Jedro

Povzetek navedb pravdnih strank ni odločilno dejstvo, temveč služi temu, da je iz sodbe razvidno, kaj je predmet spora, poleg tega pri denarnih zahtevkih omogoča individualizacijo zahtevka zaradi ugotavljanja, o čem je bilo pravnomočno razsojeno.

Tudi v primeru uspeha toženke v upravnem sporu to ne bi ponovno vzpostavilo izbrisanih obveznic.

Tožničina domnevna škoda izvira iz dejstva, da je Banka Slovenije sprejela izredne ukrepe, na podlagi katerih so bile izbrisane obveznice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo 100 EUR s pripadki, ki jih je tožnica zahtevala kot imetnica podrejenih obveznic toženke X, ki so bile po odločbi Banke Slovenije o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013 izbrisane z računa pri KDD.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno povzelo trditveno podlago tožnice. Tožnica je predlagala, da ji sodišče po drugem odstavku 450. člena Zakona o pravdnem postopku1 dovoli dodatno pripravljalno vlogo. Tožnica je uveljavljala deliktno odškodninsko odgovornost tožene poslovne banke zaradi neskrbnega gospodarjenja in opustitve preizkusa neutemeljenega dela izrednih ukrepov v upravnem sporu ter napačne razlage te zakonske določbe in kršitve pojasnilne dolžnosti. Sodišče se tudi ni opredelilo do nekaterih dokazov tožnice. Sodišče je tudi nepravilno odmerilo stroške.

3. Toženka je odgovorila na tožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po izločitvi dela zahtevka, ki se je nanašal na Banko Slovenije in je bil odstopljen Okrožnemu sodišču v Mariboru, je postopek, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, postal spor majhne vrednosti v smislu določb 442. do 458. člena ZPP. V sporih majhne vrednosti je število vlog, ki jih stranki lahko vložita, omejeno (452. člena ZPP), zato je brez podlage v zakonu pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče tožnici moralo dopustiti še eno vlogo. Drugi odstavek 450. člena ZPP govori o _dokazovanju_ (ki ga lahko sodišče prve stopnje omeji), ne pa o navajanju dejstev. Ob tem ni odveč pripomniti, da se je spor začel kot redni postopek in da je tožnica vložila več izredno obsežnih vlog, poleg tega jo je sodišče z dopisom z dne 24. 8. 2021 (list. št. 190) izrecno poučilo, da je postopek postal spor majhne vrednosti in da lahko vloži v roku 8 dni še eno pripravljalno vlogo (vse to je sodišče prve stopnje podobno obrazložilo v 6. do 8. točki). Na ta dopis se tožnica ni odzvala in ni vložila nobene dodatne vloge; sodišče prve stopnje ji je kljub temu še na naroku dopustilo podajanje novih navedb. Tako je bilo tožničini pravici do izjave več kot zadoščeno in je pritožbeno zavzemanje za (še dodatno) dopuščanje navedb očitno neutemeljeno. Tožnica navedbe iz nedovoljene pripravljalne vloge z dne 28. 2. 2022 ponavlja v pritožbi, zato jih tudi pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni povzelo vseh trditev tožnice. Povzetek navedb pravdnih strank ni odločilno dejstvo, temveč služi temu, da je iz sodbe razvidno, kaj je predmet spora, poleg tega pri denarnih zahtevkih omogoča individualizacijo zahtevka zaradi ugotavljanja, o čem je bilo pravnomočno razsojeno (_res iudicata_). S tem, ko sodišče prve stopnje ni povzelo vseh (izredno obsežnih) navedb, ni kršilo določb ZPP. Pa četudi bi šlo za kršitev četrtega odstavka 324. člena ZPP, bi bila to kvečjemu relativna kršitev določb postopka, ki glede na prvi odstavek 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

7. Sodišče prve stopnje je natančno, obširno in pregledno pojasnilo (primerjaj 11. točko obrazložitve z opombami, ki odkazujejo na obrazložitev v drugih točkah), zakaj posameznih dokazov ni izvedlo. S temi razlogi se pritožba kljub vsej gostobesednosti ne uspe argumentirano soočiti, temveč le posplošeno navaja, da sodišče prve stopnje določenih dokazov ni izvedlo in da je s tem kršilo različne zakonske, ustavne in konvencijske pravice tožnice. Glede dokazov, ki jih navaja pritožba (letno poročilo toženke za leta 2011, 2012 in 2013, poročilo uprave za skupščino delničarjev, končno poročilo Preiskovalne komisije DZ, sklep o državni pomoči, razni drugi članki, študije itd.) se je sodišče prve stopnje opredelilo (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in jih označilo kot informativne ter premalo konkretizirane, saj tožnica v zvezi s tem ni podala konkretnih trditev.

8. Obravnavani spor je majhne vrednosti, zato izpodbijanje dejanskega stanja ni pritožbeno dopustno. Sodišče druge stopnje je zato vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožba niti ne poskuša izpodbiti s konkretiziranim oporekanjem), da so bile tožničine »navedbe« o pojasnilni dolžnosti pravzaprav nekritično prepisane iz sodbe Višjega sodišča v Celju v neki drugi zadevi, poleg tega toženka tožnici ni prodala spornih obveznic, temveč jih je tožnica kupila od borznega posrednika A. (torej drugega pravnega subjekta) po priporočilu (neimenovanega) »uslužbenca Banke X« (primerjaj 21. do 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na tako dejansko stanje je pravilen zaključek, da toženka tožnici niti ni mogla dati nobene pojasnilne dolžnosti, saj z njo ni bila v nobenem obligacijskem razmerju glede nakupa obveznic. Pritožba tudi ne izpodbija konkretno pravilnih zaključkov v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da mora tudi potrošnik pri nakupu vrednostih papirjev ravnati z ustrezno skrbnostjo in da so bili prospekti toženke ustrezni, saj je med drugim v njih opozorilo, da lahko v primeru stečaja banke obveznost iz podrejene obveznice preneha in da država za vložena sredstva ne garantira.

9. Glede tožničinih navedb v zvezi s finančnim stanjem toženke (ki so očitno prav tako prepisane iz drugih vlog, saj jih pritožba navaja tudi pod točko o kršitvi pojasnilne dolžnosti) je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bile tožničine trditve pavšalne, predlagani dokazi pa informativni (27. do 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ni jasno, kakšno zvezo z zadevo naj bi imele pritožbene navedbe o toženkinih poslovnih rezultatih v letu 2012 in 2013, saj je tožnica kupila obveznice že leta 2011. Namigovanje, da je bilo poslovanje »gotovo slabo« tudi v preteklih letih, je zgolj ugibanje.

10. Pritožba tudi frivolno ponavlja trditve o odgovornosti za domnevno opustitev upravnega spora v zvezi z ukrepi Banke Slovenije (in kaj vse naj bi bilo pri teh ukrepih nepravilno ter nezakonito), ne da bi se obrazloženo opredelila do razlogov sodišča prve stopnje v zvezi s tem (15. do 19. točka obrazložitve), katerih bistvo je, da je bil izbris obveznic nepovraten ukrep, zato tudi v primeru, če bi toženka uspela v upravnem sporu glede izrednega ukrepa, to ne bi vplivalo na tožničine pravice. Pritožba konkretizirano ne pojasni, v čem je ta zaključek sodišča prve stopnje sploh napačen. Ne drži, da se sodišče prve stopnje do navedb tožnice v zvezi s tem ni opredelilo; sodišče ni dolžno odgovarjati na čisto vsako navedbo stranke (še posebej ne v primeru, ko so navedbe izredno obsežne, neselektivno in nepregledno nakopičene), temveč zadošča, če nanje odgovori posredno. Ker je ugotovilo, da tudi v primeru uspeha toženke v upravnem sporu to ne bi ponovno vzpostavilo izbrisanih obveznic, so povsem nepomembne navedbe, kaj naj bi bilo narobe z določbami Zakona o bančništvu in ravnanjem Banke Slovenije. Tudi če bi bili ti očitki utemeljeni, to ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, saj toženka ne more odgovarjati za sprejem zakonodaje. Prav tako toženka ni pravi naslovnik za očitke, da tožnici niso dostopne listine, s katerimi razpolaga Banka Slovenije, saj gre za drugo pravno osebo, tožnica pa niti ni verjetno izkazala, da toženka s temi listinami sploh razpolaga in da jih sme brez omejitev posredovati drugim.

11. Tudi pri pritožbenih navedbah o neskrbnem gospodarjenju ni podan noben konkretno oblikovan očitek, zakaj so razlogi sodbe v tem pogledu napačni. Tudi v zvezi s tem je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da tožnica na prvi stopnji tudi o tem ni podala jasnih trditev, zakaj meni, da bi ji ob zatrjevanjem »neskrbnem gospodarjenju« lahko nastala škoda. Tožničina domnevna škoda izvira iz dejstva, da je Banka Slovenije sprejela izredne ukrepe, na podlagi katerih so bile izbrisane obveznice.

12. Pritožbena novota je očitek, da toženka tožnici ni sporočila, da naj bi od januarja 2011 pred prisojnimi organi tekel postopek za odobritev državne pomoči. Poleg tega je očitek vsebinsko tako prazen, da nanj konkretneje ni mogoče odgovoriti, saj se niti ne ve, na katero državno pomoč se nanaša in kakšno zvezo naj bi to imelo z domnevno odgovornostjo toženke. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala toženka v letu 2011 ustaviti prodajo obveznic ali objaviti dodatek k prospektu, ker spregledajo dejstvo, da toženka javne prodaje obveznic v letu 2011 ni več izvajala, saj je bil postopek javne ponudbe zaključen 24. 6. 2010 (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Določilo 261.a člena Zakona o bančništvu2 ne nalaga nobene obveznosti poslovni banki (temveč Banki Slovenije), zato so pritožbene navedbe v tej smeri pravno zmotne. Navedbe, da bi morala toženka pojasniti in dokazati, kakšno premoženje je imela ob izreku izrednih ukrepov, so prav tako neutemeljene. Tožnica je tista, ki mora dokazati svoj zahtevek in ne obratno.

14. Tožnica očita toženki še deliktno oziroma odškodninsko odgovornost, ker naj ne bi skrbno gospodarila s sredstvi komitentov in upnikov. Tudi ta očitek je nedovoljena pritožbena novota, saj je tožnica do v okviru dovoljenih navedb v sporu majhne vrednosti očitala toženki le neskrbnost, ker ni vložila pravnega sredstva zoper odločbo o izrednih ukrepih. Hkrati je ta očitek tudi pavšalen in navržen. Tožnica ni pojasnila niti vzročne zveze med domnevno neskrbnim ravnanjem toženke in izgubo, ki jo je utrpela. Sodba VSL I Cpg 1523/2013 se nanaša na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju, konkretno na obstoj subjektivnega pogoja za uspešno izpodbijanje (subjektivno védenje o slabem finančnem stanju sopogodbenika), zato dejansko stanje iz citirane sodbe ni primerljivo s to zadevo.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z oceno premoženja, ki ga je toženka prenesla na DUTB, saj je do prenosa premoženja na DUTB prišlo po izdaji odločbe o izrednih ukrepih (in seveda tudi po prodaji spornih obveznic, ki pa jih je tožnica kupila od borznega posrednika in ne toženke).

16. Pritožbene navedbe glede odločitve o stroških so neutemeljene. Postopek se je začel kot redni postopek, ko pa se je (zaradi razdružitve spisa) prelevil v spor majhne vrednosti, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je strankama omogočilo vsaki še po eno vlogo.3 Stroška priglasitve pooblastila sodišče prve stopnje ni priznalo, zato so te pritožbene navedbe nerazumljive. Z dopisom z dne 1. 8. 2022 je toženka procesno odgovarjala na vlogo tožnice, zato je ta strošek potreben. Postavke so odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo, po kateri najnižja izhodiščna nagrada znaša 200 točk, kar je upoštevalo sodišče prve stopnje.

17. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v vseh pogledih pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

18. Ker je tožnica s pritožbo propadla, toženka pa je nanjo vsebinsko in argumentirano odgovorila, ji je tožnica dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP), ki obsegajo odvetniško nagrado za odgovor na pritožbo (200 odvetniških točk ali 150 EUR), 2 % materialnih stroškov (3 EUR) in 22 % DDV (33,66 EUR). Stroške mora povrniti v roku 8 dni (četrti odstavek 458. člena v zvezi s 313. členom ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 99/2010 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBan-1. 3 Ob tem prihaja pritožba sama s seboj v navzkrižje, saj na začetku sodišču prve stopnje očita, da bi moralo tožnici priznati še dodatno vlogo (za katero v ZPP v sporu majhne vrednosti ni podlage), glede stroškov pa toženki odreka pravico do vloge, ki jo je izrecno dopustilo sodišče.