Jedro

Tožena stranka je kot družba z omejeno odgovornostjo pravna oseba, ki se vpisuje v sodni register in se ji na podlagi tretjega odstavka 139. člena ZPP sodne odločbe vročajo na naslovu, ki je vpisan v register. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, podprto z ustaljeno in enotno sodno prakso, da se uporabnik in izvajalec poštnih storitev v primeru vročanja po ZPP ne moreta dogovoriti za drugačen način vročanja, kar nenazadnje potrjuje tudi formulirani obrazec Pošte Slovenije „Naslovnikov naročilo“, iz katerega jasno izhaja, da preusmeritev ne velja za pisma v pravdnem postopku (in drugih naštetih sodnih postopkih), ki se vročajo po posebnih zakonih. Razlog, zaradi katerega tožena stranka pisanja dejansko ni prejela, je torej povzročila sama s svojim neskrbnim ravnanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 142,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ter razveljavi vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Izpostavlja, da „upravičenost vzroka zamude“ oziroma „očitno neupravičen razlog“ predstavlja pravni standard, ki ga prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Podana je tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določbe 116. člena in drugega odstavka 120. člena ZPP, oziroma je ti določbi uporabilo nepravilno, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Navaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke pri Pošti Slovenije za toženo stranko naročil preusmeritev pošte na naslov 1 v L., kjer je tudi uredil poštni nabiralnik za toženo stranko. S tem je zakoniti zastopnik tožene stranke zagotovil, da je dosegljiv za vročanje katerekoli poštne pošiljke, vključno s sodnimi pisanji za toženo stranko. Toženi stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku je bila na ta naslov vročena vsa pošta, vključno s sodnimi pisanji, kar je postala ustaljena praksa, v katero je zakoniti zastopnik tožene stranke upravičeno zaupal, zaradi česar je preverjanje poštnega nabiralnika na naslovu 2 v ., kjer je sedež stranke, opustil. Zatrjevano dejstvo, da tožena stranka vse pošiljke, vključno s sodnimi pisanji, prejema na preusmerjeni naslov, bi tožena stranka dokazala predvsem z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika B. P., priče M. K. in priče B. D., kar pa toženi stranki ni bilo omogočeno, saj prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi ni razpisalo naroka za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Prav tako pa tudi ni pojasnilo razloga, zaradi katerega naroka ni opravilo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Po prvem odstavku 116. člena Zakona o pravdnem postopku1 stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanja in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, sodišče na njen predlog dovoli opraviti to dejanje pozneje (vrnitev v prejšnje stanje) če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega razloga. Vsebino te predpostavke ugotavlja sodišče po pravilih o razlagi pravnih standardov v vsakem konkretnem primeru posebej. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali merilo, da je upravičen razlog lahko le vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se ji je zgodil2. 5. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravno odločilnih dejstev napravilo pravilen materialnopravni zaključek o neupravičljivosti zamude. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na jasne in argumentirane razloge izpodbijanega sklepa.

6. Tožena stranka se je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, kot tudi v pritožbi sklicevala na dejstvo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke z naročilom Pošti Slovenije poskrbel, da je tožena stranka prejemala vse poštne pošiljke, razen reklam, na naslov na 1 v L. in ne na naslov 2 v L., kjer je sicer sedež tožene stranke.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijanega sklepa zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da v zvezi z odločanjem o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje razpis naroka ni obligatoren, če so dejstva, na katera se opira predlog splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga.

8. Namen naroka, ki ga sodišče razpiše, skladno s 120. členom ZPP, v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je, da stranka, ki zahteva vrnitev v prejšnje stanje, lahko izkaže okoliščine, na katerih utemeljuje predlog. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo zatrjevanje tožene stranke, da naj bi ji Pošta Slovenije na podlagi ustaljene prakse, torej celo brez pisnega naročila, vsa pošto, razen reklam, preusmerjala na naslov njenega zakonitega zastopnika, je zatrjevana okoliščina brezpredmetna.

9. Tožena stranka je kot družba z omejeno odgovornostjo pravna oseba, ki se vpisuje v sodni register in se ji na podlagi tretjega odstavka 139. člena ZPP sodne odločbe vročajo na naslovu, ki je vpisan v register. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, podprto z ustaljeno in enotno sodno prakso, da se uporabnik in izvajalec poštnih storitev v primeru vročanja po ZPP ne moreta dogovoriti za drugačen način vročanja, kar nenazadnje potrjuje tudi formulirani obrazec Pošte Slovenije „Naslovnikov naročilo“, iz katerega jasno izhaja, da preusmeritev ne velja za pisma v pravdnem postopku (in drugih naštetih sodnih postopkih), ki se vročajo po posebnih zakonih, kar vse je pritožnika v izpodbijani odločbi poučilo že sodišče prve stopnje. Razlog zaradi katerega tožena stranka pisanja dejansko ni prejela, je torej povzročila sama s svojim neskrbnim ravnanjem.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki znašajo 186,66 EUR, in sicer 250 točk za odgovor na pritožbo, 5 točk za administrativne stroške ter 22 % DDV.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Ustavno sodišče je v odločbi Up 510/03 navedlo, da inštitut vrnitve v prejšnje stanje negativno vpliva na zahtevo po sojenje v razumnem roku in na pravico nasprotne stranke do učinkovitega sodnega varstva, zaradi česar je potrebno možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz upravičenih razlogov.