Jedro

Učiteljica jahanja je ravnala krivdno, ko je udarjala konja po sprednjem in zadnjem delu, zaradi česar se je konj dvignil na zadnje noge in padel skupaj s tožnico. Za utrpelo škodo je zato odgovoren konjeniški klub, pri katerem je delala učiteljica jahanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 22.663,00 EUR z zamudnimi obrestmi: od zneska 16.798,87 EUR od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do prenehanja obveznosti pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri; od zneska 5.864,13 EUR od 26.9.2007 do prenehanja obveznosti (prvi odstavek izreka).

Toženi stranki je še naložilo v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 3.940,99 EUR pravdnih stroškov ter na račun Okrožnega sodišča v Celju 1.389,34 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi in tretji odstavek izreka).

Tožbeni zahtevek v presežku za 3.000,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje ter za več obresti od 22.663,00 EUR pa je sodišče zavrnilo (četrti odstavek izreka).

Zoper prisodilni del takšne sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek izreka) je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni v celoti upoštevalo dveh dokazov - potrdila KZS z dne 4.10.2007 in izpis treningov tožnice. Oba dokaza sta bila pravočasno priložena pripravljalni vlogi z dne 22.10.2007, saj je bila tožba vložena pred uveljavitvijo spremembe ZPP. Tožnica je tudi sama povedala, da je po nezgodi še vedno trenirala in tekmovala v konjeniškem športu. Pri tem je pomembno, da je po nezgodi še nekajkrat padla iz konja, zato bi moralo sodišče dopustiti dokaz z določitvijo drugega izvedenca medicinske stroke. Obstoji namreč zelo velika verjetnost, da se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo zaradi kasnejših padcev. Tudi strokovnjaki iz medicinske stroke menijo, da že sama aktivnost v konjeništvu (jahanje in preskakovanje ovir), pri kateri prihaja do posrednih udarcev in do tresenja vsega telesa, prispeva k poslabšanju zdravstvenega stanja poškodovanega. Na podlagi mnenja drugega izvedenca bi sodišče lažje razmejilo posledice poškodb padca iz obravnavanega primera in iz kasnejših padcev, kot tudi zdravstvene težave, ki jih je imela tožnica že pred škodnim dogodkom. Sodišče se je nadalje pri odmeri višine odškodnine oprlo na zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da tožnica dolgo časa po poškodbi ni bila sposobna za telesno vzgojo v šoli. Splošno znano je, da je telesna vzgoja v šoli za mladega človeka telesno neobremenjujoča, medtem ko so v konjeništvu zelo velike obremenitve. Tožnica je bila zato sposobna tudi za telovadbo v šoli. Sodišče je nadalje napačno ugotovilo, da bi moral učitelj jahanja pregledati opremo tožnice, preden je pričela s treningom. Za pregled opreme je bila odgovorna tožnica sama, saj v času poškodbe ni bila na svojem treningu, ampak je bil objekt treniranja konj, ki ga je tožnica ujahavala. Tožnica je bila torej dolžna oceniti, ali je bil konj ustrezen ali ne. Iz tega razloga je tožena stranka uveljavljala ugovor privolitve oškodovanca pri poškodbi v športu. Stališče sodišča, da lahko oškodovanec uveljavlja odškodnino za škodo pri športu le tedaj, ko se ta pripeti na tekmovanju, pa ni ustrezno, saj so športniki na treningu celo bolj izpostavljeni poškodbam kot na tekmah. Tožena stranka je še očitala sodišču zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V maneži, kjer je prišlo do škodnega dogodka, sta bila prisotna dva trenerja, ki sta jasno izpovedala, kako se je pripetila nezgoda. Sodišče neutemeljeno ni sledilo priči B. L., saj je natančno opisala, kako se je dogodek pripetil in bi verjetno povedala tudi, če bi konja vzpodbujala drugače, kot ga je. Sodišče se tudi ne bi smelo opreti na posredne priče A. K. ter tožničinega očeta in njegove žene, ki so kasneje v bifeju slišali, kako naj bi L. tepla konja od spredaj in zadaj. Tudi priča K. P. je razložila zgolj tisti del dogodka, ki je tožnici v korist. Poleg tega je jahala konja po jahališču, ki je na najbližjem delu oddaljen od mesta padca vsaj 50 m, iz ene tretjine jahališča pa je pogled na jahališče, kjer je padla tožnica, v celoti zastrt. Najbolj oddaljeni deli jahališča, kjer je jahala priča, so oddaljeni od mesta nezgode vsaj 200 m. Priča tako ni mogla videti dogodka, kot ga je opisala. Tožena stranka zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naložijo v plačilo pravdni stroški, podredno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteva pa še povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

1. O temelju odškodninske odgovornosti Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni sporno, da se je tožnica poškodovala dne 17.7.1996 pri toženi stranki med ujahavanjem kobile M. Trening več jahalcev je vodil inštruktor jahanja U. H. Ko se je kobila M. začela ustavljati in ni hotela ne naprej ne nazaj, je vodenje prevzela učiteljica jahanja B. L. Med priganjanjem kobile se je ta vzpela na zadnje noge, zaradi česar je tožnica skupaj s kobilo padla in se poškodovala. Tožnica je nosila zaščitno čelado, ki ji je med padcem padla z glave.

Pritožnica je neutemeljeno navedla, da je tožnica sama odgovorna za utrpelo škodo, ker v času škodnega dogodka ni bila na svojem treningu, ampak je kot izkušena jahačica trenirala kobilo M. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica pri toženi stranki zgolj trenirala jahanje in se udeleževala tekmovanj. Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da je bila tožnica učiteljica jahanja. Poleg tega na podlagi trditev in izvedenih dokazov (predvsem izpovedba priče U. H.) ni dvoma, da je bila tožnica v času škodnega dogodka na treningu, ki ga je vodil trener jahanja U. H., kasneje pa je inštrukcijo nad tožnico in kobilo M. prevzela učiteljica jahanja B. L. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tožnica v času škodnega dogodka nosila ustrezno jahalno kapo, ki je bila takrat v splošni rabi, to je bila jahalna kapa iz trdega materiala z elastiko nad senčnikom kape, ki jo je mogoče zapeti pod brado. Ustreznost kape je potrdil tudi sodni izvedenec za šport - športni konji, F. S., ki je nadalje tudi potrdil, da je dolžnost jahalnega učitelja preveriti uporabo čelade in pravilno sedlanje ter uzdanje konja. Pritožnici nadalje ne gre slediti, da bi moralo sodišče upoštevati privolitev tožnice v smislu I. odstavka 163. člena Zakona o obveznih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki ga je v konkretnem primeru potrebno uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika-OZ), saj v obravnavanem primeru zaradi neprimernega (krivdnega) ravnanja delavke tožene stranke, ki je povzročila padec tožnice, ne gre uporabiti teh pravil, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Pritožnica je nadalje neutemeljeno izpodbijala dejansko stanje oz. dokazno oceno, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj ne gre verjeti izpovedbi priče B. L. Tožnica je zatrjevala, da je L. udarjala konja ne samo zadaj pač pa tudi spredaj, zaradi česar se je konj dvignil na zadnje noge in skupaj z njo padel na tla. Priča L. se v zvezi z vzrokom in načinom padca ni spomnila ničesar, niti se ni spomnila iz katerega konja je tožnica padla, spomnila pa se je, da so tožnico na tleh stresali krči, da ji je čelada padla z glave, da so bila tla trda in da je prišlo do škodnega dogodka v maneži. Sodišče prve stopnje je takšno izpovedbo pravilno ocenilo za neprepričljivo, saj se je priča dobro spominjala le podrobnosti, ki ne izhajajo iz sfere njenega delovanja, medtem ko se v zvezi z vzpodbujanjem konja ni spomnila ničesar. Pritožbena navedba, da bi priča L. povedala, če bi konja vzpodbujala drugače kot ga je, je zato neutemeljena, saj se priča v zvezi s tem in v zvezi z vzrokom padca ni spomnila ničesar. Tožničin oče, njegova žena in trener A. K. so res posredne priče, kot je navedla pritožnica, zato jih sodišče pravilno ni štelo kot odločilnih za odločanje. Nadalje tudi ne drži, da je priča K. P. opisala zgolj tisti del dogodka, ki je tožnici v korist. Njena izpovedba je celovita, saj opisuje celoten potek dogodka, kot ga je videla. Prepričljivo je izpovedala, da je njeno pozornost vzbudilo kričanje učiteljice B. L., zaradi česar je pričela spremljati dogajanje. Sodišče prve stopnje ji je pravilno verjelo, da je ne glede na sprehajanje konja tudi po tistem delu, kjer večja stavba nekoliko zastira pogled na jahalnico, lahko dovolj dobro videla škodni dogodek. Priča P. je namreč prepričljivo izpovedala, da je dogajanje spremljala zaradi kričanja učiteljice L. (kar so potrdile tudi druge priče), da je bila tožnica na razdalji od 30 do 50 m, narisala je laično skico, tožena stranka pa svojih trditev glede oddaljenosti priče P. od tožnice in glede mer jahalnice ni z ničemer dokazala.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 8. člena ZPP odločilo o temelju škodnega dogodka na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je argumentirana in zajema vse izvedene dokaze, ki potrjujejo oz. zavračajo odločilna dejstva. Sodišče je prepričljivo obrazložilo razloge, zakaj ne verjame priči L. in priči H. (da je L. udarjala konja le po zadnjem delu), sledi pa priči P. in tožnici, da je učiteljica L. udarjala konja tudi po sprednjem delu. Ob obrazloženem je sodišče utemeljeno zaključilo, da je podano krivdno ravnanje delavke tožene stranke, zato na podlagi I. odstavka 171. člena ZOR v zvezi s I. odstavkom 170. člena ZOR odgovarja tožena stranka tožnici za škodo, ki jo je utrpela ob padcu s kobile M. Ob obrazloženem je zato pritožbo tožene stranke v delu, ki izpodbija obstoj njene odškodninske odgovornosti za tožnici povzročeno škodo, zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

2. O višini prisojene odškodnine Pritožnica je sodišču očitala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo potrdila KZS z dne 4.10.2007 in izpis treningov tožnice, ki sta bila priložena pripravljalni vlogi z dne 22.10.2007. Sodišče prve stopnje navedenih dokazov pravilno ni upoštevalo, saj ju je tožena stranka predložila po več kot osmih letih od vložitve tožbe, čeprav vsebina predloženih dokazov izvira iz področja njenega delovanja in bi jih zato lahko v skladu z 286. členom ZPP predložila pravočasno do prve glavne obravnave. Pritožbena navedba, da je potrebno upoštevati Zakon o pravdnem postopku še pred spremembami iz leta 1999, pa je prav tako neutemeljena, saj je bila tožba vložena 16.7.1999, spremembe ZPP (Ur. l. RS št. 26/99), ki vsebujejo tudi tako imenovano prekluzijo dokazov, pa so začele veljati dva dni pred tem, to je 14.7.1999. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče ugoditi predlogu tožene stranke in določiti drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo mnenje izvedenca E. T., da tožničina aktivnost po škodnem dogodku ni poslabšala njenega zdravstvenega stanja, ampak bi poslabšanje lahko povzročila le ponovna lobanjsko možganska poškodba. Prav tako je v mnenju ustrezno razmejil glavobole, ki izhajajo iz škodnega dogodka in glavobole, ki so posledica bolezenskega stanja (migrene) in niso posledica škodnega dogodka. Sodišče zato utemeljeno ni ugodilo predlogu tožene stranke za določitev drugega izvedenca, saj je že imenovani izvedenec izdelal svoje mnenje natančno in skrbno, poleg tega je bil tudi zaslišan na glavni obravnavi in je toženi stranki odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Tudi nadaljnjim pritožbenim navedbam, da je tožnica po škodnem dogodku še večkrat padla iz konja, zaradi česar se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo, ne gre slediti, saj predstavljajo le domneve, ki jih tožena stranka ni dokazala, takšni padci pa ne izhajajo niti iz tožničine izpovedbe. Slednja je izpovedala le o padcih na noge in ne na glavo, ki bi v skladu z izvedenskim mnenjem lahko poslabšali zdravstveno stanje. Pritožnica je nadalje neutemeljeno očitala sodišču, da se pri odmeri odškodnine ne bi smelo opreti na zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja tožničina nesposobnost za telesno vzgojo v šoli. Sodišče se je pri odmeri odškodnine pravilno oprlo na izvedenska mnenja izvedenca nevrološke stroke E. T. in izvedenca kirurške in travmatološke stroke A. K., ki sta upoštevala vso zdravstveno dokumentacijo. Izvedenec T. je v mnenju tudi povzel, da so tožnici ob odpustu iz bolnice odsvetovali vsak šport. Sodišče je pri tem poudarilo, da je tožnica kot vsak navdušen športnik kmalu po poškodbi nadaljevala s treningi, kar ji ni poslabšalo stanja, je pa sama ugotovila, da ne zmore dosegati enakih rezultatov, poleg tega na konju ni imela več ravnotežja, zato je morala v letu 1997 z jahanjem povsem prenehati. Prav tako je morala opustiti rekreativni šport (borilne veščine), s katerim se je pred škodnim dogodkom ukvarjala. Navedeno je sodišče ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova neugodnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Ker pritožnica posameznih zneskov prisojene odškodnine za nematerialno škodo konkretno ni izpodbijala, je pritožbeno sodišče primernost in pravičnost le teh presojalo v okviru uradnega materialnopravnega preizkusa (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z II. odstavkom 339. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo razsodilo na pravilni materialnopravni podlagi 200. in 203. člena ZOR in se oprlo na obe izvedenski mnenji, pravilno in v zadostni meri pa je upoštevalo tudi tožničino izpovedbo, objektivizirano z izvedenskima mnenjema. Ugotovilo je, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela pretres možganov s pojavom postkomocijskega sindroma in odrgnino gležnja.

Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ji je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini 9.600,00 EUR. Po mnenju pritožbenega sodišča je le-ta primerna in pravična, saj so bile neugodnosti med zdravljenjem številne in dolgotrajne (kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 10 in 11), predvsem je poudariti, da je bila tožnica 3 dni hospitalizirana, od pouka je bila odsotna 3 mesece, imela je številne preglede v nevrološki ambulanti in pri izbranem zdravniku. Bolečinsko obdobje različnih intenzitet je bilo skupno približno 3 mesece in bo v obliki glavobolov trajalo tudi v bodoče (podrobneje obrazloženo v izpodbijani sodbi na strani ... in ...).

Za strah ji je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini 1.063,00 EUR, ki je prav tako primerna in pravična, saj je izvedenec potrdil, da je doživela kratkotrajen primaren strah in v času hospitalizacije izrazit sekundarni strah (obrazložitev izpodbijane sodbe na strani ...).

Za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je bila tožnici odmerjena odškodnina v višini 12.000,00 EUR, ki je prav tako primerna in pravična, saj so bile ugotovljene trajne posledice, ki tožnico še vedno ovirajo v vsakdanjem življenju, in sicer ne zmore različnih dejavnosti, pri katerih so prisotne večje psihične in fizične obremenitve, saj se ji pri tem pojavlja glavobol. Zaradi glavobolov se mora izogibati soncu, zato je v vročini doma, ne hodi na morje, ne more opravljati poklica cvetličarke, zato se je prešolala v trgovko. Poleg tega je morala zaradi diskretne nevrološke simptomatike (zanašanje v levo) opustiti konjeniški šport, kar jo je najbolj prizadelo in rekreativno športno življenje (borilne veščine).

Po mnenju pritožbenega sodišča je tako odmerjena odškodnina po posameznih postavkah in v skupnem znesku 25.663,50 EUR primerna in pravična ter ustrezno individualizirana v skladu z ugotovljenim tožničinim subjektivnim doživljanjem in objektivno obstoječimi okoliščinami ter dejstvom, da je bila tožnica stara ob škodnem dogodku komaj 16 let in tako trpi bolečine (telesne in duševne zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) že od najstniških let, spremljale pa jo bodo tudi v bodoče. Tako prisojena odškodnina tudi ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih iz sodne prakse. Nižja odškodnina od tako odmerjene bi bila zato neustrezna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), saj pri tem ni zaznalo kršitev, na katere je glede na II odstavek 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pritožnica nadalje ni konkretno izpodbijala stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, da mora tožeči stranki povrniti 3.940,99 EUR stroškov pravdnega postopka, na račun Okrožnega sodišča v Celju pa plačati 1.389,34 EUR stroškov pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi stroškovno odločitev le glede obstoja kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena v zvezi z II. odstavkom 339. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno materialnopravno podlago II. odstavka 154. člena ZPP, Odvetniško tarifo in II. odstavek 173. člena ZPP, pri odločanju pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje se tako v zvezi z izpodbijano sodbo niso pripetile nobene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ker tudi niso podani pritožbenih razlogi, na katere je v pritožbi opozorila tožena stranka, je bilo potrebno njeno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu (prvi, drugi in tretji odstavek izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).