Jedro

Tožniku (prometniku na nadzorni postaji) je bilo z odredbo delodajalca odrejeno delo izven kraja zaposlitve po pogodbi o zaposlitvi. Na pot je šel z lastnim avtomobilom. Zato je upravičen do povračila nastalih stroškov. Ni pa upravičen do plačila dvojnih stroškov, tako prevoza stroškov na delo in z dela kot stroškov kilometrine za službeno pot.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna za obdobje od julija 2009 do junija 2012 tožniku izplačati razliko med povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili stroškov za kilometrino v višini 2.831,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 399,55 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vtoževal povračilo stroškov za službeno potovanje kot razliko med stroški prevoza na delo in z dela in kilometrino za obdobje od julija 2009 do junija 2012 v višini 2.831,67 EUR. V tem času je bil s strani delodajalca napoten na opravljanje dela na lokacije, katere mu v pogodbi o zaposlitvi niso določene kot kraj opravljanja dela, to je A.. Pri tem lokacije (kraji opravljanja dela) in število potovanj nanje med strankama niso bile sporne. Sodišče je svojo odločitev oprlo na stališče, da tožnik ni spreminjal kraja med delovnim časom, pač pa je na odrejena delovišča odšel od doma in se od tam tudi vrnil domov. Sodišče meni, da bi šlo za službeno potovanje v primeru, da bi tožnik potem, ko je že nastopil delo na delovišču, opravil pot na drugo delovišče in nazaj, saj je službeno potovanje tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem s pogodbo o zaposlitvi oziroma odrejenim krajem dela. Takšno stališče je zavzelo glede na določbo Uredbe o davčni obravnavi, povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 160/2006, 76/2008), ki v 2. odstavku 3. člena opredeljuje mesto opravljanja dela kot mesto, kjer se delo opravlja oziroma se začne opravljati. Sodišče je zmotno uporabilo pravno podlago in jo napačno interpretiralo. Tožnik je prepričan, da je potrebno namesto mesta opravljanja dela (iz pogodbe o zaposlitvi), za stroške prevoza na delo, ki delavcu pripadajo poiskati, preizkusiti in uporabiti definicijo službene poti. Slednje definicije (opredelitve pojma) ne vsebuje niti ZDR-1 niti Uredba, pojavlja pa se v nekaterih drugih predpisih. Zakon o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s sprem. - ZUJF) v 1. odstavku 171. člena določa, da „za službeno potovanje šteje potovanje, na katerega je napoten zaposleni, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravlja delo.“ Analogna uporaba tega določila v tožnikovem primeru nedvomno privede do zaključka, da gre pri tožniku za službeno potovanje, saj mu je bilo odrejeno delo izven kraja, ki ga je imel (oziroma ga ima) kot kraj opravljanja dela, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Posledično je za ta potovanja upravičen do kilometrine. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, pri čemer se k dosedanjim pravdnim stroškom prištejejo tudi pritožbeni stroški. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) v 130. členu ureja povračila stroškov v zvezi z delom in določa, da mora delodajalec zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju del in nalog na službenem potovanju, pri čemer 2. odstavek navedenega člena določa, da če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo splošne veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007) v 204. členu ureja prevoz na delo in v 4. odstavku določa, da se delavcu, ki nima možnosti prevoza z javnimi sredstvi in za to uporablja lastna, izplača povračilo v višini 15 % ocene motornega bencina 98 oktanov v Republiki Sloveniji za vsak prevožen kilometer. Kolektivna pogodba tudi v 205. členu ureja službena potovanja po domovini in tujini ter določa, da za službeno potovanje po domovini in tujini delodajalec zagotavlja povrnitev stroškov prevoza in prenočevanja.

Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bilo tožniku s strani tožene stranke večkrat odrejeno delo v drugem kraju, tj. izven A., pri čemer pa je bilo sporno, do kakšnega povračila stroškov je v takem primeru tožnik upravičen. Prav tako ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku v obdobju med julijem 2009 in junijem 2012 zaradi modernizacije proge A. - B. ter rekonstrukcije postaje A. večkrat pisno odredila opravljanje dela na drugih deloviščih izven A.. V teh primerih pa je tožnik prišel na delovišče od doma in tam delal, nakar se je vrnil domov. Tožnik je po odredbi delodajalca različne dneve opravljal delo na različnih deloviščih.

Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča zmotno šteje, da gre za službeno potovanje le v primeru, ko bi tožnik potem, ko je že nastopil delo na delovnem mestu po določenem v pogodbi o zaposlitvi, med delovnim časom opravil pot na drugo delovišče in nazaj, pri čemer je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi oziroma odrejenem kraju dela. Takšno stališče je zavzeto s sklicevanjem na Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 s sprem.), kjer je sicer v 3. členu opredeljeno mesto opravljanja dela kot mesto, kjer se delo opravlja oziroma se začne opravljati. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je kot pravno podlago za povrnitev navedenih stroškov potrebno uporabiti poleg splošnih določil ZDR in Kolektivne pogodbe tudi definicijo službene poti iz Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s sprem. - ZUJF), ki v 169. členu določa višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela glede na kraj in določa, da je kraj iz katerega se zaposleni vozi na delo in z dela, kraj bivališča oziroma kraj, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližji delovnemu mestu. Tako navedeno določilo govori o kraju opravljanja dela in ne o kraju opravljanja dela iz pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa 171. člen ZUJF ureja stroške in obračun stroškov na službenem potovanju in določa, da se zaposlenemu povrnejo stroški, nastali na službenem potovanju, na katerega je zaposleni napoten z nalogom za službeno potovanje (potni nalog). Za službeno potovanje se šteje potovanje, na katerega je napoten zaposleni, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravlja delo. Ob navedenem 173. člen ZUJF tudi ureja kilometrino za uporabo lastnega avtomobila v državi in določa, da je uporaba lastnega vozila v službene namene izjema, če drugače ni možno opraviti službene poti oziroma rednega dela, mogoča pa je samo na podlagi dogovora med delodajalcem in zaposlenim. Ker je bilo tožniku nesporno z odredbo delodajalca odrejeno delo izven kraja zaposlitve po pogodbi o zaposlitvi in je šel na pot z lastnim avtomobilom, je le-ta tudi upravičen do povračila nastalih stroškov, pri čemer pa seveda ni upravičen do dvojnih stroškov, tako prevoza stroškov na delo in z dela kot stroškov kilometrine za službeno pot. V kolikor je tožena stranka tožniku v času opravljanja dela na deloviščih na progi A. - B. izplačevala stroške prevoza na delo iz C. do A., bo moralo sodišče to v ponovljenem postopku upoštevati in odšteti prejete stroške prevoza na delo, saj je tožnik odšel na oddaljeno delovišče direktno od doma z lastnim avtomobilom.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.