Jedro

Tožnik je v tem sporu uveljavljal plačilo nadomestila za preventivne zdravstvene preglede, nadomestila za izobraževanje, nadomestila iz naslova letne premije za osebna zavarovanja, nadomestila za kolektivno nezgodno zavarovanje, nadomestila za prostovoljno pokojninsko zavarovanje, nadomestila za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, nadomestila iz naslova nagrad, nadomestila iz naslova uporabe službenega vozila, nadomestila iz naslova članarin in nadomestila iz naslova jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe. Vsi tožbeni zahtevki, tako kot jih je tožnik postavil, so vezani na obstoj delovnega razmerja tožnika po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker pa je bilo o prenehanju delovnega razmerja že pravnomočno odločeno, tožnik ni upravičen do nadomestil, ker za obdobje, na katero se nanašajo, ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati, obračunati in izplačati, na podlagi Pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 21. 6. 2010, skupaj z Aneksom z dne 29. 3. 2011 in 29. 11. 2012, vse v roku 8 dni, in sicer zlasti: b) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 15. 6. 2013 do vrnitve nazaj na delo izplačati nadomestilo za preventivne zdravstvene preglede v vsakokratnem letnem neto znesku 3.000,00 EUR, kar skupaj za leto 2013, 2014 in 2015 znaša neto 9.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega takega zneska, ki je 31. 12. za posamezno leto, vse do plačila, vse v roku 8 dni, na omenjeni neto znesek pa je tožena stranka dolžna v korist tožeče stranke obračunati in plačati še vse pripadajoče prispevke in davke, vse v roku 8 dni; c) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati nadomestilo za izobraževanje v skupni neto višini 50.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 6. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, na omenjeni neto znesek pa je tožena stranka dolžna v korist tožeče stranke obračunati in plačati še vse pripadajoče prispevke in davke, vse v roku 8 dni; d) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od dne 15. 6. 2013 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo iz naslova letne premije za osebna zavarovanja v vsakokratnem bruto letnem znesku 12.264,40 EUR, za leto 2013 pa v bruto znesku 7.153,83 EUR, od tega zneska v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek, izplačati na osebni račun tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega takega zneska, ki je 1. 1. za posamezno leto, za leto 2013 pa 8. 7. 2013, vse do plačila, vse v roku 8 dni; e) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od dne 15. 6. 2013 do vrnitve nazaj na delo izplačati nadomestilo za kolektivno nezgodno zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 8,14 EUR, nadomestilo za prostovoljno pokojninsko zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 318,53 EUR in nadomestilo za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 234,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega takšnega nadomestila, ki je 15. v mesecu, za pretekli mesec, na omenjeni neto znesek pa je tožena stranka dolžna v korist tožeče stranke obračunati in plačati še vse pripadajoče prispevke in davke, vse v roku 8 dni; f) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od dne 15. 6. 2013 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo iz naslova nagrad v bruto znesku za leto 2013 v višini 17.169,06 EUR in za leto 2014 pa v višini 36.478,00 EUR, od tega zneska v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek, izplačati na osebni račun tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega takega zneska, ki je 1. 5. 2014 za leto 2013 in 1. 5. 2015 za leto 2015, vse do plačila, vse v roku 8 dni; g) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od dne 15. 6. 2013 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo iz naslova uporabe službenega vozila v osebne namene v mesečnem bruto znesku 920,00 EUR, od tega zneska v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek, izplačati na osebni račun tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega takega zneska, ki je 15. v mesecu, za pretekli mesec, vse do plačila, vse v roku 8 dni; h) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 15. 6. 2013 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo iz naslova članarin v letnem neto znesku 1.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega takega zneska, ki je 31. 12. za vsako leto, vse do plačila, vse v roku 8 dni, na omenjeni neto znesek pa je tožena stranka dolžna v korist tožeče stranke obračunati in plačati še vse pripadajoče prispevke in davke, vse v roku 8 dni; i) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo iz naslova jubilejne nagrade v višini enkratnega bruto zneska 689,00 EUR, od tega zneska v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek, izplačati na osebni račun tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti takega zneska, ki je 1. 12. 2015, vse do plačila, vse v roku 8 dni." (točka I izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve v točki II izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je 21. 6. 2013 zoper toženo stranko vložil dve tožbi, in sicer tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, s katero je med drugim zahteval ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013 o odpoklicu tožnika z mesta predsednika uprave tožene stranke in plačilo odškodnine zaradi ničnega sklepa, ter tožbo pred Delovnim in socialnem sodiščem v Ljubljani, s katero je zahteval ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010, reintegracijo in reparacijo (plače, regres, bonitete, nagrade in druge pravice). V nadaljevanju pritožba povzema vsebino odločitev v gospodarskem sporu, in sicer delno sodbo opr. št. V Pg 2860/2013 z dne 1. 9. 2014 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 160/2015 z dne 23. 9. 2015. V delovnem sporu, in sicer v zadevi opr. št. I Pd 1104/2013, je tožnik v tretji pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2015 podal specifikacijo tožbenega zahtevka. Sodišče je s sklepom opr. št. I Pd 1104/2013 z dne 8. 1. 2016 razločilo individualni delovni spor, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 1104/2013, tako da je v zadevi I Pd 1104/2013 obravnavalo le zahtevke za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, poziv nazaj na delo, priznanje delovne dobe ter plačilo nadomestila plače in regresa, odprlo pa je nov spis opr. št. I Pd 25/2016, v katerem je obravnavalo tožbene zahtevke, ki jih je izločilo iz zadeve I Pd 1104/2013, in sicer zahtevek, ki se nanašajo na plačilo drugih nadomestil (nagrade, izobraževanja, članarine ...). V delovnem sporu pod opr. št. I Pd 507/2016 pa se je vodila zadeva, ki je bila na podlagi zgoraj navedene sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 160/2015 z dne 23. 9. 2015, odstopljena v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Pritožba navaja, da se je sodišče prve stopnje le pavšalno dotaknilo vprašanja litispendence, nato pa odločilo, da se vsi zahtevki, ki jih tožnik uveljavlja v tem sporu, zavrnejo zato, ker je bilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 899/2016 z dne 22. 2. 2017 pravnomočno odločeno, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zakonito. Meni, da je navedena sodba nepravilna in nezakonita. V sodni praksi prevladuje procesno ekvivalenčna teorija, po kateri se identiteta zahtevka presoja ne samo glede na tožbeni predlog, pač pa tudi glede na dejanski tožbeni temelj. Zato en (enak) zahtevek ne pomeni nujno istega zahtevka, kot bi to veljalo pri procesni teoriji. V predmetnem postopku je tožnik že v tretji pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2015 utemeljil tožbene zahtevke tudi na odškodninsko pravni osnovi. Enako je storil tudi v pripravljalni vlogi v postopku I Pd 25/2016 in sicer v točkah 6 do 10. V tem delu je torej irelevantno, ali je pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala veljati, saj gre za zahtevek, ki je posledica ničnega odpoklica s funkcije. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je odločilo o litispendenci, ne da bi sploh presojalo identiteto tožbenih zahtevkov in tožbenega temelja, pri čemer ni obravnavalo dejanskega temelja tožbenih zahtevkov. Meni, da je takšna obrazložitev tudi v nasprotju s 23. členom Ustave RS. Nadalje navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Spregledalo je, da je na dan izdaje izpodbijane sodbe, to je 7. 5. 2018, v sporu pod opr. št. I Pd 1104/2013 (oziroma I Pd 672/2017) že bilo pravnomočno odločeno o zahtevkih, prav tako pa je bilo (sicer še ne pravnomočno in po oceni tožeče stranke napačno) odločeno tudi o zahtevku v sporu opr. št. I Pd 507/2016. Sodišče prve stopnje bi moralo združiti vse odprte pravde po 300. členu ZPP. Ravnalo je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in potencialno ogrozilo pravico tožnika do sodnega varstva. Ker se ni opredelilo do predloga za združitev postopka, pritožba tudi v tem delu uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodatno glede zahtevkov navaja, da so zahtevki zavrnjeni zato, ker je bilo s sodno odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 829/2016 z dne 22. 2. 2017 pravnomočno odločeno, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi zakonito. To velja tako za zahtevek glede preventivnih zdravstvenih pregledov, nadomestil za izobraževanja, nadomestil iz naslova letnih premij za zavarovanja, nadomestil iz naslova nagrad, nadomestil iz naslova uporabe službenega vozila in članarin ter nadomestil iz naslova jubilejne nagrade. Sodišče je v tem delu namreč spregledalo zahtevke, ki se nanašajo na odškodninsko pravno podlago. Glede vtoževanih nadomestil za izobraževanja navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, prav tako je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo, saj je primarni razlog za zavrnitev nadomestila enak kot pri zavrnitvi ostalih zahtevkov. Sodišče ni upoštevalo morebitne nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki ni prenehala prostovoljno, oziroma je prenehala izključno zaradi ničnosti sklepa nadzornega sveta, ki ne bi smel imeti pravnih učinkov. Med pravdnima strankama je nesporno, da tožnik v letu 2013 ni koristil nobenih izobraževanj. Tožena stranka bi mu morala povrniti nadomestilo vsaj za leto 2013, ali pa v sorazmernem znesku. Pri tem se sklicuje na analogno uporabo odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 191/2010. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je za potrebe te pritožbe pridobilo in vpogledalo v spisa opr. št. Pdp 607/2018 (zadeva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 507/2016) in opr. št. Pdp 96/2018 (zadeva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 672/2017 - prej I Pd 1104/2013).

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se v tem delovnopravnem sporu obravnavajo tožbeni zahtevki, ki jih je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Pd 1104/2013 z dne 8. 1. 2016, izdanim na podlagi tretjega odstavka 300. člena ZPP, izločilo iz individualnega delovnega spora, ki se je obravnaval pod opr. št. I Pd 1104/2013. 8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od leta 2006. Z dnem 15. 10. 2009 je bil na podlagi sklepa nadzornega sveta z dne 24. 8. 2009 za obdobje petih let imenovan na funkcijo predsednika uprave tožene stranke. Funkcijo bi moral opravljati do 15. 10. 2014. S toženo stranko je sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 (A3) za funkcijo predsednika uprave, skupaj z aneksoma z dne 29. 3. 2011 in 29. 11. 2012. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013 je bil tožnik odpoklican s funkcije predsednika uprave tožene stranke iz razloga po četrti alineji drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.), to je zaradi ekonomsko poslovnih razlogov. Ker je tožniku po določilu 16. člena individualne pogodbe o zaposlitvi prenehala pogodba zaradi odpoklica, ter je po odpoklicu zavrnil ponujeno pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, ki mu jo je tožena stranka ponudila na podlagi 17. člena te pogodbe, mu je delovno razmerje pri toženi stranki 14. 6. 2013 prenehalo.

9. Zoper odločitev tožene stranke o odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave in posledičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi je tožnik uveljavljal sodno varstvo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani in pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

10. V individualnem delovnem sporu, ki se je obravnaval pod opr. št. I Pd 1104/2013, je tožnik uveljavljal ugotovitev nezakonitosti (oziroma ničnosti) prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (zaradi ničnega sklepa nadzornega sveta tožene stranke o tožnikovem odpoklicu s funkcije predsednika uprave), ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja (z izjemo vmesnih obdobij, ko je bil zaposlen pri drugih delodajalcih), priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki, vključno z nadomestilom plače in plačilom regresa, bonitet in nagrad. Na Okrožno sodišče v Ljubljani, Oddelek za gospodarsko sodstvo, je vložil tožbo za ugotovitev ničnosti sklepa o odpoklicu in za ugotovitev ničnosti vpisa spremembe zastopnika. Ob tem je v tej tožbi vtoževal še večje število različnih denarnih zahtevkov iz različnih pravnih naslovov, podredno pa je uveljavljal vrnitev na funkcijo, s katere je bil odpoklican, priznanje neprekinjenega opravljanja funkcije predsednika uprave z vsemi pravicami, vključno z nadomestilom plače, regresi, bonitetami in nagradami. Iz odločitev prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, sprejetih v gospodarskem sporu, izhaja, da je bil del zadeve, ki je bila vložena v gospodarskem sporu, odstopljen v pristojno reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (zadeva I Pd 507/2016).

11. Tožnik je v zadevi I Pd 1104/2013 v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2015 preoblikoval tožbeni zahtevek, ga razdelil na pet točk, pri čemer je 4. točko, v okviru katere je uveljavljal različne denarne zahtevke iz različnih pravnih naslovov, razdelil na devet podtočk in jih označil od a) do i). Po prejemu te specifikacije tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje z zgoraj navedenim sklepom opr. št. I Pd 1104/2013 z dne 8. 1. 2016 odločilo, da se bodo v individualnem delovnem sporu I Pd 1104/2013 obravnavali tožbeni zahtevki tožnika, ki se nanašajo na ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja, na reintegracijo k toženi stranki s priznanjem delovne dobe in vpisom zavarovalne dobe v matično evidenco (z izjemo vmesnih obdobij tožnikovih zaposlitev pri drugih delodajalcih) na obračun in izplačilo nadomestila plače ter regresa za letni dopust za vtoževano obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede preostalih denarnih zahtevkov pa je odločilo, da se bodo obravnavali ločeno, in sicer pod opr. št. I Pd 25/2016, torej v tem sporu.

12. O celotnem tožbenem zahtevku, ki je bil predmet individualnega delovnega spora opr. št. I Pd 1104/2013, potem ko je bil del tožbenega zahtevka izločen in odprt spis I Pd 25/2016, je sodišče prve stopnje izdalo sodbo opr. št. I Pd 1104/2013 z dne 8. 7. 2016. Ugotovilo je nezakonitost prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi in da ta ni prenehala veljati (I. točka izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 14. 6. 2013 (II. točka izreka) in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo z izjemo vmesnih prekinitev priznati delovno dobo z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo, ter mu urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka). V IV. točki in V. točki izreka je delno ugodilo njegovemu denarnemu delu tožbenega zahtevka, v VI. točki izreka pa je njegov denarni del tožbenega zahtevka v preostalem zavrnilo, v VII. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo le tožena stranka, pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017 odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi in da mu ta pogodba ni prenehala, zavrnilo je del njegovega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 14. 6. 2013, zavrnilo pa je tudi njegov reintegracijski zahtevek skupaj s priznanjem delovne dobe in vpisom zavarovalne dobe v matično evidenco. S sklepom je razveljavilo preostali del izpodbijane sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da tožnik uveljavlja tožbene zahtevke, katerih utemeljenost je odvisna od odločitve o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je bilo s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017 o tem pravnomočno razsojeno, je zavzelo stališče, da so tudi ti tožbeni zahtevki neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev materialnopravno pravilna.

14. Tožnik je v tem sporu uveljavljal plačilo nadomestila za preventivne zdravstvene preglede v vsakokratnem letnem neto znesku 3.000,00 EUR, nadomestila za izobraževanje v skupni neto višini 50.000,00 EUR, nadomestila iz naslova letne premije za osebna zavarovanja v vsakokratnem bruto letnem znesku 12.264,40 EUR (za leto 2013 pa v bruto znesku 7.153,83 EUR), nadomestila za kolektivno nezgodno zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 8,14 EUR, nadomestila za prostovoljno pokojninsko zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 318,53 EUR, nadomestila za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 234,92 EUR, nadomestila iz naslova nagrad v bruto znesku za leto 2013 v višini 17.169,06 EUR in za leto 2014 pa v višini 36.478,00 EUR, nadomestila iz naslova uporabe službenega vozila v osebne namene v mesečnem bruto znesku 920,00 EUR, nadomestila iz naslova članarin v letnem neto znesku 1.000,00 EUR, in nadomestila iz naslova jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe, v višini enkratnega bruto zneska 689,00 EUR. Vsi tožbeni zahtevki, tako kot jih je tožnik postavil, so namreč vezani na obstoj delovnega razmerja tožnika po prenehanju pogodbe o zaposlitvi dne 14. 6. 2013. Ker pa je bilo o prenehanju delovnega razmerja že pravnomočno odločeno, tožnik ni upravičen do nadomestil, ker za obdobje, na katero se nanašajo, ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki.

15. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik v tej zadevi postavil tako tožbeni zahtevek, ki se nanaša na (delovnopravno) reparacijo, ki je odvisen od odločitve o nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi in obstoju delovnega razmerja pri toženi stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kot tudi odškodninski zahtevek, ki temelji na ničnosti odpoklica s funkcije, s katerim je tožnik uveljavljal odškodnino na podlagi določb 87. in 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Tožnik neutemeljeno navaja, da v tem sporu uveljavlja (tudi) pozitivni pogodbeni interes zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi v posledici ničnega sklepa o odpoklicu. Tožnik namreč v 3. pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2015 ni podal navedb, ki bi jih bilo mogoče upoštevati kot uveljavljanje odškodninskega zahtevka, temveč je to storil šele v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2017. Vendar pa je v obravnavani zadevi bistveno, da je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi 29. 5. 2017 takšni spremembi tožbe nasprotovala. Tožnik pa je v naslednji, drugi pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2017, navajal, da je v svoji pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2017 zgolj povzel svoje dosedanje navedbe in ni podajal novih navedb, kar pa ni utemeljeno, saj v pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2015 ni uveljavljal odškodninskega zahtevka. Predvsem pa je za odločitev bistveno, da je tožnik na glavni obravnavi dne 19. 1. 2018, potem, ko ga je sodišče pozvalo, da določno pove, ali se glasi tožbeni zahtevek tako, kot izhaja iz sklepa z dne 8. 1. 2016 na list. št. 2 in 3, torej kot je bil postavljen v zadevi I Pd 1104/2013, povedal, da se tožbeni zahtevek glasi tako, kot je navedeno v tem sklepu, tožnikov pooblaščenec pa je s svinčnikom označil ta del teksta sklepa in tudi podpisal vsebino tožbenega zahtevka. Glede na navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2017 in 5. 9. 2017 ter glede na kasnejšo potrditev tožbenega zahtevka, kot je bil postavljen v sporu I Pd 1104/2013, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno presojalo le glede utemeljenosti plačila nadomestil kot pravice iz delovnega razmerja, in ne kot uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Tudi dejstvo, da je tožnik oblikoval oziroma postavil tožbeni zahtevek tako, da zahteva plačilo nadomestil za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kaže na to, da ne uveljavlja odškodninskega zahtevka. Drugačno stališče bi pomenilo neupoštevanje tožnikovih navedb, ki jih je podal v tem sporu.

16. Takšno stališče navsezadnje izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 96/2018 z dne 8. 3. 2018, s katero je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 672/2017 z dne 8. 12. 2017, torej v postopku, ki se je prvotno do sodbe in sklepa opr. št. Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017 obravnaval pod opr. št. I Pd 1104/2013. Iz sodbe opr. št. Pdp 96/2018 izhaja, da je tožnik (šele) s tožbenim zahtevkom, ki ga je v svoji pripravljalni vlogi dne 10. 4. 2017 označil s točko b), dejansko spremenil tožbo, saj je v tem delu zahtevka vtoževal od tožene stranke odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi sklepa nadzornega sveta o njegovemu odpoklicu s funkcije predsednika uprave. S tem je spremenil istovetnost tožbenega zahtevka, saj je zahteval odškodnino za škodo, ki izvira iz drugega pravnega razmerja, kot pa jo je uveljavljal v delu tožbenega zahtevka, ki ga je označil s točko a). S tožbenim zahtevkom pod točko a) je tožnik uveljavljal obračun bruto nadomestil plače in regresa za letni dopust za vtoževano obdobje, odvod predpisanih dajatev in plačila ustreznih neto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (torej terjatve, ki izvirajo iz delovnega razmerja), v zahtevku pod točko b) pa je uveljavljal plačilo zneskov (ki so sicer identični višini bruto nadomestil plač in regresa za letni dopust iz točke a) zahtevka, kar pa ni odločilnega pomena), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od teh bruto zneskov (kot terjatev, ki izvira iz korporacijsko pravnega razmerja). Ker je tožena stranka tej spremembi tožbe v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2017 izrecno nasprotovala, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 185. členom ZPP, ker te spremembe tožbe ni dopustilo. Posledično se pravilno ni ukvarjalo s presojo vsebinske utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka.

17. Iz obrazloženega izhaja, da tretje pripravljalne vloge z dne 24. 12. 2015 tudi sodišče v zadevi I Pd 1104/2013 oziroma I Pd 672/2017 ni štelo kot vloge, s katero bi tožnik že takrat uveljavljal odškodninsko pravni temelj zahtevka, temveč je to storil kasneje, z vlogo z dne 10. 4. 2017 (v sporu I Pd 25/2016 pa z vlogo z dne 24. 6. 2017). Vendar pa je pravni položaj glede vprašanja vsebine tožbe v obravnavani zadevi I Pd 25/2017 deloma drugačen kot v zadevi I Pd 672/2017. Ker je tožnik v vlogi z dne 5. 9. 2017 navajal, da je v svoji pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2017 zgolj povzel svoje dosedanje navedbe, in ni podajal novih navedb, kasneje pa je potrdil postavljeni tožbeni zahtevek, kot izhaja iz pripravljalne vloge z dne 24. 12. 2015, se sodišču prve stopnje niti ni bilo treba opredeliti, ali je sprememba tožbe dopustna (tako kot v zadevi I Pd 627/2017), ker je bilo jasno, da tožnik vztraja na zahtevku, postavljenem pred pripravljalno vlogo z dne 29. 4. 2017. Poleg tega je tožnik v postopku I Pd 672/2017 v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2017 postavil (še) dodatni b) zahtevek, s katerim je uveljavljal plačilo na podlagi odškodninsko pravnega temelja (spremembe tožbe sodišče prve stopnje ni dopustilo), česar pa v obravnavani zadevi (I Pd 25/2016) ni storil, temveč se je skliceval na prvotni zahtevek, ki ga med postopkom ni spreminjal ali dopolnjeval. 18. Glede na vse obrazloženo ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na uporabo ekvivalenčne procesne teorije, po kateri se pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni predlog in (dejanski) tožbeni temelj.1 Bistveno je, da tožbeni predlog temelji na zahtevku, postavljenem v zadevi I Pd 1104/2013, in da tožnik v tem sporu ni uveljavljal odškodninskega zahtevka. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb glede litispendence, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku torej ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem (8. točka), sodba pa je tudi ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti (14. točka). Glede na to sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

19. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen v točkah b), d), e), f) g) in h), glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadomestilo "za čas od 15. 6. 2013 do vrnitve nazaj na delo". Ker je bilo že pravnomočno odločeno, da se tožnik po 15. 6. 2013 ne more vrniti na delo, so vsi navedeni zahtevki, ki se nanašajo na plačilo nadomestila za preventivne zdravstvene preglede v vsakokratnem letnem neto znesku 3.000,00 EUR, nadomestila iz naslova letne premije za osebna zavarovanja v vsakokratnem bruto letnem znesku 12.264,40 EUR (za leto 2013 pa v bruto znesku 7.153,83 EUR), nadomestila za kolektivno nezgodno zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 8,14 EUR, nadomestila za prostovoljno pokojninsko zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 318,53 EUR, nadomestila za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje v vsakokratnem mesečnem neto znesku 234,92 EUR, nadomestila iz naslova nagrad v bruto znesku za leto 2013 v višini 17.169,06 EUR in za leto 2014 pa v višini 36.478,00 EUR, nadomestila iz naslova uporabe službenega vozila v osebne namene v mesečnem bruto znesku 920,00 EUR in nadomestila iz naslova članarin v letnem neto znesku 1.000,00 EUR, neutemeljeni že zato, ker tožnik z njimi zahteva plačilo nadomestil za čas od 15. 6. 2013 do vrnitve na delo. V tem delu niti ni bistven dejanski pravni temelj tožbe v smislu zgoraj navedene ekvivalenčne procesne teorije, saj takšnemu zahtevku zaradi odločitve pritožbenega sodišča v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017, s katerim je bila reintegracija tožnika na delo k toženi stranki po 15. 6. 2013 zavrnjena, nikakor ni mogoče ugoditi, ne glede na dejanski temelj tožbe (nadomestilo ali odškodnina).

20. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je tožnik samo dva zahtevka postavil tako, da se ne nanašata na čas od 15. 6. 2013 do vrnitve na delo, to je zahtevek za plačilo nadomestila v višini 50.000,00 EUR neto zaradi nezmožnosti izobraževanja, ter plačilo enkratnega bruto zneska v višini 689,00 EUR iz naslova jubilejne nagrade za 20 let zaposlitve.

21. Glede izobraževanja tožnik navaja, da naj bi v času pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi potekali pogovori o njegovem izobraževanju na A. v ZDA. Vendar pa je bistveno, da tožnik ni trdil, da bi bila pogodba o izobraževanju sklenjena oziroma da bi mu iz tega naslova že nastali določeni stroški šolnine. Nadomestilo za izobraževanje v letnem znesku 10.000,00 EUR je bilo predvideno za primer, da bi stroški (že) nastali, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za leto 2013, in sicer do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pravilno zavrnilo zato, ker se tožnik v tem času ni izobraževal, za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in nadalje pa zato, ker je tožnik uveljavljal plačilo nadomestila kot pravice iz delovnega razmerja. Takšnemu zahtevku pa bi bilo mogoče ugoditi le v primeru, da bi bilo tožniku priznano delovno razmerje po 15. 6. 2013.2 Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, saj se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, in sicer na plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče RS podalo pravilno razlago 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), po kateri je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti.

22. Ker tožnik do 15. 6. 2013 ni dopolnil 20 let delovne dobe, oziroma bi ta pogoj izpolnil le v primeru, da bi bilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitost prenehanja delovnega razmerja ugodeno, je pravilno zavrnjen tudi zahtevek za plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe. Tožnik je namreč ta del tožbenega zahtevka utemeljeval na domnevi, da bi bil do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe upravičen ob normalnem teku dogodkov, če do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo.

23. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane odločitve res ni opredelilo do tožnikovega predloga za združitev vseh zadev, ki potekajo med njim in toženo stranko pred sodiščem prve stopnje, vendar po zaključku pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev zaradi tega ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč ni vezano na predloge strank za združitev pravd v skupno obravnavanje. Ta odločitev je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Ker se je sodišče prve stopnje odločilo, da ne bo sledilo predlogu stranke za združitev pravd (kar izhaja iz konkludentnega ravnanja sodišča v tem individualnem delovnem sporu), to nima za posledico bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (v zvezi s 300. členom ZPP), ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku oziroma tožbi (ne glede na to, da svoje odločitve o tem, da pravd ne bo združilo v skupno obravnavanje, sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo).

24. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sam krije svoje pravdne stroške.

25. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

27. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

28. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 44/2008 z dne 8. 4. 2010. 2 Prim. stališče VS RS v sodbi in sklepu VIII Ips 315/2017 z dne 19. 6. 2018.