Jedro

Zapuščinsko sodišče prekine zapuščinski postopek in napoti na pravdo stranko, če so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (3. odstavek izreka sklepa) razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr.št. II D 126/97 z dne 30.5.2000, v izpodbijanem delu (3. odstavek izreka sklepa) dediča J. T. napotilo na pot civilne pravde, da zoper dedinji P. J. in Mi. T. vloži tožbo na ugotovitev, da sta dedinji po pok. I. T. dedno odpravljeni in nista upravičeni do nujnega deleža ali dopolnitve nujnega deleža, saj sta za časa življenja prejeli več kakor pa bi jima pripadalo iz naslova nujnega dednega deleža. Navedeni sklep sodišča prve stopnje v 3. odstavku izreka izpodbija dedič J. T. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da na civilno pravdo napoti dedinji P. J. in Mi. T. tako, da zoper ostale dediče vložita tožbo zaradi priznanja nujnega deleža, podrejeno, da napadeni del sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da prvostopno sodišče v predmetnem zapuščinskem postopku o obstoju nujnega deleža ter o morebitnem obsegu le-tega, ko ni zapustničinega premoženja, sploh ne more odločati, saj za kaj takšnega niti ni pristojno. V kolikor ni zapuščine, potem sodišče zapuščinskega postopka sploh ne izvede. Dediči pa lahko v civilnem pravnem postopku od drugih uveljavljajo svoje pravice, konkretno tudi zaradi priznanja nujnega deleža. To dejstvo bi moralo prvostopno sodišče upoštevati in spoštovati pri odločanju, koga bo napotilo na pravdo. To pa prav gotovo ni pritožitelj. S tem je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba je utemeljena. Materialnopravni predpis v primeru napotitve stranke na pravdo v zapuščinskem postopku, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež, je 3. točka 2. odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD). Da sodišče stranko napoti na pravdo na podlagi prej citiranega zakonskega določila, morajo med strankami biti zlasti sporna dejstva, ki vplivajo na velikost dednega deleža. Sodišče prve stopnje je pritožnika v izpodbijanem delu sklepa napotilo na pravdo z zahtevkom, da sta dedinji P. J. in Mi. T.-S. dedno odpravljeni in nista upravičeni do nujnega deleža ali dopolnitve tega, na podlagi njegove izjave, razvidne iz zapisnika naroka dne 24.12.1996 (list.št. 5 v spisu), da jima ne prizna pravice do nujnega dednega deleža, ker sta za časa življenja od svoje mame prejeli na račun svojih dednih deležev več kakor pritožnik. Le takšna izjava pa še ne pomeni, da je med strankami kakšno dejstvo in katero dejstvo, sporno. Pritožnik bi, da bi bilo njegovo izjavo o nepriznanju pravice do nujnega dednega deleža, ker sta imenovani dedinji že dovolj prejeli, moral naprej konkretno opredeliti, kaj sta dedinji za časa življenja zapustnice od nje prejeli in šele, če bi onidve oporekali, da sta to prejeli, bi bilo dejstvo, ki vpliva na višino dednih deležev, sporno, in s tem izpolnjen pogoj na napotitev na pravdo. S tem, ko sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja spornih dejstev med strankami, je podan dvom o pravilni uporabi materialnega prava pri odločitvi o napotitvi pritožnika na pravdo. Pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava ob preizkusu izpodbijane odločbe po uradni odlžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ob ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje predhodno moralo ugotoviti konkreten obstoj spornih dejstev med strankami in šele potem bo lahko pravno veljavno s sklepom napotilo na pot pravde v zvezi z vprašanjem pravice do nujnega dednega deleža stranko, katere pravice bo manj verjetna. Se pa sodišču druge stopnje poraja pri tem vprašanje, glede na izjave strank na naroku dne 24.12.1996, izhajajoče iz zapisnika o naroku, ali med strankami ni mogoče le spor glede tega, da J. in T. ne priznavata pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz leta 1991 (v spisu priloga A 4) oziroma, da je ta pogodba dejansko darilna pogodba in v resnici premoženje, s katerim je zapustnica po tej pogodbi razpolagala, predstavlja njeno darilo pritožniku, katerega je potrebno vračunati v dedne deleže. Vprašljiva je tudi smotrnost napotitve na pravdo pred odločitvijo o vprašanju, s katerim sta z istim sklepom (2. odstavek izreka sklepa) bili napoteni na pravdo J. in T., poleg njiju pa še dedič J. Š.. Na nazadnje navedene pomisleke sodišča druge stopnje naj bo sodišče prve stopnje pri novem postopku pozorno.