Jedro

Tožnica razlogov, ki bi se nanašali na nepravilno sestavo natečajne komisije, ki je (dejansko) izvajala izbirni postopek, v tožbi ne navaja, niti ne navaja razlogov, ki bi zahtevali izločitev katerega izmed članov posebne natečajne komisije. Sodišče v zvezi s tem tožbenim ugovorom pojasnjuje tudi, da je spoštovanju določb ZUP, tudi tistih, ki se nanašajo na morebitne razloge za izločitev, med drugim namenjena transparentnost postopka imenovanja članov komisije, ki se izkazuje v javni objavi vseh podatkov. Spremembo sestave natečajne komisije pa kandidatom omogočajo tudi določbe Poslovnika o delu posebnih natečajnih komisij z dne 13. 10. 2014. Prekinitev razgovora oziroma nadaljevanje razgovora s tožnico, po tem, ko je ugotovila, da ne izpolnjuje enega izmed 6 elementov po standardih strokovne usposobljenosti in je ocenjena z oceno neustrezno, ne pomeni take kršitve postopka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

Posebna natečajna komisija svojo strokovno presojo, kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj, oprla na Standarde strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi, št. 0130-9/2013/3 z dne 9. 12. 2013. Gre za standarde, ki so začeli veljati 1. 1. 2014 in so bili sprejeti z namenom „podpore posebnim natečajnim komisijam v postopku selekcije primernih kadrovskih virov“ in torej ne prestavljajo natančno določenih in objektiviziranih kriterijev, zato se uporabljajo kot „ pripomoček oziroma orodje za izbiro najustreznejšega kandidata“ in vsebujejo priporočene postopke izbora uradnikov na položaju. Uporaba Standardov v postopkih izbire kandidatov na podlagi posebnega natečaja tako sodišču nalaga zadržano presojo, kar pomeni, da se sodišče ne spušča v strokovno presojo, ki jo je izvedla posebna natečajna komisija, ampak poseže v odločitev samo, če je očitno nerazumna.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Uradniškega sveta, Posebne natečajne komisije, številka 01300-4/2015/47 z dne 4. 3. 2015 se zavrne.

II. Tožba zoper sklep Uradniškega sveta, Posebne natečajne komisije, številka 01300-4/2015/43 z dne 4. 3. 2015 in sklep Vlade RS s 25. redne seje z dne 5. 3. 2015 se zavrže. III. Zahtevek za izplačilo odškodnine se zavrne.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Uradniški svet, Posebna natečajna komisija, je z izpodbijanim sklepom, št. 01300-4/2015/44 z dne 4. 3. 2015, odločila, da kandidatka A.A. izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost, pa ni primerna za položaj generalnega direktorja Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin v Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju UVHVVR).

2. Tožena stranka je sklep izdala na podlagi določbe četrtega odstavka 60. in prvega odstavka 64. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Natečajna komisija je ugotovila, da kandidatka izpolnjuje vse natečajne pogoje, zato jo je uvrstila v izbirni postopek, v katerem je ocenjevala primernost kandidatke glede na njeno strokovno usposobljenost. Slednjo je preverjala na podlagi Standardov strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi št. 0130-9/2013/3 z dne 9. 12. 2013 (v nadaljevanju Standardi). V prvem sklopu Standardov, veljavnih od 1. 1. 2014, je ocenjevala izkušnje in menedžerske sposobnosti kandidatke. Ocenila je, da kandidatka ne izpolnjuje kumulativnega elementa vsaj 3 let vodstvenih izkušenj podobnega obsega, kot velja za vodenje UVHVVR, zato pri elementu „Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju“ ni bila ocenjena z oceno ustrezno. Glede na takšno oceno razgovora, ocenjevanja v preostalem delu oziroma glede ostalih elementov ni izvedla. Skupno je kandidatko ocenila kot neprimerno.

3. Tožnica vlaga tožbo na podlagi šestega odstavka 65. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ker je natečajna komisija ugotovila, da po strokovni usposobljenosti ni primerna za položaj, sama pa meni da je; ker je bil v natečajnem postopku izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev; ker je sklep pomanjkljivo in napačno obrazložen in ker je prišlo do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oziroma izbirnega postopka. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 49. člena Ustave RS, ki se uresničuje v povezavi z določbami ZJU in meni, da izpodbijani akt očitno posega v njeno ustavno pravico oziroma neposredno na zakon oprto osebno korist in da ima pravico do meritorne odločitve v tem upravnem sporu.

4. Presoja tožene stranke, ki se nanaša na strokovno usposobljenost tožnice, je nepravilna in neutemeljena. Tožnici so znana stališča sodne prakse v tovrstnih zadevah, vendar sodišču predlaga, da pri presoji v tem primeru ni zadržano, ker gre za presojo kriterijev, ki so natančno določeni in objektivizirani s predpisi in splošno sprejetimi standardi. Uvodoma navaja, da je bila hujša kršitev natečajnega postopka storjena že v postopku imenovanja posebne natečajne komisije, v katero je bil imenovan tudi predstavnik reprezativnega sindikata dr. B.B., kot član. Imenovanje je bilo v nasprotju z določbami ZJU, ker se predstavnik sindikata lahko imenuje v posebno natečajno komisijo le, če je član uradniškega sveta. Ta napaka je bila popravljena 13. 2. 2015, ko je javni natečaj že potekal (3 dni po objavi javnega razpisa, 10. 2. 2015).

5. Kršitev se je zgodila že pri samem predlogu za začetek natečajnega postopka. Predlagatelj ni upošteval določbe petega odstavka 77. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti, ki določa, da upravo vodi generalni direktor, ki ima namestnika, pri čemer mora biti eden od njiju doktor veterinarske medicine. Ker UVHVVR nima imenovanega namestnika direktorja, bi lahko položaj generalnega direktorja, ki je hkrati po službeni dolžnosti tudi član Odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali, lahko zasedel le doktor veterinarske medicine.

6. V tožbi opozarja, da bi morala biti, zato ker ni izpolnjevala natečajnih pogojev, iz postopka izločena kandidatka C.C., ki pa se je uvrstila v izbirni postopek.

7. Tožnica je s sprejemom vabila na razgovor, dne 23. 2. 2015, dobila potrditev, da izpolnjuje natečajne pogoje. Na tem razgovoru bi morala posebna natečajna komisija preveriti izpolnjevanje dodatnih 6 pogojev, skladno z določbami Poslovnika z dne 13. 10. 2014, kandidati pa so bili v vabilu poučeni, da lahko vse do konca razgovora odstopijo od kandidature. Razgovor je bil izveden 26. 2. 2015 in je bil po dveh vprašanjih prekinjen, tožnica pa seznanjena z odločitvijo, da ne izpolnjuje pogojev po prvem elementu Standardov, ponujena pa je bila tudi odstopna izjava, ki pa je tožnica ni želela podpisati. S takšnim postopanjem je tožena stranka storila hujšo in nepopravljivo kršitev postopka, saj odločitev ne temelji na posvetovanju vseh članov komisije, kot to določa četrti odstavek 11. člena Poslovnika in je v nasprotju z določbami Poslovnika tudi zato, ker je tožena stranka prekinila razgovor po dveh vprašanjih. Z opustitvijo ocenjevanja ostalih petih elementov Standardov je bila storjena bistvena kršitev postopka.

8. Dne 10. 3. 2015 je tožnica prejela izpodbijani sklep, ki ne odraža dejanskega stanja in ne utemeljuje odločitve tožene stranke in po mnenju tožnice ni obrazložen, kljub obvezni uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnila, da je sprejela oceno izkušenj in menedžerskih sposobnosti samo na podlagi dveh vprašanj prvega elementa, niti ni podala nobenega dejstva ali razlage, na katero je oprla izrek izpodbijanega sklepa. Prav tako je tožena stranka z navedbami, ki so se nanašale na UVHVVR, izkazala nepoznavanje vloge tega organa. V tej zvezi tožnica opozarja tudi na neskladnost teh navedb z določbami Uredbe (ES št. 178/2002) in meni, da je bila prednost dana kandidatom, ki so v viziji predvideli podobno kot izbrani kandidat, ki je to vizijo potrdil v sredstvih javnega obveščanja.

9. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da ne izkazuje primerljivih vodstvenih izkušenj, saj je kot dolgoletna načelnica dveh upravnih enot, že do sedaj izvajala opis del in nalog, kot je predvideno za delovno mesto generalnega direktorja UVHVVR. Res pa je, da glede na svoja dosedanja pooblastila ni mogla sodelovati v zastopanju Republike Slovenije v EU. Ni ji bila dana možnost predstaviti vizije svojega programa, niti odgovoriti na nadaljnja strokovna vprašanja, sklepno pa je komisija sprejela odločitev, da vodstvenih izkušenj kandidatke ni mogoče primerjati z vodenjem tako zahtevnega organa.

10. Prepričana je, da je bil na javnem natečaju izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev. Ključen razlog za njegov izbor je bila ugotovitev, da ima zadosti vodstvenih izkušenj, ker vodi konfederacijo sindikatov Č. Po mnenju tožnice te izkušnje niso primerljive z izkušnjami, ki se zahtevajo v tem natečaju. Izbrani kandidat je sindikat vodil v prostem času, pa tudi sicer vodenje sindikata ni primerljivo s tematiko delovanja UVHVVR. Poleg tega ima sindikat KSS Pergam samo 9 zaposlenih, in sicer upravlja z določenimi proračunskimi sredstvi in v okviru evropskega socialnega sveta komunicira z Vlado, organi mednarodnega denarnega skleda in mediji. Po drugi strani je bil izbrani kandidat vodja enote za parazitologijo pri Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je vodil laboratorij z dvema zaposlenima. Po mnenju tožnice ne izpolnjuje natečajnih pogojev.

11. Posebna natečajna komisija je z uporabo diskriminatornih kriterijev in z vodenjem nezakonitega postopka omogočila in ugotovila, da dr. B.B. izpolnjuje natečajne pogoje in je glede na svojo strokovno usposobljenost primeren za položaj generalnega direktorja UVHVVR. Na podlagi sklepa posebne natečajne komisije o primernosti kandidata je minister Vladi RS predlagal v imenovanje dr. B.B., ki je bila z dnem 16. 3. 2015 na 25. redni seji Vlade dne 5. 3. 2015 imenovan za generalnega direktorja UVHVVR. V nadaljevanju pojasnjuje, da ne izbrani kandidat, niti kandidatka C.C., ne glede na ugotovitev posebne natečajne komisije, ne izpolnjujeta natečajnih pogojev. Svoji vlogi nista priložila potrdil, da obvladata osnovno raven znanja tujega jezika, kot je bilo to zahtevano v javnem natečaju. Tako bi morala biti vloga C.C., ker ne izpolnjuje osnovnih natečajnih pogojev zavržena, tako kot tudi vloga dr. B.B. 12. Glede na vrsto nezakonitosti tekom javnega natečaja je tožnica upravičena do odškodnine. Z izdajo nezakonitega sklepa z dne 4. 3. 2015, ji je bila prizadejana huda nematerialna in materialna škoda. Tožena stranka jo je z izdajo sklepa z dne 4. 3. 2015 strokovno diskvalificirala in diskriminirala ter strokovno onemogočila pri razvoju nadaljnje poklicne kariere. Kolikor bi se želela tožnica prijaviti na razpis, na primer veterinarskega inšpektorja, bi ji tovrstna predhodna ocenitev izrazito škodovala. Tako pomeni izpodbijani sklep poseg v njen osebni strokovni ugled v strokovni javnosti v RS in v tem delu tožnica vidi nematerialno škodo, ki ji je nastala. Premoženjsko škodo vidi v tem, da so ji zaradi sklepa na ta način zaprta vrata za konkuriranje na drugih razpisih za primerljiva delovna mesta v RS ali v tujini. Zato meni, da je upravičena do primerne denarne odškodnine, v skladu s petim odstavkom 65. člena ZJU.

13. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, da odpravi sklep, ki se nanaša na dr. B.B. in razveljavi sklep Vlade RS s 25. redne seje z dne 5. 3. 2015, s katerim je 16. 3. 2015 imenovala dr. B.B. za generalnega direktorja UVHVVR. Tožene stranke so dolžne solidarno nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v višini treh najnižji mesečnih bruto plač za delovno mesto, za katero se je tožnica potegovala, v skupnem znesku 12.753,00 EUR bruto in povrniti stroške tega postopka.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene. Navaja, da so bili v postopku vsi kandidati obravnavani pod enakimi pogoji in tisti, ki so izkazali izpolnjevanje natečajnih pogojev, so bili uvrščeni v natečajni postopek. Ker predmet upravnega spora ne morejo biti ugovori, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogojev kandidatke, ki ni bila izbrana, se tožena stranka do teh ugovorov ni opredeljevala. Prav tako tožena stranka glede na določbo 65. člena ZJU meni, da je lahko predmet tega spora zgolj vprašanje izpolnjevanja pogojev izbranega kandidata in ne odločitev o njegovi primernosti.

15. Tožena stranka je, ne glede na to, da imenovanje oziroma sestava posebne natečajne komisije ne more biti predmet tega spora, niti tožnica ni pojasnila, kako naj bi postopek imenovanja posebne natečajne komisije vplival oziroma poslabšal njen pravni položaj, pojasnila, da je šlo za imenovanje v skladu z veljavno zakonodajo in da so bile vse spremembe objavljene na spletni strani Uradniškega sveta, kar pomeni, da je lahko vsak kandidat, v skladu s šestim odstavkom 8. člena Poslovnika o delu posebnih natečajnih komisij št. 0130-10/2014/3 z dne 13. 10. 2014, ki je veljal v času izvedbe postopka, najkasneje do izteka roka za prijave, pisno predlagal spremembo sestave natečajne komisije. Prav tako predmet tega spora ne more biti neupoštevanje določbo Zakona o veterinarskih merilih skladnosti s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Posebni javni natečaj je bil usklajen z aktom o sistematizaciji delovnih mest, ki prav tako ne more biti predmet tega spora.

16. V zvezi s tožničino navedbo, ki poudarja kvalitativno razliko med pogoji za zasedbo delovnega mesta in Standardi, tožena stranka pojasnjuje, da se kandidati, ki za določeno delovno mesto ne izpolnjujejo pogojev za zasedbo, v izbirni postopek (61.a člen ZJU) ne uvrstijo. Pogoje izkazuje kandidat s priloženimi listinami oziroma izjavami, Standardi pa so profesionalni kriteriji, vezani na potrebe in naravo razpisanega položajnega delovnega mesta, za kar je imenovana posebna natečajna komisija. Kot nepotrebno smatra tožničino zatrjevanje, da izpolnjuje natečajne pogoje. Prav tako tožena stranka kot neutemeljene zavrača navedbe, ki se nanašajo na eno izmed primernih, a neizbranih kandidatk.

17. Tožnica lahko v tem sporu izpodbija zgolj izpolnjevanje pogojev izbranega kandidata, ne pa njegove primernosti. Pogoji se preverjajo na podlagi izjav o izpolnjevanju pogojev. Izbrani kandidat je predložil spričevalo o znanju jezika Filozofske fakultete iz leta 1995, na podlagi katerega je tožena stranka ocenila, da kandidat izpolnjuje pogoj osnovnega znanja tujega jezika. Za potrebe tega sodnega postopka je pristojna kadrovska služba tožene stranke pridobila tudi potrdilo Filozofske fakultete o verodostojnosti spričevala o znanju jezika, št. 273/2015 z dne 4. 5. 2015. Prijava izbranega kandidata je bila popolna, saj bi bil v nasprotnem primeru, skladno s tretjim odstavkom 9. člena Poslovnika o delu posebnih natečajnih komisij pozvan na dopolnitev prijave.

18. Tožena stranka odgovarja tudi na tožničino zatrjevanje, da je odločitev o njeni strokovni usposobljenosti nerazumna. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je obširna in ker je tožena stranka presodila, da vodstvenih izkušenj tožnice ni mogoče primerjati z vodenjem tako velikega in zahtevnega organa v sestavi, kot je UVHVVR, tako z vidika tipa, kot števila procesov dela, zaposlenih in strank, tudi utemeljena. Sklicuje se na stališči izoblikovani v sodni praksi v tovrstnih zadevah (sodba Upravnega sodišča opr. št. I U 176/2011-27 z dne 3. 7. 2012 in opr. št. I U 1622/2013-29 z dne 27. 11. 2014).

19. Pojasnjuje tudi, da s prekinitvijo razgovora, po tem, ko je z oceno neustrezno zaključila razgovor že po prvem elementu Standardov, ni bil kršen Poslovnik o delu posebnih natečajnih komisij, št. 0130-10/2014/3 z dne 13. 10. 2014, ker ni nikjer izrecno določal, da mora biti s kandidatom opravljen razgovor po vseh šestih elementih, tudi po ugotovitvi, da je pri enem od elementov Standardov kandidat ni ocenjen ustrezno. Gre za rešitev, ki se je izoblikovala v praksi in je bila naknadno vključena v Poslovnik. Nenazadnje tožnica ni izkazala, v čem naj bi se izboljšal njen pravni položaj, če bi tožena stranka preverila strokovno usposobljenost po vseh šestih elementih Standardov.

20. V nadaljevanju odgovarja tudi na navedbe, da toženi stranki ni znana vloga UVHVVR. Pojasnjuje tudi, da je bila odločitev sprejeta soglasno. To izhaja iz izpodbijanega sklepa ter postopka, ki ga je tožnica opisala v tožbi. Prav tako tožena stranka kandidatov ni silila k odstopu, ker je to možnost in pravica kandidata, s katero mora biti seznanjen. Prav tako se tožena stranka ni opredeljevala do navedb v zvezi s kandidatom mag. D.D., ker ni bil izbran oziroma imenovan na razpisano delovno mesto. Navedla je tudi, da je ocenjevalni list delovni pripomoček posebne natečajne komisije, ki je bil v skladu s prvim odstavkom 13. člena Poslovnika uničen in ga ni mogoče priložiti odgovoru na tožbo.

21. Pojasnjuje tudi, da tožnici nihče ne oporeka dolgoletnih delovnih izkušenj in ne drži navedba o njeni strokovni diskvalifikaciji oziroma diskriminaciji. Kandidat ob prijavi na poseben javni natečaj sprejme določeno stopnjo tveganja, saj ne more z gotovostjo pričakovati, da bo ocenjen kot primeren za konkretno delovno mesto, čeprav je lahko odličen strokovnjak. Ravno zaradi tega tožena stranka imen prijavljenih kandidatov medijem ne sporoča, v konkretnem primeru pa je tožnica sama komunicirala z mediji. Glede na navedeno toženo stranko tudi zavrača vse očitke o odškodninski odgovornosti. Tožnica bi bila do odškodnine upravičena zgolj v primeru, ko bi bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev, kar je tožena stranka ovrgla s priloženo listinsko dokumentacijo. Na podlagi navedenega tožena stranka sodišču predlagala, da zavrne tožbene zahtevke in tožbo zoper sklep RS, Uradniškega sveta, Posebne natečajne komisije, št. 01300-4/2015/44 z dne 4. 3. 2015, kot neutemeljeno.

22. Odgovor na tožbo je sodišču poslala tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu, dr. B.B. Prereka tožbene navedbe in navaja, da tožnica nima pravnega interesa za zahtevke postavljene v tožbi. Iz tožbenega zahtevka in tožbenih navedb izhaja, da tožnica zahtevke uveljavlja na podlagi 65. člena ZJU, v povezavi s 64. členom ZJU in ne na podlagi petega odstavka 200. člena ZDR-1 (navkljub določenim pavšalnim navedbam o diskriminaciji in diskvalifikaciji). V delu, kjer je tožnica postavila oblikovalne zahtevke, je treba tožbo zavreči. Opozarja, da je po ZJU izpodbijanje sklepa natečajne komisije, ki vodi v ponovitev izbirnega postopka, mogoče le v primeru, ko je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev, tožnica pa v tožbi tega niti ne očita. Prav tako je v skladu s petim odstavkom 65. člena ZJU razveljavitev sklepa o izbiri, akta o imenovanju in pogodbe o zaposlitvi ter posledično določitev odškodnine možna samo v primeru kršitve iz 1. točke prvega odstavka 65. člena ZJU, ne pa tudi v primeru, ko natečajna komisija ugotovi, da kandidat po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, sam pa meni, da je. Tožbo je treba že iz tega razloga zavreči. Ker je zahtevek po plačilu odškodnine akcesorni zahtevek, je treba zavreči tudi ta zahtevek.

23. Iz previdnosti stranka z interesom navaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da stranka z interesom izpolnjuje natečajne pogoje, ki jih v odgovoru na tožbo ponovno povzema. Pojasnjuje postopek ugotavljala strokovne usposobljenosti in opozarja na stališča sodne prakse, ki se nanašajo na vprašanje vsebinske izbire glede strokovne usposobljenosti kandidata. Strokovna usposobljenost v njegovem primeru ni bila napačno presojena, zato je tožničin zahtevek neutemeljen tudi v vsebinskem delu. Opisuje tudi način imenovanja posebne natečajne komisije in zavrača navedbe, ki se nanašajo na zatrjevanje nepravilnosti v zvezi s postopkom imenovanja članov te komisije. Prav tako zavrača navedbe, ki se nanašajo na to, da njegovo imenovanje ogroža celoten nadzorni sistem varne hrane. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrže v celoti oziroma podredno zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov stranke z interesom.

K I. točki izreka:

24. Tožba zoper sklep Republike Slovenije, Uradniškega sveta, Posebne natečajne komisije, št. 01300-4/2015/44 z dne 4. 3. 2015, ni utemeljena.

25. Izpodbijani sklep temelji na določbi četrtega odstavka 60. člena ZJU, z naslovom „Izvedba javnega natečaja“, ki določa, da se za položaje generalnih direktorjev, generalnih sekretarjev, predstojnikov organov v sestavi ministrstev, predstojnikov vladnih služb in načelnikov upravnih enot izvede javni natečaj, izvaja pa ga posebna natečajna komisija, ki jo za vsak primer posebej imenuje Uradniški svet. V skladu z določbo prvega odstavka 64. člena ZJU posebna natečajna komisija iz četrtega odstavka 60. člena ZJU izda kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje in so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj, ter kandidatom, ki se ne uvrstijo na seznam, poseben sklep.

26. V zadevi je sporna odločitev, ki se nanaša na odločitev Posebne natečajne komisije v izbirnem postopku za položaj generalnega direktorja UVHVVR. V sporni zadevi je bila posebna natečajna komisija Uradniškega sveta imenovana 9. 2. 2015. Tožnica zatrjuje, da je bila komisija imenovana v nasprotju z določbami ZJU, Poslovnika Uradniškega sveta, št. 0131-4272008/13 z dne 16. 4. 2012 oziroma določbami Poslovnika o delu posebnih natečajnih komisij št. 0130-1072014/4 z dne 13. 10. 2014. Navaja, da se v posebno natečajno komisijo lahko imenujejo člani Uradniškega sveta, uradniki in strokovnjaki s področja javne uprave, upravljanja s kadrovskimi viri in s področja, na katerem bo uradnik opravljal vodstvene naloge in ne predstavnik sindikata, ki je lahko v to komisijo imenovan samo v primeru, da je član uradniškega sveta.

27. Sodišče zgoraj navedeni tožbeni očitek zavrača kot neutemeljen. Postopek izbire v obravnavani zadevi je izvajala posebna natečajna komisija, katere imenovanje in sestava je bila po presoji sodišča skladna z določbo 178. člena ZJU. Sodišče je namreč upoštevalo navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je bil dr. B.B. imenovan v posebno natečajno komisijo, kot strokovnjak s področja dela UVHVVR. Dejstvo, da je prišlo po imenovanju komisije, dne 9. 2. 2015, do spremembe pri imenovanju članov, po presoji sodišča na pravilnost ali zakonitost sporne odločitve ne more vplivati. Dr. B.B. je namreč po tem, ko je sprejel sklep o imenovanju v to komisijo, dne 10. 2. 2015, nemudoma sporočil, da v tej komisiji ne more sodelovati, zato je bil razrešen in imenovan novi član posebne natečajne komisije dr. E.E. Do navedene spremembe je sicer prišlo po objavi posebnega javnega natečaja za položaj generalnega direktorja UVHVVR, vendar gre za čas, ko posebna natečajna komisija še ni izvedla nobenih aktivnosti, ki ji jih nalagajo določbe ZJU. Sodišče v nadaljevanju pojasnjuje tudi, da ZJU v določbah, ki neizbranemu kandidatu omogočajo vložitev upravnega spora sicer ne predvideva vložitve (posebne) tožbe zaradi nepravilne sestave posebne natečajne komisije, bi pa sodišče moralo izvesti presojo utemeljenosti takega tožbenega ugovora, če bi se nanašal na kršitev pravil ZUP, predvsem pravil, ki se nanašajo na izločitev (35. do 41. člen ZUP). Določba prvega odstavka 60. člena ZJU namreč določa, da se za postopek javnega natečaja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, razen določb o ustni obravnavi. Tožnica razlogov, ki bi se nanašali na nepravilno sestavo natečajne komisije, ki je (dejansko) izvajala izbirni postopek, v tožbi ne navaja, niti ne navaja razlogov, ki bi zahtevali izločitev katerega izmed članov posebne natečajne komisije. Sodišče v zvezi s tem tožbenim ugovorom pojasnjuje tudi, da je spoštovanju določb ZUP, tudi tistih, ki se nanašajo na morebitne razloge za izločitev, med drugim namenjena transparentnost postopka imenovanja članov komisije, ki se izkazuje v javni objavi vseh podatkov. Spremembo sestave natečajne komisije pa kandidatom omogočajo tudi določbe Poslovnika o delu posebnih natečajnih komisij z dne 13. 10. 2014. 28. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi prvega odstavka 64. člena ZJU. Gre za določbo, ki ureja postopkovna pravila posebnega javnega natečaja in v prvem odstavku določa, da natečajna komisija ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj. Sklep je dolžna natečajna komisija izdati tako kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje in so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj, kot kandidatom, ki se ne uvrstijo na seznam. Sodišče na tem mestu tožnici pojasnjuje, da se v tem upravnem sporu do njenih tožbenih navedb, ki se nanašajo na izpolnjevanje njenih pogojev za položaj, ne bo opredeljevalo. Ti pogoji namreč med strankama upravnega spora niso sporni in tudi izrek izpodbijanega sklepa jasno navaja, da kandidatka A.A. izpolnjuje natečajne pogoje.

29. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je posebna natečajna komisija vodila razgovor oziroma je ugotavljala njeno strokovno usposobljenost v nasprotju z določbami Poslovnika o delu posebnih natečajnih komisij. Komisija je bila dolžna njeno strokovno usposobljenost ugotavljati tako, da bi preverila elemente strokovne usposobljenosti, kot jih določajo standardi. Na razgovoru sta ji bili postavljeni dve vprašanji, čeprav bi v skladu z Poslovnikom št. 0130-10/2014/4 z dne 13. 10. 2014 morala posebna natečajna komisija preveriti vse, s standardi zahtevane elemente.

30. Sodišče pritrjuje toženi stranki, ki je v odgovoru na tožbo pojasnila, da prekinitev razgovora oziroma nadaljevanje razgovora s tožnico, po tem, ko je ugotovila, da ne izpolnjuje enega izmed 6 elementov po standardih strokovne usposobljenosti in je ocenjena z oceno neustrezno, ne pomeni take kršitve postopka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Res je, da iz določb Poslovnika veljavnega v času spornega izbora ne izhaja, da je dopustno postopek ugotavljanja ustreznosti kandidata zaključiti po ugotovitvi, da je kandidat neustrezen pri enem izmed elementov obeh sklopov standardov strokovne usposobljenosti, kot to določa Poslovnik o delu posebnih natečajnih komisij, ki je bil sprejet 13. 2. 2014, vendar takšno postopanje po presoji sodišča ne pomeni bistvene kršitve postopka javnega natečaja oziroma izbirnega postopka. Kandidat mora biti namreč pri vseh 6 posameznih elementih obeh sklopov ocenjen z oceno „ustrezno“. Ker je v obravnavani zadevi, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, posebna natečajna komisija pri prvem sklopu „Izkušnje in managerske sposobnosti“ ocenila, da tožnica ne izpolnjuje kumulativnega elementa vsaj 3 let vodstvenih izkušenj podobnega obsega, kot velja za položaj generalnega direktorja UVHVVR, nadaljevanje razgovora z namenom ocenitve nadaljnjih elementov ocenjevanja po preostalih sklopih veljavnih Standardov tožničinega pravnega položaja ne bi v ničemer spremenilo. Sodišče zato, sicer dopusten tožbeni ugovor po 4. točki prvega odstavka 65. člena ZJU, ki se nanaša na bistvene kršitve izbirnega postopka, zavrača kot neutemeljen.

31. Kot neutemeljenega zavrača sodišče tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na način sprejetja izpodbijane odločitve. Tožnica namreč meni, da je bila sprejeta odločitev arbitrarna in da jo je sprejela samo predsednica posebnega natečajne komisije. Sodišče opozarja na določbo drugega odstavka Poslovnika o delu posebnih natečajnih komisij, ki za primere morebitne neenotne ocene prisotnih članov posebne natečajne komisije predvideva postopek in način določitve ocene, torej soglasje pri določitvi ocene ni pogoj za njeno veljavnost. Tudi sicer iz preambule izpodbijanega sklepa in ne iz njegove obrazložitve, ne izhaja določitev ocene v nasprotju z določbami poslovnika.

32. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na seznanitev tožnice z možnostjo odstopa od kandidature. Gre za realizacijo določbe 12. člena Poslovnika o delu posebnih natečajnih komisij, ki določa, da lahko kandidat vse do zaključka razgovora odstopi od prijave.

33. V nadaljevanju pa je sodišče presojalo oceno posebne natečajne komisije, da tožnica glede na svojo strokovno usposobljenost ni primerna za položaj generalnega direktorja UVHVVR. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa svojo odločitev prepričljivo pojasnila in da je odločitev po presoji sodišča pravilna tudi s formalno pravnega vidika.

34. Upravno sodišče je v svoji sodni praksi že izoblikovalo stališče, da je strogost sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu lahko različna od vrste javno pravne zadeve. Prav tako je sodišče v več sporih zavzelo stališče, da mora biti sodna presoja zakonitosti zadržana glede izpolnjevanja pogojev oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega položaja javnega uslužbenca.

35. V obravnavani zadevi je posebna natečajna komisija svojo strokovno presojo, kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj, oprla na Standarde strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi, št. 0130-9/2013/3 z dne 9. 12. 2013. Gre za standarde, ki so začeli veljati 1. 1. 2014 in so bili sprejeti z namenom „podpore posebnim natečajnim komisijam v postopku selekcije primernih kadrovskih virov“ in torej ne prestavljajo natančno določenih in objektiviziranih kriterijev, zato se uporabljajo kot „ pripomoček oziroma orodje za izbiro najustreznejšega kandidata“ (Standardi, Uvod) in vsebujejo priporočene postopke izbora uradnikov na položaju. Uporaba Standardov v postopkih izbire kandidatov na podlagi posebnega natečaja tako sodišču nalaga zadržano presojo, kar pomeni, da se sodišče ne spušča v strokovno presojo, ki jo je izvedla posebna natečajna komisija, ampak poseže v odločitev samo, če je očitno nerazumna. Sodišče v spornem primeru ugotavlja, da odločitvi tožene stranke nerazumnosti ni mogoče očitati, niti tega ne zatrjuje tožnica v tožbi.

36. Tožena stranka je svojo odločitev, da tožnica glede na svojo strokovno usposobljenost ni primerna za položaj generalnega direktorja UVHVVR, oprla na ugotovitev, da tožnica ne izkazuje vodstvenih izkušenj, ki bi jih bilo mogoče primerjati z vodenjem tako zahtevnega in velikega organa v sestavi, ki je UVHVVR, tako v vidika tipa, kot števila procesov dela, zaposlenih in strank. V okviru prvega sklopa standardov je torej ocenjevala izkušnje in menagerske sposobnosti tožnice. Svojo oceno je oprla na konkretne podatke, ki se nanašajo na dosedanje izkušnje tožnice na področju vodenja dveh upravnih enot in jih primerjala z vodenjem UVHVVR. Sodišče sledi tem razlogom in jih iz tega razloga, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ne ponavlja. Tožnica se s temi razlogi ne strinja, kar obširno pojasnjuje v tožbi, vendar na drugačno odločitev sodišča te navedbe ne morejo vplivati. Ocena namreč temelji na strokovni presoji izpolnjevanja profesionalnih kriterijev, za katere pa je sodišče že pojasnilo, da se vanjo ne spušča, zato sodišče tožbeni ugovor, da je ocena tožene stranke neutemeljena, zavrača kot neutemeljen.

37. Svojo oceno, da tožnica ni izkazala primerljivih vodstvenih izkušenj, je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno pojasnila in navedla primerjavo med dosedanjimi izkušnjami tožnice na področju vodenja dveh upravnih enot, v povezavi s pristojnostmi le-teh in položajem in zahtevnostjo dela UVHVVR. Tako so po presoji sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretno navedeni razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev. Ker torej iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ustrezna obrazložitev sprejete ocene, sodišče kot neutemeljenega zavrača tožbeni ugovor, da je z izdajo neobrazloženega sklepa tožena stranka bistveno kršila pravila postopka.

38. Sodišče je v nadaljevanju presojalo tudi tožbeni ugovor, da je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev. Sodišče tožbeni ugovor, dopusten na podlagi 1. točke prvega odstavka 65. člena ZJU, zavrača kot neutemeljen.

39. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi sklepa Uradniškega sveta, posebne natečajne komisije, št. 01300-4/2015/43 z dne 4. 3. 2015, s katerim je odločila, da dr. B.B. izpolnjuje natečajne pogoje in je glede na strokovno usposobljenost primeren za položaj generalnega direktorja UVHVVR, ugotovila, da dr. B.B., stranka z interesom v tem upravnem sporu, izpolnjuje vse natečajne pogoje za položaj. Tožnica v tožbi zatrjuje, da izbrani kandidat vlogi ni priložil ustreznega potrdila o izpolnjevanju pogoja znanja osnovne ravni znanja tujega jezila. Da to potrdilo ni bilo priloženo, tožnica sklepa na podlagi neformalno pridobljenega podatka, da iz obrazložitve sklepa ni razvidno, da bi komisija ugotovila, da je kandidat priložil potrdilo o osnovni ravni znanja tujega jezila pristojnega Državnega izpitnega centra.

40. Sodišče po vpogledu v listine sodnega spisa IV U 71/2015, v katerega je bil vložen celoten upravni spis tožene stranke, ugotavlja, da je izbrani kandidat svoji vlogi priložil tudi kopijo spričevala o znanju jezika, ki ga je 1995. leta izdala Filozofska fakulteta Ljubljani. Gre za listino, katere verodostojnost je tožena stranka preverjala in sodišču ob vložitvi odgovora na tožbo pojasnila, da je (skladno s pogoji javnega natečaja) dne 30. 4. 2015 Filozofsko fakulteto zaprosila za potrditev verodostojnosti izdanega potrdila, ki ji je z dopisom z dne 4. 5. 2015 potrdila, da je prej navedeno spričevalo verodostojno in se z njim potrjuje aktivno znanje nemškega jezika. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi moral dokazilo o osnovnem zanju tujega jezika izdati Državni izpitni center, ker tak pogoj v posebnem javnem natečaju ni bil določen.

41. Tožnica v tožbi ne zatrjuje, da izbrani kandidat ni izpolnjeval tudi drugih natečajnih pogojev, obširno pa v tožbi navaja razloge, zaradi katerih meni, da je bila presoja tožene stranke, v zvezi s strokovno usposobljenostjo izbranega kandidata, neutemeljena. Sodišče tožnici pojasnjuje, da teh navedb ne more presojati, ker ne gre za v določbi šestega odstavka 65. člena ZJU dopustne tožbene ugovore.

42. Ker je bil po navedenem postopek javnega natečaja pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je izpodbijani sklep posebne natečajne komisije pravilen in utemeljen na zakonu, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

K II. točki izreka:

43. Tožba zoper sklep Uradniškega sveta, št. 01300-4/2015/43 z dne 4. 3. 2015 in sklep Vlade RS s 25. redne seje z dne 5. 3. 2015, se zavrže. 44. Tožnica v tožbi zahteva tudi odpravo sklepa Uradniškega sveta, posebne natečajne komisije, št. 01300-4/2015/43 z dne 4. 3. 2015, s katerim je bilo odločeno, da dr. B.B. izpolnjuje natečajne pogoje in je glede na strokovno usposobljenost primeren za položaj generalnega direktorja UVHVVR. Prav tako zahteva odpravo sklepa (pravilno odločbe) Vlade RS št. 10012-21/2015/2 z dne 5. 3. 2015, s katerim je bil z dnem 16. 3. 2016, za generalnega direktorja UVHVVR, imenovan dr. B.B., za dobo 5 let, do 15. 3. 2010, z možnostjo ponovnega imenovanja.

45. Sodišče v predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1, tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v subjektivnem upravnem sporu, v katerem se omejuje dopustnost tožbe v primerih, ko tožnik ne izkaže, da so z upravnim aktom prizadete njegove pravice in pravne koristi. Pravico do meritorne odločitve v upravnem sporu izkazuje torej le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča potrebna zaradi varstva njegovih pravic ali pravnih koristi, ki jih brez sodbe ne bi mogel doseči. Sodišče mora na razloge iz 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti, ves čas postopka.

46. Pravni interes stranke je torej podan, če bi si lahko stranka z uspehom v upravnem sporu izboljšala svoj pravni položaj. V obravnavanem primeru je na podlagi določbe 65. člena ZJU dopusten predmet upravnega spora pravilnost in zakonitost sklepa Uradniškega sveta, Posebne natečajne komisije, št. 01300-4/2015/44 z dne 4. 3. 2015, s katerim je bilo ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje natečajne pogoje, glede na strokovno usposobljenost, pa ni primerna za položaj generalnega direktorja UVHVVR. Sodišče je že pojasnilo, iz katerih razlogov lahko tožnica vloži tožbo zoper sklep, s katerim ni bila izbrana in zato po presoji sodišča sklep Uradniškega sveta, posebne natečajne komisije, št. 01300-4/2015/43 z dne 4. 3. 2015, izdan na podlagi 64. člena ZJU, ne posega v njene pravice, niti si tožnica, v kolikor bi bila s tožbo zoper takšen sklep uspešna, ne bi mogla v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja. Iz enakih razlogov je sodišče zavrglo tudi tožničin tožbeni zahtevek, ki se nanaša na odpravo odločbe Vlade RS št. 10012-21/2015/2 z dne 5. 3. 2015. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

47. Zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

48. V obravnavani zadevi je tožnica uveljavljala zahtevek za plačilo odškodnine, po določbi petega odstavka 65. člena ZJU. V navedenem odstavku je, poleg tega, da je zoper sklep komisije za pritožbe dovoljen upravni spor, določeno še, da lahko v primeru, ko upravno sodišče ugotovi, da je tožba utemeljena iz razloga iz 1. točke prvega odstavka tega člena, prisodi prizadetemu odškodnino v višini najmanj ene in največ treh najnižjih mesečnih bruto plač za delovno mesto, za katero se je potegoval, ter da v primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena lahko upravno sodišče sklep o izbiri razveljavi ter pristojni komisiji za pritožbe naloži razveljavitev akta o imenovanju in pogodbe o zaposlitvi, organu pa po razveljavitvi obeh aktov naloži ponovitev izbirnega postopka. Navedeno pomeni, da lahko sodišče prisodi prizadetemu kandidatu odškodnino zgolj v primeru, če ugotovi, da je tožba utemeljena iz razloga 1. točke prvega odstavka 65. člena ZJU, torej le v primeru, če je bil na javnem natečaju izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev.

49. Sodišče je ugotovilo, da tožnica s tožbenimi ugovori, v katerih je zatrjevala, da je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev, ni bila uspešna in je bila tožba v tem delu neutemeljena. Ta odločitev po presoji sodišča pomeni, da v zadevi ne obstoji zakonsko določen pogoj za odločanje o zahtevku za izplačilo odškodnine, zato je moralo sodišče, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zahtevek za plačilo odškodnine, kot neutemeljen zavrniti.

K IV. točki izreka:

50. Tožnica in stranka z interesom sta ob vložitvi tožbe in odgovora na tožbo predlagali tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo, oziroma zavrglo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo obeh strank za povrnitev stroškov postopka.