknjižbo hipoteke na zastavljeni nepremičnini in s tem, da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo iz kupnine, dosežene s prodajo in izpraznitev in izročitev nepremičnine v enem mesecu po prodaji (142. člen SPZ). V takem primeru soglasje zastavitelja, ki je vsebovano v notarskem zapisu, nadomešča klasično zemljiškoknjižno dovolilo iz 23. člena SPZ (primerjaj tudi odločbo VS RS III Ips 2/2013 z dne 23.5.2014). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, enako ponovi pritožba, da sta stranki sklenili pogodbo o zastavi toženkine nepremičnine za tuj dolg (128. člen SPZ). Toženka je dovolila tudi vknjižbo hipoteke. Vendar pa zemljiškoknjižnega dovolila ni overila, kar pa je potrebno za vpis v zemljiški knjigi (podpis osebe, ki svojo pravico obremenjuje, mora biti overjen - 23. člen SPZ). Če sta se torej stranki dogovorili še za „nekaj več“, to je notarsko hipoteko, s čimer se nadomešča klasično zemljiškoknjižno dovolilo (SPZ predpisuje obliko notarskega zapisa za zemljiškoknjižno dovolilo pri t.i. notarski hipoteki - 142. člen) ter je v takem primeru izpolnitev terjatve mogoče doseči v izvršilnem postopku, saj ima stranka - upnik izvršilni naslov, ni ovire, da bi tožeča stranka zahtevala zgolj „klasično“ overitev v smislu 23. člena SPZ, glede na sklenjeno pogodbo o zastavi, saj z vknjižbo v zemljiški knjigi stranki dosežeta namen pogodbe, ki je v ustanovitvi hipoteke, ki se ne ustanovi že s pravnim poslom, pač pa z vknjižbo, kot je pravilno razložilo že prvostopenjsko sodišče. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da izrek sodbe, ki glasi na izstavitev listine, sposobne za vpis v zemljiški knjigi, vsebinsko obsega tudi obveznost overitve podpisov (tako tudi odločba VS RS II Ips 395/1996, ki jo citira sodba prve stopnje in tudi pritožba, podobno tudi VS RS II Ips 113/2010 z dne 14.6.2012 - tudi v navedenem primeru podpis odtujitelja na pogodbi ni bil overjen).

5. Utemeljeno pa pritožba opozarja na nedoločenost tožbenega zahtevka. Sodna odločba, ki nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo, mora v izreku opredeliti izjavo volje, ki je zemljiškoknjižno dovolilo. Ko gre za hipoteko, mora biti označena tako nepremičnina, na kateri se hipoteka ustanavlja (to zahtevo izrek, ki sledi tožbenemu zahtevku, vsebuje), kot tudi višina in zapadlost zavarovane terjatve (tretji odstavek 141. člena SPZ ter 16. člen ZZK-1). V tej zadevi postavljen tožbeni zahtevek slednjega ne vsebuje, zato ni določen in tudi ni izvršljiv, v zemljiški knjigi vpis ne bi bil dovoljen. Sodišče lahko v pravdnem postopku odloča le o tisti pravni posledici, ki jo tožnik uveljavlja v tožbenem zahtevku. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) tako v prvem odstavku 180. člena med drugim določa, da mora tožbeni zahtevek obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. V tej zadevi postavljeni zahtevek ob zgoraj obrazloženem teh zahtev ne izpolnjuje, nepopolne tožbe pa ni mogoče vsebinsko obravnavati in presoja utemeljenosti zahtevka ni mogoča. Šele popolna tožba namreč omogoča vsebinsko obravnavanje. Zato so sodbeni razlogi o vsebinski utemeljenosti tožbenega zahtevka nerazumljivi, ni jasno o čem je odločeno, podana je uradoma upoštevna bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo zato moralo v nadaljevanju postopka skladno z določbo 108. člena ZPP tožečo stranko pozvati, da tožbo ustrezno popravi, poleg tega pa bo moralo biti pozorno na izrek tudi z vidika terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tričlenski izrek v smislu 324. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je v posledici razveljavitve odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).