Jedro

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot natakarica. Stranki sta se ustno dogovorili, da bo tožničina urna postavka znašala 4,20 EUR neto, vendar pa je tožena stranka zatrjevala, da je v to urno postavko vključen tako neto dohodek kot tudi strošek prehrane med delom. Takšen dogovor je imela tožena stranka tudi z drugimi delavkami natakaricami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je takšen dogovor v nasprotju z določbo 130. člena ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi povračilo stroškov za prehrano na delu in za prevoz na delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stanki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo neto zneskov plač v skupni višini 2.111,70 EUR z obrestmi in glede zahtevka za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v znesku 222,29 EUR z obrestmi (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati razliko med že obračunano in pripadajočo bruto plačo za mesece od vključno januarja 2010 do vključno maja 2013, odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezne neto zneske zmanjšane za prejeta neto izplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za zneske iz preteklega meseca do plačila in sicer: - za januar 2010 od bruto zneska 743,13 EUR zmanjšano za 208,00 EUR, - za februar 2010 od bruto zneska 471,23 EUR zmanjšano za 104,00 EUR, - za marec 2010 od bruto zneska 655,52 EUR zmanjšano za 247,80 EUR, - za april 2010 od bruto zneska 690,60 EUR zmanjšano za 222,60 EUR, - za maj 2010 od bruto zneska 634,07 EUR zmanjšano za 218,40 EUR, - za junij 2010 od bruto zneska 609,79 EUR zmanjšano za 189,00 EUR, - za julij 2010 od bruto zneska 508,08 EUR zmanjšano za 155,40 EUR, - za avgust 2010 od bruto zneska 93,98 EUR, - za september 2010 od bruto zneska 416,59 EUR zmanjšano za 111,30 EUR, - za oktober 2010 od bruto zneska 277,02 EUR zmanjšano za 39,90 EUR, - za november 2010 od bruto zneska 463,70 EUR zmanjšano za 105,00 EUR, - za december 2010 od bruto zneska 906,57 EUR zmanjšano za 268,80 EUR, - za januar 2011 od bruto zneska 159,55 EUR, - za februar 2011 od bruto zneska 332,98 EUR, - za marec 2011 od bruto zneska 380,52 EUR zmanjšano za 79,80 EUR, - za april 2011 od bruto zneska 576,16 EUR zmanjšano za 84,00 EUR, - za maj 2011 od bruto zneska 265,03 EUR, - za junij 2011 od bruto zneska 346,64 EUR zmanjšano za 77,70 EUR, - za julij 2011 od bruto zneska 144,35 EUR, - za avgust 2011 od bruto zneska 309,40 EUR, - za september 2011 od bruto zneska 201,33 EUR, - za oktober 2011 od bruto zneska 283,01 EUR, - za november 2011 od bruto zneska 303,83 EUR, - za december 2011 od bruto zneska 301,13 EUR, - za januar 2012 od bruto zneska 258,42 EUR, - za februar 2012 od bruto zneska 278,14 EUR, - za marec 2012 od bruto zneska 296,40 EUR, - za april 2012 od bruto zneska 283,08 EUR, - za maj 2012 od bruto zneska 283,98 EUR, - za junij 2012 od bruto zneska 262,08 EUR, - za julij 2012 od bruto zneska 202,22 EUR, - za avgust 2012 od bruto zneska 242,32 EUR, - za september 2012 od bruto zneska 325,71 EUR, - za oktober 2012 od bruto zneska 290,14 EUR, - za november 2012 od bruto zneska 224,89 EUR, - za december 2012 od bruto zneska 316,86 EUR, - za januar 2013 od bruto zneska 246,13 EUR, - za februar 2013 od bruto zneska 240,81 EUR, - za marec 2013 od bruto zneska 258,45 EUR, - za april 2013 od bruto zneska 278,50 EUR, - za maj 2013 od bruto zneska 261,17 EUR (točka II izreka).

Zavrnilo je višji zahtevek tožnice iz naslova razlik v plačah, kot izhaja iz točke III izreka. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela znesek 4.964,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov z datumom zapadlosti kot izhaja iz točke IV izreka in tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.788,23 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži povrnitev stroškov postopka na obeh stopnjah. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pravočasno ugovarjala, da so v urno postavko 4,20 EUR všteti tudi dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času, saj je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je bilo s tožnico in z ostalimi delavci dogovorjeno, da je v to urno postavko vključen neto dohodek tožene stranke in njen strošek prehrane (verjetno: tožnice). Enako je tožena stranka poudarila tudi na prvem naroku za glavno obravnavno. Tako so trditve tožene stranke pravočasne. Tega izvedenka v mnenju ni upoštevala. Sodišče bi lahko po prejemu pripomb tožene stranke izvedenki naložilo še pripravo variantnega izračuna, pa tega ni naredilo. Da je bila taka urna postavka dogovorjena med strankama, sta potrdila tako zakoniti zastopnik tožene stranke A.A., kot tudi komercialist tožene stranke B.B., pa tudi priči C.C. in D.D.. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tak dogovor protipraven, kar izhaja iz zadeve opr. št. Pdp 1188/2013, ki je bila potrjena na Vrhovnem sodišču opr. št. VIII Ips 151/2014. Sodišče pa je napačno odločilo tudi o stroških prevoza. Spregledalo je, da sta tožnica in E.E. povsem neprepričljivo izpovedala, da tožnica ni nikoli prespala pri partnerju, medtem ko ni verjelo A.A. in B.B., ki prav tako stanujeta v bližini bara in sta pogosto videla tožnico priti peš do bara na delo.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 44., 2. odstavka 126., 1. in 2. odstavka 128., 129., in 1. ter 2. odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) ter za obdobje pred veljavnostjo ZDR-1 na določbe 42., 126., 128., in 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, in v zvezi s pritožbenimi navedbami skladno s 1. odstavkom 360 člena ZPP pojasnjuje še naslednje:

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot natakarica. Stranki sta se ustno dogovorili, da bo tožničina urna postavka znašala 4,20 EUR neto, vendar pa je tožena stranka zatrjevala, da je v to urno postavko vključen tako neto dohodek kot tudi strošek prehrane med delom. Takšen dogovor je imela tožena stranka tudi z drugimi delavkami natakaricami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je takšen dogovor v nasprotju z določbo 130. člena ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi povračilo stroškov za prehrano na delu in za prevoz na delo. Kot izhaja iz plačilnih list, ki jih je predložila tožnica za sporno obdobje, se je tožena stranka zavedala te svoje obveznosti, saj je na plačilnih listih izkazano, da ji je izplačevala strošek prehrane med delom.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni pravočasno ugovarjala, da so v urno postavko šteti tudi vsi dodatki. V odgovoru (točka 2) je navedeno: "Tožeča in tožena stranka sta se namreč dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki izplačevala plačo tako, da se število opravljenih ur tožeče stranke pomnoži z urno postavko 4,20 EUR, v to urno postavko pa je vključen neto dohodek tožeče stranke in strošek prehrane." Zato so pritožbene navedbe, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo trdila, da so v to urno postavko zajeti tudi vsi dodatki, neutemeljene. Glede na to, da med strankama ni sporno, da je tožnica delala v manj ugodnem delovnem času, tožena stranka pa ji dodatkov iz tega naslova ni plačevala, čeprav bi jih skladno z zakonskimi določbami (127. in 128. člen ZDR in ZDR-1) in Kolektivnima pogodbama za gostinstvo in turizem (Ur. l. RS, št. 83/1997 in nadaljnji; ter Ur. l. RS, št. 109/2011 in nadaljnji) morala, je tožnica upravičena tudi do plačila dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času.

9. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je dogovor, da so v urni postavki 4,20 EUR zajeti poleg stroškov prehrane med delom tudi vsi dodatki, tudi dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času, protipraven, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljeno sklicevanje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1188/2013 z dne 22. 5. 2014 potrjeno s sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 151/2014 z dne 8. 1. 2014, saj v tej zadevi o vprašanju vključevanja dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času in povračila stroškov za prehrano med delom v urno postavko, ni bilo govora, se je pa sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sodbo VDSS opr. št. Pdp 714/2013 z dne 8. 11. 2013 in sodbo in sklep opr. št. Pdp 217/2013 z dne 11. 4. 2013. 10. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s povrnitvijo stroškov prevoza na delo in z dela tožnici, odločilo pravilno. Iz obrazložitve sodbe v točkah 21, 22, 23, 24 in 25 izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tako do izpovedi tožnice in E.E., kot tudi do izpovedi A.A. in B.B.. Pojasnilo je tudi razloge, zaradi katerih je tožnica večkrat prišla na delo v bar peš (ker je avto pustila pri E.E., da ga je lahko uporabljal) in razloge, zakaj verjame tožnici, da pri E.E. v F. ni mogla prebivati, saj E.E. živi s starši, poleg njega pa še brat z otrokom in zanjo ni bilo prostora.

11. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato tudi sama krije svoje pritožbene stroške.