Jedro

Po ZPIZ-1 se plače iz preteklih let za določitev pokojninske osnove za odmero starostne pokojnine ne valorizirajo z rastjo povprečne plače, temveč z odstotkom uskladitev pokojnin, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da so bili pri izračunu pokojninske osnove valorizacijski količniki nepravilno upoštevani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 6. 2008 ter da se tožnici, po preizkusu pravilnosti metodologije izračuna količnikov, ponovno izračuna pokojninska osnova.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da so pri izračunu njene pokojninske osnove nepravilno upoštevani valorizacijski količniki. Sodna izvedenka ni pravilno obrazložila izpolnjevanja obrazca M 4, ker so se vplačani prispevki začeli v obrazec vpisovati šele leta 2004. V pritožbi pri toženi stranki je zahtevala, da se ugotovi, ali je metodologija izračuna količnikov glede na izraz valorizacija pravilna. Nerazumljivo ji je, da plače oz. pokojninske osnove po letu 2000 padajo in se ne valorizirajo. Prispevne stopnje so se zniževale, zato ne drži trditev tožene stranke, da so osnove nižje zaradi večjih prispevkov. Ne strinja se z mnenjem Ustavnega sodišča, ker v odločbah tožene stranke ni omenjen 3. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), ki določa načeli vzajemnosti in solidarnosti. Nepravilno je, da se pri izračunu valorizacijskega količnika upošteva povprečna plača za mesec oktober 1990, povečana za rast pokojnin, kar ni valorizirana plača. Upoštevana tudi ni povprečna pokojnina temveč le odstotek rasti pokojnin. Izvedenka bi morala obrazložiti, v katerih primerih je valorizacijski količnik lahko nižji od 1 in kaj do tega privede. S primerjavo različnih generacij upokojencev bi ugotovili razlike v višini pokojnine in se novim upokojencem pri izračunu pokojninske osnove plače po letu 2000 ne upoštevajo zaradi nižjih količnikov. O solidarnosti in vzajemnosti je mogoče govoriti v primeru zavarovancev, ki ne dosegajo najnižje pokojninske osnove in se jim v tem primeru pokojnina odmeri v skladu s 50. čl. ZPIZ-1. Tožničina pokojnina je le malo večja od minimalne, čeprav je od leta 1995 opravljala delo, za katero se zahteva višja izobrazba, vendar se ji ta leta skoraj ne štejejo v osnovo zaradi nižjih količnikov. Njena plača je bila vedno višja od povprečne, pokojnino pa ima enako kot mati, ki je delala na nižje vrednotenem delovnem mestu. Izvedenka ni odgovorila na vprašanje, zakaj se plače oz. pokojninska osnova po letu 2000 upošteva v nižjem znesku. Valorizacija ni razmerje med povprečno rastjo plač in pokojnin, kot trdi izvedenka, pač pa gre za izračun razmerja med usklajeno plačo leta 1990 in povprečno plačo. Meni, da bi se morale plače iz preteklih let valorizirati po drugačnem načelu, da bi ohranile realno vrednost. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu se vidi, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 17. 1. 2008 tožnici priznala pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 2007 dalje, pri čemer je višino starostne pokojnine odmerila od mesečnega povprečja plač, ki jih je tožnica prejela in od katerih so ji bili obračunani prispevki v zaporednih 17 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanjo najugodnejša, kot določa 1. odst. 39. čl. ZPIZ-1 v zvezi s prehodno določbo 406. čl. ZPIZ-1. Za zavarovanko je najugodnejše obdobje, iz katerega so upoštevane plače od leta 1981 do leta 1997 in je bila na ta način izračunana pokojninska osnova 650,55 EUR, od te pa, z upoštevanjem uskladitev, starostna pokojnina v višini 559,63 EUR. Pokojninska osnova se je na podlagi podatkov iz matične evidence že po 30. čl. in 33. čl. Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64 s spremembami), ki se je začel uporabljati 1. januarja 1965, računala glede na mesečno povprečje osebnih dohodkov oz. plač, ki jih je zavarovanec dobil v določenem obdobju. Po Temeljnem zakonu o osebnem dohodku, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove in osnove za plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje delavcev (Ur. l. SFRJ, št. 29/66) se je za izračun pokojninske osnove upošteval osebni dohodek v čistem znesku po podatkih iz evidence o osebnih dohodkih. Šele z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem ni invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) je bilo določeno, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oz. osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji (44. čl. ZPIZ/92). Takšen način izračuna pokojninske osnove je ohranjen tudi v sedaj veljavnem 4. odst. 39. čl. ZPIZ-1. Tako prej veljavni ZPIZ kot sedaj veljavni ZPIZ-1 določata valorizacijo plač iz prejšnjih let. Res je bila valorizacija s količniki po prejšnji ureditvi v 50. čl. ZPIZ/92 ugodnejša, ker se je upoštevala le rast povprečne plače in se je količnik izračunal s primerjavo povprečne plače vseh zaposlenih v republiki v zadnjem koledarskim letu pred letom, v katerem zavarovanec uveljavi pravico do pokojnine, s povprečnimi plačami na zaposlenega v republiki v koledarskih letih, iz katerih se vzamejo plače za izračun pokojninske osnove. Po novi ureditvi je izračun manj ugoden, saj se po 47. čl. ZPIZ-1 kot osnova upošteva povprečna plača na zaposleno osebo v državi, izplačana za oktober 1990 in povečana za odstotek vseh uskladitev pokojnin po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1 in po 150. a ter 150. b čl. ZPIZ-1, opravljenih od 1. 1. 1991 do konca koledarskega leta pred letom uveljavitve valorizacijskih količnikov, v tožničinem primeru je to do konca leta 2006, nato pa se takšna valorizirana plača deli z zneskom povprečne plače na zaposleno osebo v državi, dosežene v letih, iz katerih se plače upoštevajo za izračun pokojninske osnove.

Iz prikaza 17 letnih pokojninskih osnov izhaja, da pri izračunu tožničine pokojninske osnove niti ni bilo upoštevano obdobje po letu 2001, ko valorizacijski količniki niso dosegli številke 1 kar pomeni, da je bila za izračun pokojninske osnove upoštevana nižja plača, kot jo je tožnica dejansko prejela. To je posledica obračuna, ki pa je predpisan z ZPIZ-1 in v kolikor tožnica s tem ne soglaša oz. se ji ne zdi pravičen, bi bilo potrebno vložiti ustrezno zakonodajno pobudo za spremembo. Upoštevajoč tako datum vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine kot datum izdaje dokončne odločbe, je tožena stranka pogoje za priznanje pravice ter izračun pravilno opravila po ZPIZ-1. V sedaj veljavnem sistemu se plače iz preteklih let ne valorizirajo z rastjo povprečne plače, pač pa z odstotkom uskladitev pokojnin, pri čemer je očitno, da usklajevanje oz. rast pokojnin zaostaja za usklajevanjem oz. rastjo plač, kar je posledica ureditve usklajevanja pokojnin v 150. do 151. čl. ZPIZ-1. Sodišče je pri opravljanju sodne funkcije vezano na Ustavo in zakon, kot določa 1. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami) in čeprav se tožnici sistem valorizacije plač iz prejšnjih let ne zdi pravilen, to še ne pomeni, da ga sodišče pri presoji tožbenega zahtevka ni dolžno upoštevati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno opozorilo, da se po temeljnih načelih pokojninskega in invalidskega zavarovanja z obveznim zavarovanjem na podlagi dela in prispevkov uveljavljajo tudi načela vzajemnosti in solidarnosti. Iz izvedenskega mnenja, ki ga tožnica z ničemer argumentirano ne izpodbija, izhaja, da je izračun pokojninske osnove, kot ga je opravila tožena stranka, za tožnico ugodnejši od izračuna, ki ga je na podlagi statističnih podatkov in sklepov o usklajevanju pokojnin izdelala izvedenka. Sistem izračunavanja pokojninskih osnov in valorizacije plač iz preteklih let na raven leta pred uveljavitvijo pravice do pokojnine velja za vse zavarovance in upokojence enako, tožena stranka ga je pri odmeri starostne pokojnine pravilno upoštevala, zato je sodišče prve stopnje neutemeljen zahtevek, da se dokončna odločba odpravi in ponovno izračuna pokojninska osnova, utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.