Jedro

Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom.

Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde.

Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka.

Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opraviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo: naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 47.007.305,19 EUR in 1.426.460,73 USD in z zakonom določene zamudne obresti od 1. 10. 2001 do 31. 12. 2001 (I. točka izreka), vse, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka), ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 15.850.048,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2005 do plačila (III. točka izreka), predlog tožene stranke za obnovo postopka z dne 19. 3. 2003 je zavrglo (IV. točka izreka), toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 6.976,80 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper odločbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne zaradi prenehanja vtoževane terjatve zaradi pobota oziroma ugotovi obstoj nasprotne terjatve tožene stranke in opravi medsebojni pobot terjatev oziroma podrejeno sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki (pravilno tožeči stranki) pa naloži plačilo pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od tožene stranke vračilo denarnih sredstev, ki jih je L. banka, d.d., izplačala pravnemu predniku tožene stranke na podlagi pogodb o deviznem kreditu, garancijskih pogodb in njihovih dodatkov ter pogodbe o načinu zagotavljanja kritja za izvršitev nalogov v tujino. Tožena stranka navedenim terjatvam ni konkretizirano ugovarjala, je pa navajala, da je terjatev tožeče stranke ugasnila zaradi predpravdnega pobotanja z njeno terjatvijo, ki jo je pridobila v letu 1992 od Z. Banke, d.d. Podredno je uveljavljala procesno pobotanje vtoževanih zneskov z navedeno terjatvijo.

6. Terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, izvira iz naslova deviznih depozitov hrvaških varčevalcev pri L., banki, d.d. Glavna filiala Z.. Na podlagi Uredbe o spreminjanju deviznih depozitov državljanov pri bankah v javni dolg Republike Hrvaške (Uredba) so državljani Republike Hrvaške devizne vloge pri bankah s sedežem izven ozemlja Republike Hrvaške lahko prenesli na katero od bank s sedežem na Hrvaškem (Z. banko). Z. banka je prevzete terjatve do L. banke odstopila Republiki Hrvaški s Pogodbo o odstopu terjatev z dne 31. 10. 1992 (Priloga B24). Pri tem pa je terjatve v skupni vrednosti 31.000.000,00 DEM do L. banke, d.d., Glavna filiala Z., obdržala Z. banka in jih ni odstopila Republiki Hrvaški, temveč jih je dne 25. 11. 1992 s Pogodbo o prodaji terjatev (Priloga B7 in B13) prenesla na toženo stranko. Tožena stranka je terjatve odkupila z namenom, da jih bo uveljavljala v pobot svojih neplačanih obveznosti do L. banke in je dne 7. 4. 1993 poslala L. banki pobotno izjavo (Priloga B8 in B15), ki se med drugim nanaša tudi na v tej zadevi vtoževano terjatev.

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da tožena stranka ni uspela dokazati, da obstaja terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot. Tožena stranka namreč v pobotni izjavi ni določno opredelila terjatve, ki jo je uveljavljala v pobot, zato do predpravdnega pobotanja ni prišlo. V zvezi z uveljavljenim procesnim pobotanjem je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni pravočasno v smislu 286. člena ZPP določno opredelila v pobot uveljavljane terjatve. Prvostopno sodišče se je sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 166/2007 z dne 10. 6. 2010, ki obravnava istovrstno zadevo med istima pravdnima strankama. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da gre pri v pobot uveljavljani terjatvi še vedno za več samostojnih terjatev, ki so ohranile različne datume zapadlosti, obrestne mere … Z. banka naj bi v pobot uveljavljano terjatev do L. banke pridobila s cesijo, in sicer tako, da so hrvaški varčevalci kot upniki svoje devizne vloge, ki so jih imeli pri L. banki Glavna filiala Z., odstopili Z. banki. Ta je o odstopu obvestila L. banko, s katero sta dne 20. 10. 1992 podpisali zapisnik (Priloga B4 in B12), v katerem sta uskladili stanje deviznih vlog po posameznih valutah. Vendar pa zapisnik nima narave pogodbe, ampak gre za obvestilo dolžniku o prenosu terjatev na novega upnika. Pri tem se narava obveznosti L. banke ni spremenila. Po cesiji ima namreč prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot so jih imeli do odstopa nasproti njemu odstopniki – devizni varčevalci (prvi odstavek 440. člena ZOR). Tudi nadaljnji odstop terjatev toženi stranki ni vplival na vsebino obveznosti L. banke. Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom. Takšne jasne opredelitve terjatev, ki jih uveljavlja v pobot, tožena stranka ne more nadomestiti s sklicevanjem na to, da skupen preračunani znesek odstopljenih terjatev znaša 31.000.000,00 DEM. Zapisnika, s katerim je L. banka potrdila, da na podlagi vseh prenesenih terjatev iz deviznega varčevanja dolguje (preračunano) znesek 31.000.000,00 DEM, ni mogoče šteti kot podlago za nastanek nove terjatve. Ker teh terjatev tožena stranka v pobotni izjavi ni opredelila, do pobota ni prišlo. Pritožbeno sodišče se pridružuje navedenim stališčem prvostopnega sodišča, povzetim po ugotovitvah Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 166/2007, ki obravnava istovrstno zadevo med istima pravdnima strankama.

8. Pritožnica očita sodbi sodišča prve stopnje, da temelji na razlogih o odločilnih dejstvih, ki so nejasni in so si med seboj v nasprotju, obstajalo pa naj bi tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokaznih listin in med samimi temi listinami. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni niti niso med seboj v nasprotju, niti ni zatrjevanega nasprotja o odločilnih dejstvih. Ta kršitev naj bi bila storjena zato, ker izpodbijana sodba ne sledi navodilom Vrhovnega sodišča v tej zadevi v odločbi III Ips 109/2003 z dne 28. 12. 2004. Nasprotje pa po stališču pritožbenega sodišča ni podano, saj sodišče prve stopnje upošteva navodila Vrhovnega sodišča, kar bo še obrazloženo v nadaljevanju. Sicer pa neupoštevanje navodil ne bi predstavljalo absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena, pač pa kvečjemu relativno bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi smiselno s prvim odstavkom 362. člena ZPP, ki na pravilnost odločitve ne bi mogla vplivati.

9. Pritožnica navaja, da vsebuje sodba nejasne razloge v zvezi z (ne)pravočasno predloženimi dokaznimi listinami tožene stranke, ki naj bi si tudi nasprotovali. Opozarja, da je bil v ponovljenem postopku postopek prekinjen do odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi III Pg 117/05 (odločba VSS III Ips 166/2007). Zato se ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je bil prvi narok za glavno obravnavo v ponovljenem postopku končan dne 8. 9. 2010 in da je zato z naknadno predložitvijo dokaznih listin prekludirana, zlasti kar se tiče specifikacije prenesenih deviznih depozitov Z. banke, vložene na naroku dne 20. 10. 2010. Če pa sodišče že meni, da je navedena dokazna listina predložena prepozno, opozarja, da je že na naroku dne 8. 9. 2010 predlagala, da sodišče samo pribavi listino o specifikaciji terjatve tožene stranke v višini 31.000.000,00 DEM od Z. banke.

10. Postopek se je v tej zadevi začel pred 14. 7. 1999, ko je začel veljati ZPP/99 (Uradni list RS št. 26/1999 in nadaljnji), ki je bil tekom postopka večkrat noveliran (ZPP-A do ZPP-D z ustavnimi odločbami). ZPP/99 je uzakonil t.i. eventualno maksimo, po kateri mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (prvi in četrti odstavek 286. člena ZPP). Po določilu drugega odstavka 362. člena ZPP smejo stranke po razveljavitvi prvostopne sodbe s strani drugostopnega sodišča v ponovljenem postopku na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Nova glavna obravnava je samo dopolnilo prejšnje glavne obravnave. Pritožnica opozarja, da so smele stranke pred novelo ZPP-A tudi, kadar je sodišče prve stopnje po razveljavitvi sodbe opravilo glavno obravnavo, na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze. To pa se je spremenilo z novelo ZPP-A (Uradni list RS št. 96/2002), ki velja od 29.11.2002. Ne glede na navedeno ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče toženo stranko opozoriti na pravne posledice prekluzije dokazov. Na to sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona (izjema so le spori v postopkih majhne vrednosti, prim. VSL sodba I Cp 1936/2000). Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde. Dejstva in dokazi, ki jih stranka po svoji krivdi (oziroma zaradi premajhne skrbnosti) navede po prvem naroku (oziroma po prvem naroku po uveljavitvi ZPP/99), se ne upoštevajo. To pomeni, da je stranka zaradi omejitev eventualne maksime prisiljena podati vse navedbe „takoj in hkrati“, kar naj onemogoči zavlačevanje postopka s kasnejšimi novimi navedbami in predlogi. Za „prehodno obdobje“ zakonodajalec glede opozarjanja strank v zvezi s prekluzijo ni določil nobenih posebnosti. Da morajo stranke v postopku navesti vsa dejstva in dokaze samo do določene faze pravdnega postopka, mora sodišče prve stopnje v vabilu za glavno obravnavo stranko na to posebej opozoriti le v sporih majhne vrednosti, in sicer po določilu 456. člena ZPP, ne pa tudi v rednem pravdnem postopku, kakršen je ta.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je z navedbami in dokazi, podanimi po končanem prvem naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku dne 8. 9. 2010, tožena stranka prekludirana, saj ji ni uspelo dokazati, da jih brez svoje krivde ne bi mogla podati pravočasno. Po uveljavitvi ZPP/99 je sodišče opravilo še glavno obravnavo dne 2. 12. 1999 in nato glavno obravnavo dne 6. 1. 2000 končalo. V ponovljenem postopku je opravilo glavno obravnavo dne 30. 5. 2007, kjer je sprejelo sklep o prekinitvi postopka do odločitve (višjega sodišča) v zadevi VII Pg 117/2005. Še pred tem je tožena stranka s spis vložila pripravljalno vlogo, kar pomeni, da je imela možnost izjavljanja še pred prekinitvijo postopka. Pripravljalno vlogo je tožena stranka vložila tudi na naroku dne 17. 10. 2007, preden je sodišče ponovno prekinilo postopek (do odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi VII Pg 117/2005). Pripravljalno vlogo je toženka ponovno vložila tudi na naroku za glavno obravnavo dne 8. 9. 2010, na katerem je sodišče prve stopnje zato dodelilo tožeči stranki rok za odgovor glede pravnih vprašanj, kar je tožeča stranka tudi izkoristila. Logično je, da nato navedb in dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila na glavni obravnavi dne 20. 10. 2010, ni več upoštevalo, ker so bili podani prepozno. Tožena stranka pa je glede na navedeno vsekakor imela dovolj možnosti za izjavljanje. Glavno obravnavo je nato sodišče prve stopnje začelo znova zaradi uvedbe EUR in ukinitve DEM, na katero je v pretežni meri glasil tožbeni zahtevek, torej zaradi uskladitve zahtevka z obstoječo valuto. Sodišče bi lahko tudi samo po uradni dolžnosti opravilo preračun v EUR (po uradnem tečaju zamenjave, prim. smiselno četrti odstavek 13. člena Zakona o uvedbi eura, Uradni list RS št. 114/2006, in Uredbi sveta (ES) št. 1103/97 ter 974/98). Prav tako bi lahko tudi samo izdelalo obračun obresti, saj obračunavanje obresti predstavlja uporabo materialnega prava, kar je sicer naloga sodišča. Sodišče se je odločilo za način, ki je prav tako pravilen, da pozove tožečo stranko, da uskladi tožbeni zahtevek in izdela obračun obresti, sodišče pa obračun zgolj preveri (po tem, ko pridobi izjavo tožene stranke), kar pa ne postavlja tožeče stranke v boljši položaj napram toženi stranki. Če tožeča stranka ne bi uskladila tožbenega zahtevka in predložila obračuna obresti, bi preračun itak moralo opraviti sodišče samo, saj je do zakonske spremembe valute prišlo po vložitvi tožbe.

12. Pritožnica navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pred zaključkom glavne obravnave zahtevati od strank ali tretjih oseb vsa potrebna pojasnila ali dodatne dokaze za razjasnitev vseh spornih vprašanj, česar pa ni storilo. S tem pritožnica smiselno očita sodišču prve stopnje, da ni opravilo svoje razjasnjevalne dolžnosti v okviru materialno pravdnega vodstva, ki ga je dolžno opraviti po 285. členu ZPP. Pri zbiranju dejanskega in dokaznega gradiva imajo odločilno vlogo stranke, naloga sodišča pa je stranke spodbujati pri procesnih aktivnostih s ciljem iskanja materialne resnice kot tudi čim hitrejšega, bolj racionalnega in čimbolj ekonomičnega teka postopka. Če je bilo materialno procesno vodstvo sodišča na prvem naroku nezadostno ali pa je sodišče kasneje spremenilo svoje pravno naziranje, je treba stranki omogočiti, da naknadno navede nova dejstva in predlaga nove dokaze. Pravkar povedano pa lahko velja le pod predpostavko, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila zadosti skrbna, vsa dejstva in dokaze navedla že na prvem naroku za glavno obravnavo (prim. N. Betetto, Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, Druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 585). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi tožena stranka ob potrebni skrbnosti lahko vedela, da mora v pobot uveljavljano terjatev določneje opredeliti, zato se sedaj ne more sklicevati na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo. Na nedoločenost terjatve v obliki, kot jo uveljavlja tožena stranka, je opozarjala že tožeča stranka v svojih vlogah, vloženih dne 30. 3. 1999 in 18. 11. 1999, to je še pred koncem glavne obravnave v prvem sojenju, torej še pred ponovljenim postopkom. Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka. Razjasnjevalna dolžnost sodišča namreč ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. Sodišče mora enako varovati pravico obeh strank. Zato mora biti sodišče pri izvajanju razjasnjevalne dolžnosti v konkretnem postopku do določene mere zadržano.

13. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo v okviru 228. člena ZPP na predlog tožene stranke pribaviti od Z. banke specifikacijo prenesenih deviznih depozitov, kar je sicer nato storila toženka sama, vendar prepozno. Glede na določbo 7. in 212. člena ZPP mora v prvi vrsti vsaka stranka sama navesti dejstva, na katere opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče pribavi dokazne listine na predlog stranke od tretje osebe le, če stranka tega ne more storiti sama. Glede na to, da je tožena stranka naknadno sama pribavila omenjeno listino (čeprav prepozno), kljub temu, da je imela za to dovolj časa (glede na opozorila tožeče stranke že od vloge, vložene dne 30. 3. 1999), ni bila dolžnost sodišča, da to pravočasno stori samo namesto tožene stranke. Glede na povedano je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je navedena specifikacija vložena v spis prepozno in je ni mogoče upoštevati. Niso utemeljeni niti pritožbeni očitki o kršitvi določil 8. in 228. ter 285., 286.a in 298. člena ZPP v zvezi z omenjeno specifikacijo.

14. Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča. Iz revizijske odločbe v tej zadevi izhaja, da nižje sodišče ni upoštevalo pogodbe o prodaji terjatev (prilogi B 7 in B 13), iz katere izhaja, da naj bi Z. banke s pogodbo pridobila pravico regresa za odstopljene terjatve hrvaških varčevalcev do L. banke za 31.000.000,00 DEM, tožena stranka pa naj bi kupljeno terjatev porabila za kompenzacijo z L. banko. Vendar iz napotkov Vrhovnega sodišča izhaja, da je ugotavljanje pomena in učinkov pogodbe (kolikor ne gre za dejansko voljo pogodbenih strank), torej razlaga pogodb, pravno vprašanje, na katerega mora sodišče odgovoriti po uradni dolžnosti, če je to pravo v postopku jasno in določno opredeljeno. Ker prvostopno sodišče in drugostopno sodišče v prvotnem postopku tega prava nista uporabili, nista pravilno in popolno ugotovili dejanskega stanja. Zato je bilo na sodišču prve stopnje, kateremu je praviloma pridržana izvedba dokazov in njihova ocena, da ugotovi, ali je obstajala v pobot uveljavljana nasprotna terjatev (prim. točka 9.1 obrazložitve revizijske odločbe Vrhovnega sodišča). Sodišče prve stopnje je bilo dolžno samostojno ugotavljati dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje uporabiti materialno pravo, v skladu s členom 362/I ZPP pa je moralo opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče višje stopnje v svojem sklepu. Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom Vrhovnega sodišča, saj je obravnavalo sporna vprašanja, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče, in izvedlo dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev vseh odločilnih dejstev. Po oceni dokazov, vsakega posebej in vseh skupaj, v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, je prvostopno sodišče prišlo do zaključka, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja. Pri tem je upoštevalo, da sodišču ni treba izvajati dokazov, s katerimi želi stranka nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago. Niso dovoljeni tako imenovani informativni dokazi, katerih cilj je nadomestitev trditev stranke, to je trditev o dejstvih, ki bi jih lahko izven postopka spoznala in v postopku navedla že sama tožena stranka. Prvostopnemu sodišču zato ni mogoče očitati, da ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča. Tožena stranka tako sklepa zgolj zato, ker sodišče ni prišlo do zaključkov, ki jih je pričakovala sama, kar pa ni upoštevno. Vrhovno sodišče se je namreč v tej zadevi v revizijski odločbi III Ips 109/2003 opredelilo, da iz pogodbe o prodaji terjatev (priloga B 13) izhaja pravica regresa (za odstopljene terjatve) do L. banke, ni pa obravnavalo vprašanja določenosti v pobot uveljavljanih terjatev. To vprašanje je Vrhovno sodišče obravnavalo v odločbi III Ips 106/2007, ki obravnava istovrstno zadevo med istima strankama.

15. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o pravočasno predlaganih dokazih, in sicer o zapisniku o usklajenem stanju deviznih depozitov med L. banke, d.d., in Z. banke, d.d., z dne 20. 10. 1992. Pritožnica s sklicevanjem na omenjeni zapisnik ponavlja razloge, na katere je pravilno odgovorilo že prvostopno sodišče. S tem tožena stranka ne more odpraviti nedoločenosti terjatve, ki jo uveljavlja v pobot. Iz zapisnika ni mogoče razbrati vseh potrebnih podatkov, na podlagi katerih bi tožena stranka določila v pobot uveljavljano terjatev (znesek, zapadlost, obrestna mera). Pa tudi sicer tožena stranka ne more pomanjkljive trditvene podlage nadomestiti s predlaganjem dokazov. Na toženi stranki je bilo trditveno in dokazno breme o obstoju in višini v pobot uveljavljane terjatve, tožena stranka pa trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla, saj v pobot uveljavljane terjatve ni dovolj določno opredelila. Enako velja za izjavo o pobotu z dne 7. 4. 1993. Iz omenjene dokazne listine ni razvidno, kar trdi pritožnica, da gre za a vista devizne depozite, pa tudi sicer zgolj s tem terjatev še ni bila dovolj določno opredeljena.

16. Ne drži pritožbeni očitek, da je bilo zaradi ponovnega odprtja glavne obravnave omogočeno ponovno navajanje dejstev in dokazov, glede katerih je bila tožena stranka prekludirana. Navedba, da je sodišče ponovno razpisalo glavno obravnavo brez opredelitve, kaj naj bi se v ponovno odprti obravnavi ugotavljalo, je protispisna, kar je bilo obrazloženo že zgoraj. V naknadno predloženih obračunih obresti je tožnica upoštevala vse podatke, glede katerih tožena stranka vse do ponovnega odprtja obravnave ni imela konkretnih ugovorov. Zato sedaj ne more uspeti z navedbami, da se IOS listina, ki predstavlja usklajeno stanje obveznosti tožene stranke z dne 31. 12. 1992, razlikuje od nespornega stanja pravnega prednika tožene stranke, ki mu tožeča stranka ni nasprotovala. Pa tudi sicer so trditve tožene stranke glede IOS listine nesklepčne. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj njene trditve, ki se nanašajo na datum, ko naj bi bilo izvedeno pobotanje (do katerega tožeča stranke ni upravičena), izkazujejo, da je obrestni izračun tožeče stranke (od zapadlosti terjatve do 31. 9. 2001) nepravilen.

17. Pritožnica navaja, da sodišče ni upoštevalo ugovora zlorabe pravice tožeče stranke. Po njenem mnenju je sklicevanje tožeče stranke na nezadostno določenost terjatve tožene stranke opustitev potrebne profesionalne skrbnosti. To vprašanje bi stranki morali rešiti pred tem sporom in v medsebojni komunikaciji med L. banko in Z. banko. Vendar se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami ne strinja. Če se tožeča stranka brani pred pobotnim ugovorom, tega ni mogoče opredeliti kot zlorabo pravic. Tožeča stranka je (utemeljeno) ugovarjala nedoločenost v pobot uveljavljane terjatve, zato bi tožena stranka morala terjatev določneje opredeliti. Če tožena stranka pri tem ni bila dovolj skrbna, še ne more očitati tožeči stranki zlorabe pravic. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, je toženka cel sklop (nedoločenih) terjatev uveljavljala kot enotno terjatev, čeprav te pravice ni imela, saj zaradi nedoločenosti terjatev obstaja možnost uveljavljanja več istih terjatev v več postopkih (ne bis in idem). Na to pa pazi sodišče po uradni dolžnosti. V tej luči se pokaže, da ni vseeno, kot trdi pritožnica, na katere originalne a vista depozite se nanaša prenesena terjatev v višini 31.000.000,00 DEM.

18. Pritožnica ne more uspeti z izvajanji, da je prvostopno sodišče izven trditev tožeče stranke ugotavljalo dvakratno uveljavljanje terjatve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je s temi argumenti zgolj dopolnilo nosilne razloge svoje sodbe, ti argumenti pa za sicer pravilno sodbo sodišča niso bili odločilni. Prav tako za odločitev niso pomembne navedbe o spremembi v kapitalski delež, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni posebej ukvarjalo.

19. Iz navedenega sledi, da so neutemeljeni pritožbeni očitki o pristranskosti sodišča. Zato tudi ni kršena ustavna pravica tožene stranke do pravičnega sojenja po 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije in po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

20. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določil drugega odstavka 46. člena in prvega odstavka 50. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav sta ti določili relevantni za sporno vprašanje določenosti oziroma določljivosti terjatve, na katerem temelji izpodbijana sodba. Po njenem mnenju namreč zadošča, če je predmet obveznosti določljiv. Prav tako je mnenja, da je s tem v zvezi sodišče napačno uporabilo določila 336. in 337. člena ZOR, saj likvidnost, to je spornost in določljivost terjatve, nista predpisana pogoja za pobot. Terjatev je likvidna, če je njen obstoj in znesek priznan po drugi stranki. Če je terjatev sporna, brez pravde ni mogoče izpeljati pobotanja. V pravdi pa ugovor nelikvidnosti ne pride v poštev. Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opraviti (prim. Obligacijska razmerja, ZOR s komentarjem dr. Stojana Cigoja, Uradni list SRS, Ljubljana 1978, stran 327 in 328). Navedba tožene stranke, da je njena v pobot uveljavljana terjatev določljiva, zato ni utemeljena, saj bi jo morala določiti prav tožena stranka, namesto da je smiselno vztrajala pri stališču, da obstaja njena enotna neopredeljena terjatev v višini 31.000.000,00 DEM s pripadki.

21. Pritožnica se v dokaz svoje terjatve sklicuje tudi na izvid in mnenje o obračunu in pobotu terjatev E., d.o.o., z dne 22. 9. 1999. Vendar izvid izhaja s stališča, da je terjatev tožene stranke večja od terjatve tožeče stranke in da nedvomno zadošča za pobotanje. Pri tem pa terjatve tožene stranke ne opredeli dovolj določno, tako da tudi omenjeni izvid ne zadošča za utemeljenost v pobot uveljavljane terjatve.

22. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni uporabilo 279. člena ZOR, ki določa prepoved anatocizma za zamudne (kot tudi za pogodbene) obresti. V skladu s tretjim odstavkom 277. člena tečejo v primeru, če je obrestna mera dogovorjenih obresti višja od obrestne mere zamudnih obresti iz prvega odstavka tega člena, te obresti tudi po dolžnikovi zamudi. Po določilu tretjega odstavka 400. člena pa določbi prejšnjih dveh odstavkov ne veljata za kreditno poslovanje bank in drugih bančnih organizacij. Prepoved obrestnih obresti v obravnavanem obdobju ni veljala za kreditno poslovanje bank, iz katerega izvira tudi predmetni spor. Poleg tega pritožnica ne napada (več) pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil v spornem obdobju uzakonjen tako imenovani konformni obračun obresti, ki sam po sebi (matematično) predstavlja obrestno obrestni izračun. Tudi zato pritožbeni očitki glede prepovedi obrestnih obresti niso utemeljeni.

23. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi glede na drugi odstavek 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep je sodišče druge stopnje preizkusilo v okviru uradno upoštevnih razlogov, saj konkretnih pritožbenih razlogov zoper sklep pritožnica ni navedla. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni razlogi, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.