Jedro

Pritožbeno sodišče je sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 31. 1. 2023, razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter dalo ustrezne napotke za nadaljnje delo (glej točko 17 sklepa II Cp 629/2023). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje večji del napotkov spregledalo in ponovno zagrešilo enake kršitve kot prvič.

Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je sodnik, ki je doslej v zadevi odločal, očitno zavzel dokončno stališče, saj napotkom ni sledil, je pritožbeno sodišče tokrat sledilo predlogu pritožnikov in odredilo, da v zadevi v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.V tej zadevi je sodišče odločalo drugič. Z izpodbijano sodbo je ponovno ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 1190/2, k. o. X (I. točka izreka). Tožencu in stranskemu intervenientu je naložilo, da tožniku solidarno povrneta 5.541,05 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2.Pritožbo vlagata toženec in stranski intervenient. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP.1 Oba pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni (tožbeni zahtevek zavrne), podredno/alternativno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred novega sodnika.

3.Toženec sodišču očita, da je storilo enake kršitve postopka kot ob prvem sojenju in ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča v sklepu II Cp 629/2023 z dne 14. 6. 2023. Ponovno se ni opredelilo do trditev in navedb toženca, s katerimi je dokazoval in dokazal, da tožnik ni bil dobroveren; do neskladij med izpovedbami prič, listinskimi dokazi in ugotovitvami izvedenca; in do prekinjene posesti. Sodba je od 12. tč. dalje dejansko identična prvi sodbi.

4.Izvedenec je na podlagi napotka sodišča izdelal elaborat in v njem določil novo parcelo 1190/2, površine 39 m2, sodišče pa je odločilo, da je tožnik lastnik te parcele. S tem je odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnik v nobeni fazi postopka ni določno označil, kje se nahaja del nepremičnine, ki naj bi ga priposestvoval. Prav tako ni predložil nobenega dokaza, skice, risbe ali karkoli podobnega, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, kje se nahaja vtoževanih 150 m2. Skica, ki jo je priložil 1. pripravljalni vlogi, omogoča sklepanje, da se to zemljišče ne nahaja na nepremičnini toženca. Izrek sodbe ne temelji na tožbenem zahtevku, zahtevek je oblikovalo sodišče samo.

5.Sodišče je zgolj na podlagi trditev prič o tem, da so tožnikovi predniki uporabljali gepelj, ki je domnevno stal na delu toženčeve nepremičnine, odločilo, da je tožnik priposestvoval del nepremičnine. Ni se ukvarjalo z vprašanjem, ali so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje. Zgolj pavšalno je navrglo, da je priposestvovalna doba potekla in da so bili tožnik in pred njim njegovi pravni predniki, dobroverni lastniški posestniki. Ni se opredelilo do ugovornih trditev, da tožnik ni bil ne zakoniti ne dobroverni posestnik.

6.V ponovljenem postopku je sodišče ponovno zaslišalo pravdne stranke. Tožnik, enako kot pred tem, ni zmogel izpovedati o pravni podlagi za njegovo dobrovernost. Navrgel je še eno novo in do sedaj neznano verzijo o tem, kako naj bi njegovi predniki postali lastniki sporne nepremičnine in s tem dejansko sam potrdil svojo nedobrovernost. V nadaljevanju povzema del izpovedbe in meni, da nasprotuje listinam v spisu. Sodišče mu je slepo sledilo in to kljub temu, da na konkretna vprašanja o lastništvu in posesti kmetije A. in sporne nepremičnine ni znal povedati ničesar in se je skliceval na 100 letno zgodovino, čeprav so se vprašanja nanašala na zadnje 30-letno obdobje. Na vprašanje, katera pogodba je bila uničena, je povedal, da je bila to pogodba, sklenjena z "županom" krajevne skupnosti. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi navedel, da naj bi tožnikova mama leta 1926 kupila sporno nepremičnino od krajevne skupnosti, vendar krajevne skupnosti takrat niso obstajale. V nadaljevanju je trdil, da naj bi se lastništvo prenašalo z dedovanjem in naj bi na koncu sporno nepremičnino podedoval po pokojni mami. Toženec je na drugi strani predložil izpiske iz zemljiške knjige in druge listine, ki dokazujejo, da nepremičnina nikoli ni bila v lasti tožnikovih pravnih prednikov in da o njej tudi niso bile sklenjene nobene pogodbe. Tožnik je podajal nasprotujoče trditve, ko je navajal, da so njegovi predniki kupili nepremičnino od krajevne skupnosti, vendar pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi, v nadaljevanju pa trdil, da je bila pogodba uničena ob rušenju hiše in ob zaslišanju, da je nepremičnina prehajala od Č. Č. na njegove pravne prednike in nato nanj. Dejansko je vse to neresnično, saj listine v spisu dokazujejo, da nepremičnina nikoli ni bila "vaška", "javno dobro", ampak vedno v zasebni lasti. Sodišče se, kljub napotku višjega sodišča, do opisanega ni izreklo in se niti z besedo ni dotaknilo listin, ki jih je v spis vložil toženec. Toženec je z različnimi listinami dokazal, da tožnik ni bil dobroveren. Dokazal je tudi, da je bilo zemljiškoknjižno stanje v vasi urejeno in je bila lastninska pravica pri nepremičninah v lasti F. F., ki so bile prodane ali podarjene, v zemljiško knjigo redno vpisana. Sklicevanje sodišča na neurejeno stanje je pavšalno in nima opore v listinah. Tožnik sploh ni zmogel pojasniti, kdo je njegov pravni prednik. Povzema njegove navedbe in ponovno izpostavi izpovedbo na zadnji obravnavi. Toženec je v spis predložil kopijo kupne pogodbe iz leta 1964, iz katere izhaja, da je A. A. (tožnikova mati) od F. F. (toženčeve pravne prednice) kupila tri parcele (100, 769 in 772, vse k. o. X), ne pa tudi sporne parcele. Pogodba je bila zemljiškoknjižno izvedena. Iz predloženega historičnega izpiska za vložek št. 76 izhaja, da sporna parcela nikoli ni bila v lasti krajevne ali agrarne skupnosti. Bila je v lasti fizičnih oseb, nazadnje v lasti F. F., ki jo je podarila toženčevemu očetu. F. F. je sporno nepremičnino leta 1960 podedovala, kar pomeni, da tožnikovi pravni predniki niso imeli 100 in več letne dobroverne posesti na podlagi sklenjenega pravnega posla, saj tak posel nikoli ni bil sklenjen. Toženčev oče je bil tisti, ki ga je F. F. pooblastila, da je v njenem imenu sklepal prodajne pogodbe. To izhaja iz več v spis vloženih kupnih pogodb. Iz predložene listine izhaja, da je parcela 1190 k. o. X opisana kot prostor od G. hiše do luže in tam naokoli, vključno s parcelami *110, *111 in ostalimi, vse k. o. X, ki so last G. G. Zapisana površina ustreza sedanji površini sporne nepremičnine. Vse pogodbe, ki so jih vaščani sklepali s F. F., so bile izvedene v zemljiški knjigi. Toženec je sporno nepremičnino uporabljal in jo kosil, lastninske pravice mu nihče ni oporekal. Ob izvajanju meritev zaradi evidentiranja mej (med parcelami 1187, 1190, *112 in 4544/1) v letu 2014 je bil prisoten tudi tožnik, ki je že takrat vedel, kje so meje sporne parcele in da je lastnik toženec. Sodišče se ni opredelilo do nobene listine, ki jo je toženec vložil v spis in tudi ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov in zakaj meni, da je bil tožnik zakonit in dobroverni lastniški posestnik. Prav tako se ni opredelilo do neskladnosti v trditvah tožnika, ki jih je ugotovilo višje sodišče v 12. tč. obrazložitve. Tožnik dejansko ne navede, kdaj naj bi pričeli teči pogoji za priposestvovanje in kdaj naj bi se iztekli. Sodišče v tč. 19 poskuša utemeljiti začetek in konec priposestvovalne dobe, vendar je taka obrazložitev brez podlage v izvedenih dokazih. Gre za golo povzemanje zakonske določbe. Nobena priča se ni opredelila do lastništva in dobrovernosti. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, predvsem do izpovedi prič. Manjka tudi opredelitev, ali je tožnik sploh izvrševal dejansko oblast nad spornim delom nepremičnine. Domnevna občasna uporaba geplja (nekajkrat letno in od leta 1965 nič več) ter skladiščenje lesa (na podlagi toženčevega dovoljenja) ne pomeni lastniške posesti. Lesena ograja je bila postavljena za potrebe H. G. (njegove živine) in ni predstavljala meje. Sodišče je spregledalo, da je tožnik trdil, da je imel na spornem delu ves čas zložene deske in da je sporni del ves čas uporabljal, kar pa dokazano ni res. Pot, ki jo je izvedenec na podlagi izpovedi prič na skici označil z zeleno barvo, je potekala po delu nepremičnine, za katerega je tožnik trdil, da so bile na njem 40 let zložene deske. To je nemogoče, saj bi morali vaščani hoditi skozi kup desk. Večina prič je pokazala, kje sta stala gepelj in oreh, ne pa do kod je tožnik užival sporno zemljišče. Pri tem L. L. sploh ni izpovedal o sporu (opravil je le izkop), I. G. pa ni bila zaslišana na terenu. Tudi J. G. ni bil vabljen na teren. Je pa njegova izpovedba pomembna, saj je oblika in površina občinskega zemljišča, ki ga želi tožnik odkupiti od občine, po površini in obliki identična zemljišču iz tožnikove skice. Sodišče je prezrlo pomen oreha, za katerega so priče pokazale, da stoji na parceli 4544/1 (tč.4). Glede na tožnikovo trditev, da so oreh posadili njegovi predniki, da bi živini dajal senco, je živina hodila po parcelah 4544/1 in 1189, ne pa tudi po delu parcele 1190. Sodišče se tudi ni opredelilo do določenih datumov, ki jih je zatrjeval tožnik. Sam je izpovedal, da je gepelj deloval mogoče do leta 1965, potem pa ne več. Izpovedal je tudi, da ga je zadnji uporabljal M. L., kar kaže da je bil namenjen celi vasi. Tožnik se je rodil 1965 leta in je bil v letu 1965 star 9 let. V tem času in vse do leta 1978 zato nepremičnine zagotovo ni uporabljal. Sam je trdil, da je šele po vrnitvi iz vojske leta 1978 začel tu skladiščiti les. Pred tem les tu tudi ni mogel stati, saj je tam potekala vaška pot. Opozarja tudi na tožnikovo izpovedbo, da je bila na spornem delu živina in napajalnik, čeprav je nato potrdil, da se pipa in napajalnik nahajata na zemljišču, ki je sedaj last G. Tožnik očitno sploh ne ve o katerih nepremičninah govori. Živina se je nahajala na parceli 4549/5 k. o. X, kar je izvedenec označil tudi v mnenju in njegovi dopolnitvi. Izpostavlja kontradiktornost izjave B. A., ki je najprej pokazal, kje naj bi stal gepelj in kje je v krogu hodila živina, nato pa povedal, da je hodila v krogu pod orehom, ki ga je tudi pokazal (v tč. 4) in se nahaja najmanj 4-5 metrov stran od lokacije geplja. Kot pomembno izpostavlja izpovedbo D. Č., ki je povedal, da tožnikovi predniki na nepremičnini niso počeli popolnoma nič drugega, kot to, da je bil tam postavljen gepelj. Sodišče ni ugotavljalo razlik v izpovedbah prič, pri čemer izpostavi izpoved I. G. in N. N., ki sta izpovedali o igranju otrok in smučanju, kar kaže, da tam ni bilo zloženih desk. Opozarja tudi na to, da sodišče tema dvema pričama ni verjelo zaradi sorodstvenih vezi, verjelo pa je B. A., bratu tožnika. Sklep o trajanju priposestvovalne dobe in sklep o tem, da ta ni bila prekinjena, sta zato napačna. Ponovno je, kljub opozorilu višjega sodišča, neobrazložena ugotovitev o skladnosti izpovedb prič s fotografijami. Izostala je opredelitev do izpovedbe toženca, ki je povedal, da je tudi sam na tem delu skladiščil les in je tožniku rekel, naj deske umakne, ni pa šel z njim "na nož", ker so bili sosedje. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Ker je tožnik trdil, da je priposestvoval 165 m2, v zahtevku pa je uveljavljal priposestvovanje glede 150 m2, prisojenih 39 m2 pomeni zgolj 26 % pravdni uspeh. Iz sodbi priloženih stroškovnikov ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo, da tožnikovi stroški znašajo 5.541,05 EUR, to pa ne izhaja niti iz obrazložitve sodbe. Nepravilna je višina stroškov, kar v nadaljevanju obrazloži.

4.Stranski intervenient v pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do dokazov (do listin o sklenjenih pravnih poslih in fotografij, ki jih pritožnik taksativno navede), ki izključujejo tožnikovo dobrovernost. Napotkom pritožbenega sodišča ni sledilo. Ni upoštevalo notranje neskladnosti tožnikovih trditev glede pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice. Pojasnilo sodišča v zvezi s tem je le navrženo in neobrazloženo. Sodišče do izvedbe naroka 22. 4. 2021 sploh ni vedelo, da parcela 1189 in 4544/1 nista v lasti toženca, za parcelo 1189 pa celo v sodbi navaja, da je javno dobro, čeprav je v lasti članov agrarne skupnosti. Priče so na terenu pokazale samo določene točke, niso pa se opredelile do kje naj bi tožnik sporno zemljišče užival in do dobe trajanja posesti. Izvedenec je površino in meje spornega zemljišča izrisal na podlagi tega, kar je na terenu 22. 4. 2021 pokazal tožnik. V zvezi z izpovedbo tožnika na naroku 28. 9. 2023 sodišču očita, da vanjo ni podvomilo, ko jo je upoštevalo. Ko pa jo je upoštevalo, je upoštevalo tudi nova dejstva in dokaze. Njegova izpovedba je protislovna. Č. Č. je bil rojen 1896 leta in je zato nemogoče, da bi pri 16 letih že odšel in se vrnil iz Amerike in s svojim zaslužkom kupil gepelj. Poleg tega se je v Ameriko preselila le F. F. Povzema tudi tožnikove predhodne navedbe, ki izpovedbi nasprotujejo. Protislovnost obstaja tudi glede dejstva, kdaj naj bi se gepelj pokvaril, saj je tožnik navajal, da je do tega prišlo leta 1953, izpovedoval pa je o letu 1963. Gradbenega materiala tožnik po letu 1963 ni odlagal na sporno parcelo, saj se je gradnja začela okrog leta 1979 oziroma še pozneje. Okrog leta 1978 se je tudi toženec pripravljal na gradnjo in je imel na svoji parcelah, tudi na spornem zemljišču, zložen les in drug material. Tožnik tudi navaja, da je ves material zlagal samo na sporno parcelo, kar je glede na njeno velikost malo verjetno. V nadaljevanju navaja listine, ki so bile predložene in izkazujejo, da parcela nikoli ni bila prodana, niti ni bila zanjo plačana kupnina. Ker tožnik kot podlago zahtevka zatrjuje pogodbo, bi bil njen obstoj in izpolnitev dolžan dokazati. Da je tožnik vedel, da ni lastnik, potrjuje darilna pogodba z dne 19. 12. 1977, sklenjena med A. A. in C. A., saj z njo ni zajeta sporna parcela. Te parcele tudi kasneje ni podedoval po svoji materi, z obsegom zapuščine pa je bil seznanjen. Z obsegom zemljišč v svoji lasti se je gotovo seznanil tudi zaradi potreb pridobivanja gradbenega dovoljenja okrog leta 1979. Navedba sodišča, da ljudje takrat niso sklepali pogodb, je skrajno posplošena in nestrokovna, saj je toženec dokazal nasprotno. Izjavi toženca in stranskega intervenienta je sodišče povsem prezrlo in tudi ni pojasnilo, zakaj. Ni se opredelilo niti do izpovedi prič. Opozarja, da sodišče zaradi sorodstvenega razmerja ni sledilo pričam N. N. in I. G., po drugi strani pa upoštevalo izpovedbi Č. Č. in B. A., ki sta sorodnika tožnika in le v delu, ki je v tožnikovo korist. Takšno ravnanje je samovoljno in pristransko. Ponovno tudi ni natančno ugotovilo, kdaj je priposestvovalna doba začela teči in kdaj se je iztekla. Sodišče ni ugotovilo, na čem je tožnik gradil prepričanje, da je lastnik. Ugotovitev o mirnem in dobrovernem izvajanju posesti je brez podlage v dejstvih, ugotovitev o posesti pa samo domneva. Sodišče se ni opredelilo do ugovornih trditev toženca, da je bila uporaba geplja le občasna. Uporabljal se je največ 2 tedna v letu. To bi v 30 letih pomenilo 1 leto in 8 tednov uporabe. V postopku tudi ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, kje se je gepelj sploh nahajal. Tožnik naj bi od leta 1978 na sporno parcelo zlagal les in gradbeni material, a ta zagotovo ni bil tam 25 let. Objekti so bili zgrajeni v nekaj letih. Tožniku je bilo v tem času dano dovoljenje. Da les tu ni bil ves čas skladiščen, kažejo fotografije. Do teh se sodišče ni opredelilo in jih je zanemarilo. Enako je zanemarilo poziv na motenje posesti; dejstvo, da je F. F. tudi z ostalimi vaščani sklenila različne posle in da je toženec v letu 1981 dobil gradbeno dovoljenje za garažo in delavnico. Sodišče se znova ni opredelilo do razlik med izpovedbami prič in drugimi dokazi, prav tako se ni opredelilo do trditve, da je tožnik dejansko izvrševal posest na parcelah 4544/1 in 1189. Povzema razloge iz 18. tč. sodbe in opozarja, da se je oreh nahajal na parceli 4544/1 in ne na spornem zemljišču. V zvezi s tem kot pomembno izpostavlja izpovedbo B. A., da je živina hodila pod orehom, ta pa je kar nekaj metrov stran od sporne nepremičnine. Logičen je zato zaključek, da gepelj ni stal na parceli toženca. Spregledana je ostala fotografija št. 3, ki kaže, da so deske zložene ob orehu, in torej ne na toženčevi parceli. Sodišče se ni opredelilo do tega, da je pot potekala preko spornega zemljišča, na katerem naj bi imel tožnik deske. Opozarja še na kontradiktornost izjave priče Martina Poglajna in na dejstvo, da niso vse priče kazale uživalne meje. Sojenje označuje kot pristransko in krivično in v primeru razveljavitve odločitve predlaga, da se zadeva vrne v novo sojenje pred drugega sodnika. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških.

5.Tožnik v odgovorih na pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

6.Pritožbi sta utemeljeni.

7.Pritožbeno sodišče je sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 31. 1. 2023, razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter dalo ustrezne napotke za nadaljnje delo (glej tč. 17 sklepa II Cp 629/2023). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje večji del napotkov spregledalo in ponovno zagrešilo enake kršitve kot prvič.

8.Tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na delu parcele 1190, k. o. X, katere zemljiškoknjižni lastnik je bil toženec, sedaj pa je v lasti stranskega intervenienta. Sporni del parcele 1190 po geodetski odmeri predstavlja parcelo 1190/2, v izmeri 39 m. Tožbeni zahtevek utemeljuje na trditvah, da so imeli tožnik in njegovi pravni predniki to parcelo v posesti - tožnikovi pravni predniki so zemljišče uporabljali za potrebe delovanja geplja (mlatilnice za žito), tožnik pa je na zemljišču več kot 40 let (najmanj od leta 1979 dalje) imel zložen najprej gradbeni les, potem pa les za potrebe mizarske delavnice.

9.Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v prejšnjem sklepu, je glede na zatrjevano obdobje posesti treba utemeljenost zahtevka presojati na podlagi določb SPZ, ZTLR in prej veljavnih pravil ODZ. Skladno s slednjimi je za priposestvovanje lastninske pravice poleg pristnosti (345. par. ODZ) zadoščala poštena (dobroverna) posest (326. par. ODZ), ki je morala trajati 30 oziroma 20 let. ZTLR pa je v 2. in 4. odst. 28. čl. določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odst. 72. čl. ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odst. 72. čl. ZTLR). Po 2. odst. 30. čl. ZTLR se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki oziroma kot dobroverni posestniki. Po 1. odstavku 266. čl. SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. SPZ kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (2. odst. 43. čl. SPZ). Po vseh pravnih podlagah se dobrovernost domneva (328. par. ODZ, 3. odst. 72. čl. ZTLR, 9. čl. SPZ), zato mora nedobrovernost dokazati (oziroma domnevo o dobrovernosti izpodbiti) stranka, ki jo zatrjuje.

10.Sodišče prve stopnje je po deloma dopolnjenem dokaznem postopku, v katerem je ponovno zaslišalo stranki in stranskega intervenienta, ugotovilo, da so tožnik in njegovi pravni predniki sporno zemljišče imeli v posesti vsaj od konca 1. svetovne vojne in vse do leta 2021, ko je prišlo do spora. V sodbi je v zvezi s tem povzelo izpovedi tožnika, toženca ter zaslišanih prič, ki so pokazale obseg uživanega zemljišča ali izpovedale o drugih okoliščinah, ki izkazujejo uporabo (posest). Priče O. O., D. Č., K. G., R. R., B. A., S. S., Š. Š., T. T. in U. U. so po presoji sodišča prve stopnje (glej tč. 17, 2. odst.) v celoti potrdile izpovedbo tožnika, njihovo pričanje pa je bilo objektivno in nepristrano. Njihove izpovedbe je sodišče zato sprejelo in jim sledilo. Sledilo ni le priči N. N. in I. G., ker gre za sorodnici toženca, izpovedbe L. L., V. V. in J. G. pa je ocenilo kot nerelevantne. Znova je ugotovilo (glej 3. odst. tč. 15), da so med izpovedmi prič manjša odstopanja, nato pa "po pravični oceni določilo obseg zemljišča, ki ga je tožnik priposestvoval". Ugotovilo je tudi skladnost izpovedb prič s fotografijami, ki sta jih predložili pravdni stranki.

11.Pritožnika utemeljeno izpostavljata, da je takšna dokazna ocena izpovedb prič in strank znova pavšalna, pavšalna pa je ostala tudi ugotovitev o skladnosti izpovedb s predloženimi fotografijami. Izvedene dokaze je treba oceniti (ovrednotiti njihovo dokazno vrednost) - vsakega zase in vse skupaj in pojasniti, katera konkretna dejstva, ki omogočajo sklepanje o izvrševanju posesti, so bila na tej podlagi ugotovljena in za katero obdobje. Ugotovitve o deponiranju gradbenega materiala, lesa za ostrešje, desk, zloženi koruznici in drugem so navržene in nepovezane z izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče lahko (pa še to le z analizo geodetskega posnetka) zgolj domneva, katere izpovedbe zaslišanih prič (in katere od predloženih fotografij) so nudile podlago za posamezno ugotovitev. Poleg tega tudi ni jasno, na katero časovno obdobje se nanašajo in kdo naj bi takrat posest na ugotovljen način izvrševal.

12.Znova je izostala tudi argumentirana opredelitev do razlik med izpovedbami posameznih prič, ter med izpovedbami prič in drugimi izvedenimi dokazi ter pojasnilo, zakaj gre (oziroma ne gre) za relevantna razhajanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem posebej opozarja na ugovor toženca in stranskega intervenienta, da je tožnik posest izvrševal na parcelah 4544/1 in 1189, ne pa na parceli 1190 (sedaj 1190/2), kar po pritožbenih navedbah dokazuje položaj oreha ter izpoved priče B. A. (glej zapisnik na list. št. 149), da je živina, ko je hodila v krogu, hodila mimo oziroma pod orehom. Lokacijo oreha je tako več prič (D. Č., Z. O., B. A., S. S., Š. Š., T. T.), pa tudi tožnik in toženec, pokazalo v tč. 4, to je na parceli 4544/1. Ta točka pa je, glede na izrisan grafični prikaz na list. št. 220, od najbližje zarisane točke, v kateri naj bi bil (možen) center geplja, oddaljena 25 mm, kar ob upoštevanju merila, ki ga je uporabil izvedenec (1:250, skala na izrisu spodaj), znaša več kot 6 m. Povedano drugače: če se je center geplja nahajal v tč. 40 (ali točki 16), je živina, ki je poganjala gepelj, hodila od drevesa oddaljena skoraj tri metre in ne pod njim. Ostale pokazane točke centra geplja pa so od točke, v kateri naj bi stal oreh, še bolj oddaljene. Obstaja tudi razhajanje med izpovedbo tožnika, da je oreh stal na sporni parceli, nanj pa so predniki naslanjali kole (na kar se med drugim opre sodišče pri utemeljevanju tožnikove posesti (glej razloge v tč.16) ter (tudi s strani tožnika) pokazano in v geodetsko skico vrisano lokacijo oreha na sosednji parceli. Nepojasnjeno je nadalje razhajanje med zarisano pešpotjo (v grafičnem prikazu mnenja z dne 6. 5. 2022 je označena z zeleno šrafirano površino) in zarisom lokacije zloženih desk, za katere je tožnik v tožbi navedel, da se tam nahajajo že več kot 40 let, saj je na dlani, da so deske ovira za prehod. Sodišče se v dokazni oceni ni opredelilo do (ne)relevantnosti vloge za odkup dela parcele 4544/1 v površini 35 m2, ki jo je tožnik naslovil na Občino Y. (glej prilogo B14), ki po mnenju pritožnikov potrjuje, da je tožnik uporabljal to parcelo in ne parcele 1190/2.

13.Utemeljen je nadalje očitek, da sodišče izpovedb toženca in stranskega intervenienta ni dokazno ocenilo in ni pojasnilo, zakaj jima ne sledi, čeprav bi to moralo storiti. Nezadostno je obrazložena tudi dokazna ocena izpovedb prič N. N. in I. G.. Sklicevanje na sorodstveno razmerje, ob dejstvu, da je sodišče brez dodatne obrazložitve kot verodostojno sprejelo izpovedbo B. A., ki je brat tožnika, ne zadošča.

14.Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, je po vseh navedenih pravnih podlagah pogoj za priposestvovanje dobra vera posestnika.

15.Pritožnika tudi tokrat utemeljeno opozarjata na notranjo neskladnost tožnikovih trditev glede pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice (torej trditev, pomembnih pri presoji dobre vere posestnika), saj te neskladnosti tožnik niti po razveljavitvi prve sodbe, ko je bil na to izrecno opozorjen (tudi) s strani pritožbenega sodišča, ni odpravil. Neskladnosti trditev in teže, ki bi jo lahko ta neskladnost imela pri dokazni oceni, pa ne more odpraviti sodišče prve stopnje s pojasnilom v tč. 8 izpodbijane sodbe. Najprej zato, ker to ni naloga sodišča, ampak stranke (navedbe so njeno breme), potem pa tudi zato, ker je pojasnilo v nasprotju s podatki spisa. Tožnik je morda res užival dele parcel 1189 in 4544/1, a je v tem postopku ves čas vtoževal le priposestovanje lastninske pravice na delu parcele 1190 in so se vse navedbe glede pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice nanašale na to parcelo. Ker ga je ves čas postopka zastopal kvalificiran pooblaščenec, o tem ne more biti dvoma. Da bi bilo drugače, iz tožnikovih trditev ne izhaja niti smiselno. Ob upoštevanju tožnikovih navedb zato še vedno ostaja nejasno, od koga naj bi tožnikovi pravni predniki kupili sporni del zemljišča (od vaške/agrarne skupnosti ali od toženčevih pravnih prednikov in katerih ter kako ter na koga se je nato lastninska pravica prenašala. In ne le to - tožnik ne le, da nejasnosti in neskladnosti v svojih trditvah ni odpravil, ampak je ob svojem (ponovnem) zaslišanju o tem izpovedal mimo trditev. Od G. naj bi sporno zemljo tako kupil Č. Č., nato pa naj bi prešla na P. O., A. A. in nato nanj. Tako izpovedbo je sodišče prve stopnje, čeprav nasprotuje (že tako in tako) neskladnim (in pomanjkljivim) tožnikovim trditvam oziroma je podana celo mimo njih, nekritično sprejelo zgolj s pojasnilom o časovni odmaknjenosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje na str. 11 izpodbijane sodbe, da "so pravni predniki tožnika uredili pravna razmerja s predniki toženca" zato tudi tokrat ni ustrezno obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Temelji, enako kot prvič, izključno na domnevi, da so tožnikovi pravni predniki pred postavitvijo geplja (z nakupom) uredili premoženjskopravna razmerja z lastnikom parcele.

16.Sodišče prve stopnje se, kljub opozorilu pritožbenega sodišča v sklepu II Cp 629/2023, do dejstev in dokazov, s katerimi sta toženec in stranski intervenient utemeljevala ugovor nedobrovernosti, znova ni opredelilo. Iz predloženih listin po njunem prepričanju izhaja, da je bila sporna parcela v letu 1960 v lasti toženčeve pravne prednice F. F. (oziroma, da nikoli ni bila v lasti agrarne skupnosti, niti v lasti tožnikovih pravnih prednikov), in da je tožnikova mati od F. F. leta 1964 kupila le tri parcele - med njimi ni sporne parcele, prodaja pa je bila (enako kot vse druge prodaje, ki jih je izvedla prodajalka F. F.) tudi zemljiškoknjižno realizirana (priloge B17, B19, B24). Izpostavljata tudi izpovedbo toženca, ki je povedal, da je imel sporni del sam v posesti (za zlaganje lesa), da so se tu odvijale vaške veselice in igrali otroci. To izpovedbo je sodišče sicer povzelo, ni pa pojasnilo, kakšen pomen ji pripisuje in zakaj.

17.V okviru presoje pogojev za priposestvovanje bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti še do ugovornih trditev, da je bila uporaba geplja glede na njegovo funkcijo zgolj občasna (torej, da je šlo zgolj za začasno oziroma občasno posest) in da je imel tožnik dovoljenje lastnikov za občasno skladiščenje lesa, pa tega (ponovno) ni storilo, saj v dokaznem postopku niti ni ugotavljalo, v katerem obdobju leta se je gepelj uporabljal, koliko časa in kaj je se je z njim zgodilo v času, ko ni bil v uporabi; niti tega, ali so imeli tožnikovi pravni predniki za uporabo morda dovoljenje.

18.Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s pritožnikoma, da je ugotovitev o neprekinjeni posesti vprašljiva že zato, ker je tožnik sam izpovedal, da je bil gepelj v uporabi do leta 65 (ob zadnji izpovedbi do leta 1963), šele leta 1978, ko se je vrnil s služenja vojaškega roka, pa je začel graditi hišo in so les za ostrešje zložili na sporno zemljišče. Naslanjanje lesenih kolov na oreh, ki naj bi ga izvajali starši in teta, se je namreč, glede na lokacijo oreha, očitno izvajalo na drugi parceli. Ob drugem zaslišanju je sicer povedal, da so v obdobju, ko gepelj ni bil več v uporabi in trenutkom, ko je sam sporno površino uporabil za odlaganje gradbenega materiala, na sporni površini imeli suho koruznico, stok s steljo, drva, pozneje tudi deske, a bi moralo sodišče glede na spremenjeno izpoved le - to presojati bolj kritično in pojasniti, zakaj tožniku verjame in kateri drugi konkretni dokazi (priče, fotografije) potrjujejo posest tudi v obdobju med letoma 1963 (1965) in 1978, ob tem pa preveriti tudi to, ali imajo ta dejstva sploh podlago v tožnikovih (pravočasnih) trditvah.

19.Navedeni razlogi (kršitev 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) ponovno utemeljujejo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da postopkovnih kršitev glede na njihovo naravo in obseg ne more sámo odpraviti. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov, saj mu niso znani. Celovita dopolnitev postopka na prvi stopnji je poleg tega nujna tudi za zagotovitev pravic obeh strank do učinkovitega sodnega varstva (v nasprotnem bi bili določeni dokazi obravnavani le na eni stopnji sojenja). Z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje nobena od strank tudi ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2. odst. 354. čl. ZPP). Postopek pred sodiščem prve stopnje bo zaradi bližine sodišča sporni nepremičnini in bivališčem strank in prič tudi bolj ekonomičen.

20.Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je sodnik, ki je doslej v zadevi odločal, očitno zavzel dokončno stališče, saj napotkom ni sledil, je pritožbeno sodišče tokrat sledilo predlogu pritožnikov in odredilo, da v zadevi v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.

21.Podrobnejša navodila za delo glede na predhodno obrazložitev po oceni pritožbenega sodišča niso potrebna.

22.Čeprav to na odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva, pa zaradi popolnosti odgovora dodaja, da zavrača očitek toženca, da tožnik v teku postopka ni določno označil, kje se nahaja del nepremičnine, ki naj bi ga priposestvoval. Drži sicer, da gre pri skici v prilogi A9, za skico, ki omogoča le približno opredelitev lokacije, a toženec spregleda, da je tožnik po pozivu sodišča, na naroku na kraju samem dne 22. 4. 2021, pokazal zemljišče, ki je predmet tožbenega zahtevka, to zemljišče pa je izvedenec tudi grafično prikazal (glej grafični prikaz dopolnilnega izvedenskega mnenja na list. št. 183, rumeno črtkana površina). Ta del, ki je po izvedeni delitvi parcele 1190 dobil novo parcelno številko 1190/2, meri 39 m2. Tožnik je zahtevek oblikoval skladno z ustaljeno sodno prakso in ga sodišče s tem, ko je v izrek vneslo številko novo nastale parcele in njeno površino (ki ne presega v zahtevku navedene površine), ni prekoračilo. Ne glede na to pa oba pritožnika (sicer v zvezi s stroški) utemeljeno opozarjata na to, da je tožnik s tožbo uveljavljal priposestvovanje na površini v izmeri približno 150 m2. Po tem, ko je pojasnil, kaj dejansko uveljavlja, zahtevka v preostalem delu ni umaknil, o tem delu pa tudi sodišče ni odločalo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zato s tožnikom najprej razjasniti, ali zahtevek v preostalem delu umika. V kolikor bo vztrajal pri že postavljenem zahtevku, pa bo moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati, da določno pojasni, kje se preostalo zemljišče nahaja in nato tudi o tem sprejeti odločitev.

23.Končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odst. 163. čl. ZPP, 3. odst. 165. čl. ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Vse v obrazložitve navedene parcele se nahajajo na območju katastrske občine X, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine.

3Stvarnopravni zakonik.

4Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami in dopolnitvami.

5Obči državljanski zakonik.

6Po načelnem mnenju razširjene seje Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 (Poročilo VS SL št. 1/1960, stran 9-12) je bila 30-letna priposestvovalna doba iz ODZ skrajšana na 20 let. Po načelnem mnenju, sprejetem na XXIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških, vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS Sl 1985/I), se ZTLR od uveljavitve uporablja za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka niso pretekli. Po načelnem stališču, sprejetim na isti seji, je za obstoj stvarnopravnih razmerji in pravnih učinkov teh razmerji, ki so nastala do uveljavitve ZTLR, merodajno pravo, ki je veljalo v času nastanka, za pravne učinke, ki so nastali pozneje, pa se uporablja ZTLR.

7Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami.

8Po prehodni 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona. Dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu.

9V kateri točki naj bi stal gepelj sodišče namreč ni ugotovilo.

10V tožbi je tako navajal, da je del parcele 1190 v izmeri približno 165 m2 kupila mati od tožnikove stare mame od toženčevega pravnega prednika, pri čemer je bila pogodba, ki ni bila zemljiškoknjižno izvedena, uničena ob rušenju stare hiše na naslovu Z. V nadaljevanju tožbe je še navedel, da je bilo zemljišče s strani njegovih prednikov kupljeno od takratne vaške skupnosti za potrebe izdelave mlatilnice žita. V prvi pripravljalni vlogi je dodatno navedel, da je sporni del parcele v izmeri približno 150 m2 kupila mati od tožnikove stare mame E. Č. okoli leta 1926 od takratne krajevne skupnosti, da je E. Č. leta 1956 umrla in je po njej dedovala nečakinja P. O., ko pa je slednja leta 1986 umrla, je po njej dedovala tožnikova mati A. A.

11To nenazadnje trdi tudi toženec.

12Pritožnika v pritožbi trdita, da se je uporabljal največ 2 tedna na leto.

13Morebiti prekinjena posest je lahko relevantna okoliščina za presojo tožnikove skrbnosti oziroma raziskovalne dolžnosti.

14Glej na primer odločbe VSL II Cp 1151/2008, VSL I Cp 1645/2011, VSK I Cp 257/2014, VSL II Cp 411/2014, VSL 1065/2016 ter odločbi VS RS II Ips 774/2009 in II Ips 328/2010.