Jedro

Zaradi omejenih pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti, je sodišče druge stopnje vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) v roku 8 dni plačati znesek 169,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila, kot je navedeno v tej točki izreka (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora v 8 dneh tožnici povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 118,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2019 dalje do plačila in stroške pravdnega postopka v znesku 232,95 EUR, v primeru zamude zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 28,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2019 dalje do plačila je kot neutemeljen zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je toženec pravočasno pritožil. Sodbo izpodbija v celoti in smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje zmotno navaja dejstva v zvezi s podpisom pogodbe za najem telovadnice in da izkaz ur za koriščenje le-te, ni pravilen. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno oprlo svojo odločitev na sklep, da najemna pogodba obstaja. Trdi, da gre za montiran sodni proces, posledično pa za kršitev ustavno varovane pravice do poštenega sojenja, saj kljub večkratnemu zanikanju pisne pogodbe med pravdnima strankama iz sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje to upoštevalo in tudi ni preverjalo, da sta se s pokojno pričo dogovorila za oddajo telovadnice po principu ″kolikor ur, toliko denarja″. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj njegov izkaz koriščenja ur manj verodostojen in da odločilni del sodbe sploh nima nobenih resničnih argumentov. Iz obrazložitve celo izhaja, da preverljivih dejstev ni. Sodišče prve stopnje bi zato moralo v izpodbijanem delu dejansko stanje razčistiti do te mere, da bi nesporno ugotovilo, kaj je materialnopravna podlaga ter čemu je tako prepričano, da se predlagana priča pri vnosu števila ur ni motila. Tega pa ni navedlo in je zato dokazna ocena pomanjkljiva, saj sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, sodbo pa obrazložilo pristransko.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in se obrazloženo opredelila do pritožbenih očitkov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje, glede na pritožbene navedbe toženca, da sodbo izpodbija v celoti, uvodoma pojasnjuje, da je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, v katerem je odločitev za toženca neugodna, to pa sta odločitvi v I. in II. točki izreka sodbe, saj le v teh delih lahko doseže izboljšanje svojega pravnega položaja. V III. točki izreka sodbe je namreč sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo izvršilnih stroškov delno zavrnilo, zato je v tem delu odločitev tožencu v korist in po izpodbijanju tega dela nima pravnega interesa.

6. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi (absolutnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zaradi omejenih pritožbenih razlogov je sodišče druge stopnje vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato so v pritožbenem postopku pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, neupoštevne in se do teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ne opredeljuje.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: (-) da tožnica od toženca zahteva plačilo računov za uporabo oziroma najem njenih prostorov za mesec maj, junij in avgust 2017; (-) da sta pravdni stranki 21. 9. 2016 sklenili Pogodbo o najemu telovadnice PŠ 15-2016/2017, katere predmet je bila uporaba telovadnice s pripadajočimi garderobami za ceno 12,00 EUR/ura (brez DDV); (-) da sta se pravdni stranki po sklenitvi citirane pogodbe (ustno) dogovorili za najem manjšega prostora brez garderobe (poimenovan ″trim″) za ceno 5,00 EUR/ura, k čemur pa je potrebno dodati še 9,5 % DDV; (-) da je toženec v mesecu maju 2017 prostor uporabljal v obsegu 17 ur, kar znaša 93,08 EUR, v mesecu juniju 2017 v obsegu 7,5 ur, kar znaša 41,06 EUR, v mesecu avgustu 2017 pa ga je uporabljal v obsegu 6,5 ur, kar znaša 35,59 EUR; (-) da toženec vtoževanih računov za navedene mesece ni poravnal oziroma tega ni storil niti po več opominih.

9. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženčevega ugovora, in sicer zanikanja pisne pogodbe. V zvezi s tem pojasnilo, da je bila najemna pogodba sklenjena 21. 9. 2016, kasneje pa sta se stranki dogovorili, da se najame zgolj manjši prostor brez garderobe za ceno, ki je bila manjša od prvotne. Zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem smiselno zatrjuje toženec, ni podana. Prav tako zato tudi ni podana kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS, ki jo je očital toženec. Pritožbeni očitek glede neizvedenih predlaganih dokazov je nekonkretiziran, saj pritožba ne pojasni katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo. V kolikor pa se pritožba v tem delu sklicuje na zaslišanje M. G., pa je sodišče prve stopnje pojasnilo razlog, čemu tega dokaza ni moglo izvesti. Zato je takšen pritožbeni očitek, v kolikor pritožba z njim meri na postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen.

10. Pritožba v nadaljevanju pavšalno očita, da odločilni del sodbe nima nobenih argumentov oziroma da iz obrazložitve celo izhaja, da preverljivih dejstev ni (s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijana sodba je namreč v celoti obrazložena, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ki ne nasprotujejo odločitvi v izreku. Zato je pritožbeni očitek o obremenjenosti izpodbijane sodbe z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sodišče druge stopnje pazi tudi po uradni dolžnosti, neutemeljen.

11. Toženec se na razlog zmotne uporabe materialnega prava sklicuje v zvezi z dejstvi glede sklenitve Pogodbe o najemu telovadnice PŠ 15-2016/2017, kar pa po vsebini ne predstavlja pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega. Drugih konkretiziranih očitkov v zvezi s tem pritožbenim razlogom ni podal. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Pravilno se je oprlo na prvi in četrti odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Pravilno je štelo, da sta pravdni stranki sklenili ustno pogodbo o najemu (t. j. za manjši prostor brez garderobe – Trim). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da so v obligacijskih razmerjih udeleženci teh razmerij dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 9. člena OZ), upnik pa je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti in dolžnik jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Ker je toženec tudi v zamudi s plačilom svoje pogodbene obveznosti, je dolžan v skladu z določbo 378. člena OZ plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude.

12. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 442. členom ZPP).

13. O pritožbenih stroških toženca sodišče druge stopnje ni odločilo, ker jih ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).

14. Tožnica se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb, zato so stroški v zvezi z njenim odgovorom na pritožbo potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ob upoštevanju priloženega stroškovnika in veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), je sodišče druge stopnje tožnici za vlogo z dne 10. 5. 2021 priznalo strošek nagrade za sestavo pritožbenega odgovora (tar. št. 21/1 OT) v obsegu 250 odv. točk, k navedenemu znesku je prištelo še priglašene materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 5 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk) in oboje povečalo za 22 % DDV (2. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, znašajo stroški tožnice za ta pritožbeni postopek 186,66 EUR, ki jih mora toženec povrniti tožnici v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.