7. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., na seji 7. decembra 2006

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 10.a člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 4/06 – ur. p. b. in 115/06) ter ustavnosti in zakonitosti sklepa Ministra za pravosodje š. 704-13/2006 z dne 22. 3. 2006 in Metodologije ocenjevanja za izbiro notarjev se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I up 1354/2006 z dne 10. 10. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1671/2006 z dne 11. 8. 2006 in z odločbo Ministra za pravosodje š. 110-2/2006 z dne 16. 6. 2006, se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik ni bil izbran na razpisu Ministrstva za pravosodje, ki je razpisalo 7 prostih notarskih mest v Ljubljani. Njegova tožba, s katero je izpodbijal odločbo Ministra o imenovanju notarjev, je bila zavrnjena. Zavrnjena je bila tudi njegova pritožba na Vrhovno sodišče.

2.Dne 30. 10. 2006 je pritožnik zoper akte, navedene v drugi točki izreka, vložil ustavno pritožbo, tri dni kasneje pa še pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti aktov, navedenih v prvi točki izreka.

3.V pobudi pobudnik izpodbija 10.a člen Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN). Prvemu odstavku tega člena očita neskladje z drugim odstavkom 14. člena in 49. členom Ustave, ker naj bi na njegovi podlagi Minister za pravosodje (v nadaljevanju Minister) notarje izbiral le med pomočniki. Neskladna z Ustavo naj bi bila tudi določba tretjega odstavka tega člena, ker omogoča, da Minister v komisijo imenuje osebe brez izkušenj na področju notariata. Sklep Ministra o ustanovitvi komisije, ki jo je imenoval na podlagi izpodbijane določbe ZN (v nadaljevanju sklep Ministra), naj bi bil zato v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in z 49. členom Ustave, kar naj bi veljalo tudi za Metodologijo ocenjevanja za izbiro notarjev (v nadaljevanju Metodologija).

4.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da temelji odločitev Ministra o tem, koga imenuje na eno od prostih notarskih mest, izključno na oceni o strokovni usposobljenosti, ki jo je Ministru dala komisija za preverjanje strokovne usposobljenosti (v nadaljevanju komisija), določena na podlagi 10.a člena ZN. Zatrjuje, da je v upravnem sporu izpodbijal odločbo Ministra z navedbo, da so bile ocene ustnega dela preverjanja strokovne usposobljenosti prirejene ter da pri posameznem članu komisije ni imel na razpolago toliko časa kot večina drugih kandidatov. Predlagal naj bi tudi, da Upravno sodišče izvede dokaz z zaslišanjem Ministra, članov komisije, ki je ocenjevala strokovno usposobljenost, in njega o zatrjevanih nepravilnostih pri ocenjevanju ter o vplivu teh nepravilnosti na Ministrovo odločitev.

5.Pritožnik se ne strinja s stališčem Upravnega sodišča o pomenu ocene komisije. Navaja, da njegovi dokazni predlogi niso bili pravilno in v zadostni meri ocenjeni. Nesprejemljivo se mu zdi stališče obeh sodišč, da pri vprašanju preverjanja in ocenjevanja ne gre za zadeve, ki so lahko predmet upravnega spora. Ker Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, na kateri bi se izvedli predlagani dokazi, ter s tem vzpostavilo kontradiktornost postopka, Vrhovno sodišče pa se je s tako odločitvijo strinjalo, mu je bila kršena človekova pravica iz 22. in 23. člena Ustave ter 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Sodiščema tudi očita, da sta kršili načelo enakosti pred zakonom ter zakonski določbi dali vsebino, ki je v nasprotju s pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. Odločitev Vrhovnega sodišča naj bi glede obveznosti razpisa glavne obravnave odstopala od odločitve istega sodišča v primeru, ko je v upravnem sporu odločalo v zadevi vpisa v imenik odvetnikov (sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 899/2002 z dne 17. 9. 2003). Pri tem pritožnik opozarja tudi na stališče, ki ga je glede razpisa glavne obravnave v upravnem sporu, sprejelo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03 in OdlUS XII, 56) in odločbi št. Up-395/03 z dne 25. 9. 2003 (Uradni list RS, št. 97/03).

B.– I.

6.Očitek, da je določba prvega odstavka 10.a člena ZN v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in z 49. členom Ustave, je pavšalen, navedba pobudnika, da ta določba ZN nalaga Ministru, da opravi izbiro notarjev izmed pomočnikov, pa je tudi napačna. Pavšalen je tudi očitek pobudnika, ki se nanaša na tretji odstavek 10.a člena ZN in z njim povezanima sklepom Ministra in Metodologijo. Pobudnik v utemeljitev tega očitka sicer navaja, da zaradi take ureditve med člani komisije ni bilo oseb s praktičnimi izkušnjami v notarski pisarni, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bila ureditev, ki dopušča tudi tako sestavo komisije, že zgolj zaradi tega neskladna z določbo drugega odstavka 14. člena in z 49. členom Ustave. Za utemeljitev zatrjevane neskladnosti z Ustavo (tudi) ne zadoščajo pobudnikove navedbe, da v konkretnem primeru komisija ni bila strokovno sestavljena. Zaradi navedenega je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka), ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanje, ali gre pri izpodbijanem sklepu Ministra in Metodologiji za splošna akta, ki ju je mogoče izpodbijati pred Ustavnim sodiščem (21. člen ZUstS).

B.– II.

7.Bistveno za to ustavno pritožbo je, da pritožnik drugače kot obe sodišči ocenjuje, kdaj mora sodišče razpisati glavno obravnavo ter na njej izvajati dokaze, ki jih pritožnik predlaga, in kaj je lahko predmet kontrole zakonitosti v upravnem sporu. Razlaga obeh sodišč, da glavne obravnave ni bilo treba razpisati, ker pritožnik ni utemeljil obstoja pravno-odločilnih dejstev s stopnjo verjetnosti, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, ni taka, da bi ji lahko očitali kršitev 22. in 23. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP. Taka razlaga je skladna s stališčem Ustavnega sodišča, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo v zvezi z razpisom glavne obravnave (odločba št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, Uradni list RS, št. 11/06 in OdlUS XV, 38)[1], na kar sta obe sodišči tudi opozorili. Sodišči sta v zvezi z vprašanjem, kaj je predmet kontrole zakonitosti v upravnem sporu pri imenovanju notarjev, navedli, da predmet kontrole ne more biti število točk, ki jih je pri ugotavljanju strokovne usposobljenosti posameznim kandidatom dala komisija, in čas trajanja izpraševanja. To sta pojasnili s strokovno naravo takega ocenjevanja in z dejstvom, da Minister na te ocene ni vezan. Tudi taki razlagi ni mogoče očitati kršitve navedenih pravic.

8.Očitek pritožnika o kršitvi načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) v povezavi s pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave ni jasno opredeljen. Kolikor se ta očitek povezuje z zatrjevano kršitvijo ustavne pravice procesne narave, ki se nanaša na nerazpisano glavno obravnavo (na kar bi kazalo sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 899/2002 z dne 17. 9. 2003), je ta očitek glede na že povedano neutemeljen. Zgolj sklicevanje na eno samo odločbo istega sodišča pa tudi ne zadostuje za utemeljitev očitka o odstopanju od sodne prakse. Pritožnik svoj očitek o nepoštenem sojenju utemeljuje z navedbo, da sodišči nista pravilno in v zadostni meri ocenili predlaganih dokazov in trditev. V pravilnost ocene se Ustavno sodišče ne more spuščati, glede na očitek o nepoštenem sojenju pa Ustavno sodišče preveri, ali sta sodišči pritožniku na njegove dokazne predloge odgovorili. Sodišči sta to storili in pritožniku pojasnili, zakaj posameznih dokaznih predlogov v postopku ni bilo treba izvajati. Tudi zato je očitek o nepoštenem sojenju in s tem očitek o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave neutemeljen.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opomba:

[1]V tej odločbi je Ustavno sodišče sicer ponovilo stališče glede obveznosti razpisa glavne obravnave v upravnem sporu, kadar jo stranke izrecno zahtevajo, a je hkrati pojasnilo, da iz 22. člena Ustave ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. To pravico je povezalo z vsebino strankinega predloga za razpis glavne obravnave in pa z izkazanostjo (utemeljitvijo) obstoja in pravno relevantnostjo predlaganih dokazov z določeno stopnjo verjetnosti.