Jedro

Dopustno je, da se v primeru začasno povečanega obsega dela sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, ne pa tudi, kadar je delodajalec negotov, kakšen bo dolgoročni obseg dela. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da je njena situacija specifična, ker je odvisna od enkratnih naročil, zato je obseg njenega poslovanja nepredvidljiv. Če ni gotovo, kakšen bo obseg naročil v posameznem letu in se zato sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, se s tem prenaša poslovno tveganje na delavca, kar ni dopustno ne glede na to, ali je obseg naročil odvisen od stalnih strank, ali pa od iskanja novih strank oziroma projektov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v III. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je imel tožnik s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (I. točka izreka), da mu je dne 30. 6. 2021 nezakonito prenehalo delovno razmerje (II. točka izreka), toženki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga prijavi v obvezna zavarovanja od 1. 7. 2021 dalje in mu plača nadomestilo plače (III. točka izreka) ter ji naložilo povrnitev stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo, da ni imela povečanega obsega dela. Sklicevalo se je na sodno prakso, ki se nanaša na povsem druge okoliščine. Ni upoštevalo bistvenih listin, ki kažejo na izredno povečan obseg naročil od 2019 do 2020 in ni opravilo skrbne presoje vseh izvedenih dokazov. Za leto 2018 je planirala proizvodnjo 3.700 gotovih kosov kopalnic, realizirala pa jih je 2.437. Imela je zaposlena dva delavca, ki nista bila polno zasedena, skupaj sta opravila le 249 ur dela. V letu 2019 je planirala 5.400 gotovih kosov kopalnice, izdelala jih je 4.492, kar je 2.055 več kot v letu 2018. Gre za velik in neobičajen odstop od običajne proizvodnje. V letu 2019 je bilo opravljenih 1.100 ur koordinacije zunanje montaže na terenu, zaposleni pa so bili trije delavci. V letu 2020 je bilo planiranih 4.600 kosov, izdelanih pa 3.993, kar je 500 manj kot leta 2019, trije delavci pa so opravili 1.523 ur dela koordinacije zunanje montaže na terenu, kar kaže na normalizacijo obsega poslovanja konec leta 2020, obenem se je predvideval padec proizvodnje zaradi Corona krize. V letu 2021 je upadlo število naročil, toženka je izdelala le 3.088 kopalnic. Do 30. 9. 2021 so v zunanjem oddelku montaže opravili 975 ur, kar predstavlja 30 % upad glede na leto 2020. V letu 2021 je toženka prešla na običajen nivo proizvodnje, kar kaže, da je od leta 2019 imela začasno povečan obseg dela. Sodišče se ni opredelilo do tega, da nima sklenjenih dolgoročnih pogodb, ampak pridobiva posamezna, enkratna naročila. Običajno je imela bistveno manj naročil, za cca. 200 kopalnic. Konec leta 2018 je pripravljala projekt A. za 600 kopalnic, v letu 2019 je nepričakovano dobila še projekt B. za izvedbo 600 kopalnic in v letu 2020 naročilo C. za 1.000 kopalnic. Obseg naročil se ji je tako nepričakovano povečal za 80 %, zato ne gre za običajno nihanje. Sodišče se nepravilno sklicuje na izpoved D. D., da so že konec leta 2018 pripravljali projekt A., da bi toženka morala takrat tožnika zaposliti za nedoločen čas. Pomembno je, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe utemeljeno menila, da gre le za začasno povečan obseg dela. Tudi ni potrebno, da čas trajanja pogodbe sovpada s časom trajanja začasno povečanega obsega dela. Sodišče ni upoštevalo, da se direktorica in E. E. ne ukvarjata z zaposlovanjem, zato bi moralo njuno izpoved vzeti z rezervo, saj je zaposlovanje urejal D. D. Njuni izpovedbi je treba upoštevati v kontekstu planiranja obsega proizvodnje, ki se prilagaja naročilom, ki so izredno nepredvidljiva. Tožnik je prvo pogodbo dobil zaradi zamika dobave iz leta 2018 v 2019 in priprave na projekt A. Po prvih treh mesecih v letu 2019 je dobil novo pogodbo, ker se je izvedba projekta A. zavlekla, tretja pogodba pa je posledica naročila B. D. D. je pojasnil, da je tožnik četrto pogodbo za delovno mesto vodilni koordinator zunanje montaže dobil zaradi dodatnih zadolžitev in več odgovornosti. Začasno povečan obseg v letu 2020 je bil posledica projekta C. Zaradi pričakovanega upada dela v letu 2021, so mu ponudili pogodbo za šest mesecev za delo delovodje v oddelku za polfinalizacijo, ker se je pojavil porast reklamacij. Poleg tožnika je že takrat delal F. F., ki dela še danes in ni nadomestil tožnika, potrebe po dveh delovodjih pa ni več. Sodišče se ni opredelilo do trditev toženke, da tožnik ni ves čas opravljal istega dela, drugi odstavek 55. člena ZDR-1 pa omejuje sklepanje pogodbe za določen čas na dve leti za isto delovno mesto. Napačna je tudi odločitev o reintegraciji. Za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 so podani tako subjektivni kot objektivni razlogi. V oddelku zunanje montaže in oddelku polfinalizacije ni prostega delovnega mesta, kar ugotavlja tudi sodišče, vendar napačno šteje to za nepomembno. Tožnik ni opravil zdravniškega pregleda za delovno mesto delovodje, poleg tega mu je bila priznana invalidnost III. kategorije, kar oboje preprečuje njegovo zaposlitev na tem delovnem mestu. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obstaja med razlogi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar navaja sodišče o vsebinah listin in prepisi zvočnih posnetkov in temi listinami oziroma prepisi. Toženka tega očitka ne konkretizira in ne pojasni kateri del sodbe je v nasprotju z listinami in izpovedbami, čeprav bi morala te svoje navedbe obrazložiti (3. točka 335. člena ZPP), zato se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti zaposlitve tožnika pri toženki za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela. Toženka je s tožnikom dne 4. 1. 2019 sklenila pogodbo o zaposlitvi za čas od 7. 1. do 6. 4. 2019 za delovno mesto koordinator zunanje montaže, nato dne 1. 4. 2019 novo pogodbo za isto delovno mesto za čas od 7. 4. do 30. 6. 2019 in dne 4. 6. 2019 novo pogodbo za isto delovno mesto za čas od 1. 7. do 31. 12. 2019. Dne 13. 12. 2019 je toženka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodilni koordinator zunanje montaže od 1. 1. do 31. 12. 2020 in dne 18. 12. 2020 pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 1. do 30. 6. 2021 za delovno mesto delovodje. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka dne 4. 1. 2019 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker je bila to njena praksa in ne zaradi začasno povečanega obsega dela. Posledično je ugotovilo, da je na podlagi 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določen v nedoločen čas.

8. ZDR-1 določa, da se mora pogodba o zaposlitvi skleniti za nedoločen čas (prvi odstavek 12. člena ZDR-1), le izjemoma se lahko sklene za določen čas, če so za to podani upravičeni razlogi (prvi odstavek 54. člena ZDR-1). Dopustno je, da se v primeru začasno povečanega obsega dela sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, ne pa tudi kadar je delodajalec negotov kakšen bo dolgoročni obseg dela. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da je njena situacija specifična, ker je odvisna od enkratnih naročil, zato je obseg njenega poslovanja nepredvidljiv. Če ni gotovo kakšen bo obseg naročil v posameznem letu in se zato sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, se s tem prenaša poslovno tveganje na delavca, kar ni dopustno ne glede na to, ali je obseg naročil odvisen od stalnih strank, ali pa od iskanja novih strank oziroma projektov.1

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bil dejanski razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas praksa toženke, ki pogodbo o zaposlitvi običajno najprej sklene za določen čas, kot to izhaja iz izpovedi zakonite zastopnice toženke G. G. in vodje oddelkov E. E. Pritožbene navedbe, da direktorica toženke in E. E. nista najbolje seznanjena s kadrovskimi postopki in razlogi za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas so neutemeljene, poleg tega je njuno zaslišanje predlagala toženka. G. G. je zakonita zastopnica toženke, ki je pristojna za sklepanje delovnih razmerij (prvi odstavek 20. člena ZDR-1). Pogodbe o zaposlitvi s tožnikom je sklenila G. G. in za to ni pooblastila D. D., kar pomeni, da so ji razlogi za sklenitev bili oziroma bi ji morali biti znani. Izpovedba G. G. in E. E. glede razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi ni bila v ničemer pavšalna. E. E. je povedal, da je do tega prišlo, ker je bil tožnik novinec. Povedal je sicer tudi, da so imeli povečan obseg dela, vendar je v nadaljevanju pojasnil, da je običajna praksa, da se delavce pri toženki najprej zaposli za določen čas, ko pa so nekaj časa zaposleni, dobijo pogodbo za neodločen čas. Tudi G. G. je na vprašanje, zakaj se je tožnika zaposlilo za določen čas, najprej povedala, da vedno sklepajo pogodbe za določen čas zaradi povečanega obsega dela. Pojasnila je, da so imeli tudi povečan obseg dela, vendar na izrecno vprašanje kaj je bil konkreten razlog za sklenitev prve pogodbe za določen čas s tožnikom, tega ni znala pojasniti, kljub temu, da je bila ona podpisnica pogodb. Posledično je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 1. 2021 navidezno sklenilo za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je razloge za takšen zaključek ustrezno obrazložilo, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napravilo zaključek o neobstoju povečanega obsega dela na podlagi parcialne ocene le določenih dokazov, zaradi česar uveljavlja kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in primerno obrazložena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse predložene dokaze, tudi listine o planirani in realizirani prodaji (9. točka obrazložitve), vendar je po izvedbi vseh dokazov pravilno ugotovilo, da toženka ni izkazala začasnega povečanega obsega dela, pri čemer je utemeljeno dalo večji poudarek izpovedbi G. G. in E. E. Sodišče prve stopnje ni zanemarilo podatkov o planih in realizaciji, niti izpovedi D. D. glede obsega naročil. Izpoved D. D. in G. G. s tem v zvezi je korektno povzelo v sodbo, vendar je pravilno presodilo, da je toženka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi običajne poslovne prakse. Glede ugovora toženke, da je imela v letu 2019 drastično povečan obseg naročil in ni šlo za običajno nihanje v obsegu naročil, velja izpostaviti, da je G. G. zaslišana povedala, da se na začetku leta 2019 še ni kazal povečan obseg dela, ampak se je povečal sredi leta 2019, kar potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka dne 4. 1. 2019 s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi stalne prakse, da se z novim delavcem najprej sklene delovno razmerje za določen čas in ne zaradi večjega obsega dela. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na izjemen obseg naročil v letu 2019 in 2020. Glede na to, da je pomembno ali je obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ob njeni sklenitvi, kot to izpostavlja tudi pritožba, to je 4. 1. 2019, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je nepomembno, da je do povečanega obsega dela prišlo kasneje. Ni potrebno, da se čas trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas povsem ujema s trajanjem povečanega obsega dela, vendar pa se je prva pogodba sklepala le za čas 3 mesecev, ob njenem sklepanju pa se še ni kazal povečan obseg dela, kot to izhaja iz izpovedi G. G. 11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da sodišče prve stopnje skladno z odločitvijo v zadevi VIII Ips 25/2009 ni raziskalo njenega načina poslovanja, da bi ugotovilo, ali je šlo res za začasno povečan obseg del.2 Čeprav je bilo število prodanih kopalnic v letu 2019 in 2020 višje kot v letu 2018, to še ne pomeni, da je podan začasno povečan obseg dela. Enako velja glede navedb o gibanju števila zaposlenih ter izpovedi D. D., da običajno niso dobili naročila za 600 kopalnic. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved D. D., da so konec leta 2018 pripravljali velik projekt in da je bila takrat konjunktura, da je vse raslo navzgor, kot tudi izpoved E. E. da so bili plani za leto 2019 optimistični, da je proizvodnja naraščala. Pritožba pri tem neutemeljeno uveljavlja, da so nepomembni plani ampak le realizacija, saj je toženka potrebo po številu delavcev ugotavljala glede na plan dela za naprej, kot je to povedala G. G. in ne glede na realizacijo, ki je znana šele konec leta. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da bi morala toženka dne 4. 1. 2019 s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj je bilo predvideno, da bo v letu 2019 imela več dela, kljub temu pa je tožnika dne 4. 1. 2019 zaposlila le za 3 mesece, ko še niti ni bilo povečanega obsega dela. Negotovost, ali bo toženka tudi po 6. 4. 2019 imela enak obseg dela, kakšna bodo bodoča naročila, predstavlja običajni poslovni riziko, ki ne more biti razlog za zaposlitev tožnika za določen čas.

12. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno opredelilo do navedb pravdnih strank, ali je tožnik ves čas opravljal ista dela in naloge, ne glede na nazive delovnih mest, vendar s tem ni storilo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ne gre za pravno odločilna dejstva. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za sklenitev prve pogodbe o zaposlitvi ni bil podan eden od zakonskih razlogov iz 54. člena ZDR-1, je že iz tega razloga prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do navedb pravdnih strank o tem, ali je toženka utemeljeno sklepala pogodbe s tožnikom za dlje kot 2 leti.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi, pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev o reintegraciji tožnika. Toženka je nasprotovala reintegraciji tožnika zaradi izgube zaupanja v tožnika, zasedenosti mest v oddelku montaže in oddelku polfinalizacije, poleg tega je izpostavila, kar med strankama ni bilo sporno, da tožnik ni opravil zdravniškega pregleda za delo delovodje, tega dela ne sme opravljati tudi glede na pravnomočno odločbo ZPIZ, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti.

14. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da se lahko v primeru, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče uporabi institut sodne razveze, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Te okoliščine so lahko subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja) ali objektivne narave (da delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi)3. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni izkazala subjektivnih okoliščin za sodno razvezo, ni pa se opredelilo do vseh objektivnih razlogov, na katere se je sklicevala toženka, da preprečujejo možnost reintegracije tožnika.

15. Pri razlogih objektivne narave se lahko upošteva okoliščina, da delodajalec nima prostega delovnega mesta za delavca, vendar zgolj odsotnost potrebe po delu delavca ne pomeni nujno razloga za sodno razvezo, ampak je potrebno skrbno tehtanje okoliščin in interesov obeh strank.4 Stališče sodišča prve stopnje, da čeprav toženka nima prostih delovnih mest, je dolžna tožnika sprejeti nazaj na delo, tako ni samo po sebi materialno pravno napačno, vendar pa sodišče ni pojasnilo kakšne okoliščine na strani tožnika so pretehtale nad zmožnostjo toženke, da tožnika sprejeme nazaj na delo. Sklicevalo se je le na to, da ni bilo porušeno zaupanje (kar je zgrešeno, saj se slednje presoja v okviru obstoja okoliščin subjektivne narave), da prevladuje interes tožnika za vrnitev na delo k toženki, ni pa se opredelilo v čem prevladuje interes tožnika za reintegracijo nad zmožnostjo toženke, da ga sprejme nazaj na delo.

16. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno upoštevalo sodno prakso, da se v primeru transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas transformira zadnja pogodba o zaposlitvi, v primeru tožnika je to pogodba z dne 18. 12. 2020 za delovno mesto delovodje. Pritožba s tem v zvezi utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje glede predlagane sodne razveze ni opredelilo do navedb, da tožnik ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev za opravljanje tega dela oziroma, da tega dela ne sme opravljati. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožnik ni opravil zdravniškega pregleda za delovno mesto delovodje in da je bilo s pravnomočno odločbo ZPIZ ugotovljeno, da je invalid III. kategorije, da delovno mesto delovodje za tožnika ni ustrezno. Sodišče prve stopnje se do teh navedb, čeprav so pravno relevantne za odločitev o reintegraciji, saj lahko kažejo na nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja,5 ni opredelilo (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

17. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb v zvezi z zatrjevano objektivno nezmožnostjo reintegracije tožnika k toženki, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v III. točki, kjer je bilo odločeno o reintegraciji tožnika in posledično v IV. točki glede stroškov postopka. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb, da tožnik ni opravil zdravniškega pregleda za opravljanje dela delovodje, da je izdana odločba o invalidnosti III. kategorije, iz katere izhajajo omejitve pri delu ter nato ponovno odločiti o tem, ali so izpolnjeni pogoji za reintegracijo tožnika. Zaradi zagotavljanja instančnosti sojenja pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljenih kršitev, saj bi prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto ((ne)zmožnost vrnitve na delo, datum morebitne sodne razveze in obseg pravic iz delovnega razmerja), ki niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje ne v dejanskem ne v pravnem pogledu. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje.

18. V preostalem delu je pritožba glede na že pojasnjeno neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 1302/2005, Pdp 261/2016, VIII Ips 558/2007. 2 V omenjeni zadevi je šlo za neprimerljivo situacijo, saj je bilo ugotovljeno, da poskus širitve na tuji trg ne predstavlja sprejemljivih razmer na trgu, zato se je štelo, da je šlo za začasno povečan obseg dela. 3 Prim. VIII Ips 54/2017, VIII Ips 99/2018. 4 Prim. VIII Ips 86/2017, VIII Ips 39/2020, VIII Ips 7/2022. 5 Prim. VIII Ips 99/2018, kjer je bilo ugotovljeno, da delodajalec za delavko ni imel prostega ustreznega delovnega mesta glede na njene omejitve pri delu, zato se je pogodba o zaposlitvi sodno razvezala.