Jedro

Vložena tožba po določbah 32. člena ZUS-1 v načelu ne ovira izvršitve izpodbijanega akta. Pač pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži njegovo izvršitev do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper sklep o davčni izvršbi, po katerem se zoper davčnega dolžnika A.A. s.p. iz B. opravi davčna izvršba z rubežem denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do tožeče stranke na podlagi notarskega zapisa z opr. št. SV ... z dne 19. 8. 2008 iz naslova sklenjene kupoprodajne pogodbe za poslovni delež družbe C. d.o.o., ki znaša 10 906,00 EUR.

V tožbi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, obenem pa predlaga, da sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju: ZUS-1) odloži izvršitev izpodbijane odločbe (pravilno: sklepa) do izdaje pravnomočne odločbe. V predlogu navaja, da je s tožbenimi navedbami in priloženimi listinami izkazala, da ima denarno terjatev do dolžnika A.A. s.p., ki je očitno prezadolžen, saj je zoper njega že uveden postopek davčne izvršbe, zato svoje terjatve od njega ne bo mogla izterjati. Obstaja torej nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve v celoti onemogočena. Glede na to, da gre za mlado družbo, ki posluje šele nekaj mesecev, je zarubljeni znesek velik in nujno potreben za poslovanje. Zaradi izvršbe bi postala tožeča stranka nelikvidna, posledično pa bi lahko prišlo do stečaja.

Zahteva ni utemeljena.

Vložena tožba po določbah 32. člena ZUS-1 v načelu ne ovira izvršitve izpodbijanega akta. Pač pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži njegovo izvršitev do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank (drugi odstavek citiranega člena).

Pogoj za odložitev izvršitve izpodbijanega akta je torej škoda, ki grozi in ki je za tožnika težko popravljiva, obenem pa je takšna, da pretehta javno korist, ki se uresničuje z izpodbijanim aktom.

V konkretnem primeru znesek naloženih obveznosti ne bi smel sam po sebi, z ozirom na status, ki ga ima tožeča stranka (gospodarska družba) in vrednost poslov, ki jih je (po navedbah v tožbi) sklepala, predstavljati velike finančne obveznosti za tožnico in s tem obveznosti, ki bi lahko bistveno poslabšala njen gospodarski položaj, kot to trdi v zahtevi. Predvsem pa tožeča stranka z ničemer ne izkaže prezadolženosti A.A. s.p. in s tem verjetnosti, da bi ji nastala škoda zato, ker bi od njega ne mogla izterjati dolgovanih zneskov po računih, ki ji prilaga tožbi in s tem zapreti terjatev, ki jih ima po navedbah v tožbi tudi sama, in to v višini zarubljenega zneska, do davčnega dolžnika. Res je sicer, da naložena obveznost, z ozirom na višino zneska, tudi ne predstavlja znatnega priliva v državno blagajno, čemur je davek, ki se terja, namenjen. Vendar pa je pri davkih, ki zagotavljajo tekoče delovanje države in lokalnih skupnosti, poleg višine zneska davka, v javnem interesu zlasti njihovo sprotno in tekoče plačevanje. In ker ta javni interes kljub težavnim gospodarskim razmeram ostaja, oziroma je v času kriznih razmer še bolj poudarjen, se v konkretnem primeru pokaže, da pretehta škodo, ki grozi tožeči stranki z izvršitvijo izpodbijane odločbe.

Ker torej niso izpolnjeni predpisani pogoji za začasno odredbo, je sodišče zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.