Jedro

Tožnica neutemeljeno želi s pritožbo doseči presojo toženčevih ravnanj za nazaj "ex post", kar je zmotna "rdeča nit" pretežne vsebine pritožbe in obširnega, minucioznega in selektivnega povzemanja posamičnih delčkov argumentacije sodišča prve stopnje in izvedenčeve ekspertize. Preprosto ne želi razumeti, da je toženec ob dani usmeritvi in drugih okoliščinah vse do začetka leta 2012 ravnal skladno s podjetniško presojo, čeprav so se njegove odločitve morebiti kasneje izkazale za nesmotrne. Slednje je bistvo podjetniške presoje, saj je jasno, da poslovodje sprejemajo tudi odločitve, ki se kasneje lahko izkažejo za nesmotrne oziroma neuspešne.

Napotek VS RS je bil dan le v smeri angažiranja ustreznega izvedenca in ne v angažiranju izvedenca marketinške stroke. Predmetno izhaja iz zapisa VS RS, naj se izvede predlagani dokaz z izvedencem ustrezne (najbrž marketinške) stroke. Pritožbeno neproblematizirano je, da sodnega izvedenca z izrecno takšno specializacijo ni v imeniku sodnih izvedencev, da je angažirani izvedenec razpolagal z zadostnim strokovnim znanjem za izdelavo ekspertize in da v njegovi jasni in popolni ekspertizi ni najti nedoslednosti, ki bi narekovale angažiranje drugega izvedenca.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijani III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje znesek 12.371,07 EUR nadomesti z zneskom 9.182,18 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v še izpodbijanih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obe pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku v delu glede plačila 255.971,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2016 dalje, (II.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek in (III.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna toženi stranki (tožencu) v roku 15 dni povrniti 12.371,07 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper predmetno sodbo oziroma zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se izpodbijani del razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, izpostavlja presojo v prvem sojenju in napotilo VS RS ter obširno ponavlja nekatere ugotovitve sodišča prve stopnje in angažiranega izvedenca. Meni, da je toženec ravnal neskrbno in je odškodninsko odgovoren za celotno vtoževano škodo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec zaradi funkcije v klubu v primerjavi s prejšnjim vodstvom bolj informiran s stanjem in delovanjem kluba, je brez toženčeve trditvene podlage in pomeni kršitev pravil pravdnega postopka. Neutemeljen je zaključek, da je toženec ob sklenitvi sponzorskih pogodb v letu 2011 ravnal z zadostno skrbnostjo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja nasprotno. Izpodbijana sodba o tem dejansko nima razlogov, kar je pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede višine škode bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z materialnim procesnim vodstvom opozoriti na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago in gre za procesno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Procesno napako po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pomeni dejstvo, da se sodišče prve stopnje, ker naj element nedopustnosti ne bil podan, ni spuščalo v presojo drugih elementov odškodninske odgovornosti. Kontradiktoren (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in protispisen je zaključek, da je bilo sponzoriranje utemeljeno v začetku leta 2012, kasneje pa ne. Brez ustrezne trditvene podlage toženca je sodišče prve stopnje znižalo prisojeno odškodnino za leto 2013 za sponzoriranje v letu 2014. Iz izvedenskega mnenja in dokaznega postopka izhaja, da so bila v celoti neupravičena sponzoriranja v celotnem vtoževanem obdobju. Tožnica meni še, da bi morale zakonske zamudne obresti teči od plačila vsakega posameznega obroka dalje in ne šele od vložitve tožbe dalje. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o povrnitvi stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo za vse stroške toženca za vloge in naroke, ki so nastali do vključno 4.6.2022, uporabiti staro Odvetniško tarifo (OT).

3.Toženec v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

4.Zoper predmetno sodbo oziroma upoštevaje vsebino pritožbe zoper ugodilni del sodbe je tudi toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne očitke, navaja, da ni kršil svojih delovnih obveznosti, da ni podan element protipravnosti ravnanja in da je tožničin ustanovitelj privolil v nastanek škode (140. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Ponavlja nekatere okoliščine konkretnega primera, izpostavlja svoje videnje zadeve in meni, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo ugotovitve angažiranega izvedenca. Ta je potrdil svojo kvalificiranost in toženec v to ne dvomi, saj bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilnem razumevanju izvedenske ekspertize tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ker so bila pojasnila premalo konkretizirana v smislu športnega marketinga, bi bilo v skladu z napotki VS RS treba angažirati še izvedenca marketinške stroke, kar je toženec predlagal ves čas postopka. Z opustitvijo predlaganega izvedenca je bilo tožencu onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Storjena je bila bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5.Tožnica v vsebinskem odgovoru na toženčevo pritožbo meni, da toženec uveljavlja nedopustne pritožbene novote, med drugim izpostavlja, da ne obstaja izvedenec za športni marketing, in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

6.Pritožba tožnice je delno utemeljena, medtem ko pritožba toženca ni utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa bo v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo do vseh pravno relevantnih očitkov, s katerimi pravdni stranki izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje.

O delni utemeljenosti tožničine pritožbe

8.Nejasno in neutemeljeno je tožničino uvodno izpostavljanje razlogov sodb sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča iz prvega sojenja v tej zadevi, saj gre za razloge odločb, ki sta bili s strani VS RS razveljavljeni in torej napačni. Sodišče prve stopnje je pred drugo razpravljajočo sodnico in po napotilih VS RS izvedlo novo sojenje ter izdalo novo sodbo, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa.

9.Tožnica v svoji pritožbi obširno in selektivno izpostavlja nekatere okoliščine konkretnega primera in pojasnila izvedenca ter iz tega izpeljuje lastno dokazno oceno, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Pritožbeno sodišče že na tem mestu soglaša z argumentirano presojo sodišča prve stopnje o glavni stvari. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem sojenju upoštevalo napotila VS RS, vse pravno relevantne okoliščine konkretnega primera in argumentirano, pravilno ter popolno ugotovilo pravno relevantna dejstva. Izvedba dokaza z izvedencem je bila le izvedba enega izmed številnih dokazov, namenjena ugotavljanju dejanskega stanja, medtem ko je bilo sodišče prve stopnje tisto, ki je opravilo presojo. Drži, da izvedenec ni mogel zaradi neobstoja analiz podati konkretnega odgovora na razumno pričakovanje toženca ob sklepanju spornih pogodb; da je menil, da iz podatkov ni razvidne neposredne vzročne zveze med sponzoriranjem in rastjo eksternih prihodkov; da ni mogel povedati, kaj je bil cilj konkretnega sponzoriranja; ipd., vendar je predmetno presojo ob pojasnilih izvedenca, upoštevaje celotno trditveno in dokazno podlago ter pojasnila VS RS o sponzoriranju opravilo sodišče prve stopnje. Toženec se je v za tožnico spornem obdobju ekskulpiral svoje odškodninske odgovornosti po pravilu podjetniške presoje. Zaključki sodišča prve stopnje so materialno pravno pravilni. Bistvo argumentacije sodišča prve stopnje je presoja ravnanja toženca v času sklepanja spornih poslov ("ex ante"). Splošni izrazi o neškodljivosti sponzoriranja; da sklenitev sponzorskih pogodb v letu 2011 "z vidika" finančnega stanja družbe ni bila škodljiva ali neskrbna poslovna odločitev; da toženec ni ravnal v škodo tožnice zaradi koristi kluba; da sklenitev prve pogodbe v letu 2012 še ni bila škodljiva poslovna odločitev; ipd.; se nanašajo prav na to presojo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo finančno stanje tožnice v času sklepanja spornih pogodb in vse druge konkretne okoliščine primera, pri čemer je bila ena izmed bistvenih strategij usmeritve na zunanje trge. Podjetniške odločitve in spremljanje njihovih učinkov lahko temelji na opravi analiz, vendar neobstoj analiz sam po sebi ne izkazuje protipravnosti toženčevega ravnanja, in v tem je relevantna ugotovitev izvedenca, da v stroki ni pravil, kaj vse bi bilo treba opraviti pred podjetniško odločitvijo, čeprav je k temu dodal, da bi on sam zvišanje sredstev pisno utemeljil. V letu 2011 in začetku leta 2012 je toženec izkazal, da je lahko razumno pričakoval, da s spornimi podjetniškimi odločitvami deluje v korist tožnice. Iz izpodbijane sodbe so razvidne številne okoliščine, iz katerih je razvidna utemeljenost presoje o njegovem razumnem pričakovanju in ki jih pritožnica v pritožbi izpušča (usmeritve, seznanjenost in soglasje edinega družbenika, finančni kazalniki,...). Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da se premosorazmerno z rastjo dobička lahko povečuje sponzoriranje, temveč je med vsemi drugimi okoliščinami upoštevalo tudi tožničino finančno stanje. Drži, da je izpostavilo zmnožke, vendar ne gre za računsko operacijo, ampak za presojo in stvar argumentacije. Vsekakor je sponzoriranje pred spornim obdobjem in po spornem obdobju pomembna okoliščina, ki jo je zatrjevala in izkazovala celo sama tožnica (glej npr. tožničino tretjo pripravljalno vlogo z dne 27.2.2019 s prilogama A66 in A67). Drži, da izvedenec ni mogel oceniti (konkretne) koristi od sponzoriranja, vendar je to ob pojasnilih, kaj je in čemu vsemu služi sponzoriranje, povsem razumljivo. Toženec je nosil trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo na podlagi podjetniške odločitve, medtem ko je vsekakor na tožnici ostalo breme izkazovanja višine nastale škode. Izvedenec je res poudaril, da običajno višina sponzoriranja skozi leta ostaja podobna, vendar (nevtoževano) zvišanje sponzoriranja kluba v letu 2010 in sporno vztrajanje pri podobnih zneskih v letu 2011 ter v začetku leta 2012 ni bila upoštevaje presojo "ex ante" nerazumna podjetniška odločitev. Sprejeta je bila v skladu z usmeritvijo na zunanje trge, seznanjenostjo in soglasjem edinega družbenika ter ob ugodnih finančnih kazalnikih. Neutemeljeno je zavzemanje, da sponzoriranje v celotnem spornem obdobju ni prinašalo nobenih koristi in bi ga bilo treba povsem ukiniti, kar naj bi bilo mnenje tožnice in izvedenca. Poudarjeno je že bilo, da ne gre za matematično operacijo, medtem ko iz izpodbijane sodbe izhaja, da je dvig sponzorskih sredstev v letu 2010 povezan z zasledovanjem strategije usmeritve na zunanje trge, ki je bila uresničena, medtem ko so bili podani tudi ugodni finančni kazalniki, pri čemer drži zavzemanje pritožnice, da ne gre le za rast eksternih prihodkov, ampak je bila podana tudi rast dobička v letu 2010 in predvsem v letu 2011.

10.Tožnica neutemeljeno želi s pritožbo doseči presojo toženčevih ravnanj za nazaj "ex post", kar je zmotna "rdeča nit" pretežne vsebine pritožbe in obširnega, minucioznega in selektivnega povzemanja posamičnih delčkov argumentacije sodišča prve stopnje in izvedenčeve ekspertize. Preprosto ne želi razumeti, da je toženec ob dani usmeritvi in drugih okoliščinah vse do začetka leta 2012 ravnal skladno s podjetniško presojo, čeprav so se njegove odločitve morebiti kasneje izkazale za nesmotrne. Slednje je bistvo podjetniške presoje, saj je jasno, da poslovodje sprejemajo tudi odločitve, ki se kasneje lahko izkažejo za nesmotrne oziroma neuspešne.

12.V izpodbijani sodbi so pojasnjeni dosežki sponzoriranega kluba, pri čemer je odveč dodajati, da je šlo za večjo prepoznavnost kluba (tudi) v spornem obdobju in da višina sponzorskih sredstev ni in ne more biti premosorazmerna z vsakim posamičnim (ne)uspehom kluba. Bistveno je, da se je klubu v okvirnem času zvišala prepoznavnost, saj je sodeloval v prvi ligi, in presoja, da je bilo spoštovano načelo ekvivalence terjatev, seveda ob upoštevanju značilnosti sponzoriranja. Pritožbeno sodišče ob tem soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je podlaga za zvišanje sponzoriranja, kljub tipskim pogodbam (z enakimi zapisanimi obveznostmi), podana v večji prepoznavnosti sponzoriranca.

Dvig medijske in siceršnje prepoznavnosti sponzoriranca je zagotovo relevanten faktor pri višini sponzoriranja. Pri tem ni mogoče slediti pritožbenemu izpostavljanju uspehov kluba le pred letom 2010 z lastno dokazno oceno v smislu, da je do celotne prepoznavnosti kluba in enakega angažiranja kluba prišlo že pred letom 2010 in da v letu 2010 ni bilo nobenega razloga za višanje sponzorskih sredstev. Pravno relevanten je okviren čas in pravno relevantna je izgradnja prepoznavnosti sponzoriranca v spornem obdobju. Predmetno je vse pravilno pojasnjeno v sodbi sodišča prve stopnje.

Odvečno in neutemeljeno je pritožbeno sprenevedanje o konkretni tekmi v Republiki Srbiji leta 2009 na način, kakšno korist naj bi imela od tega tožnica, saj tam ne posluje. Velja le pripomniti, da tekma sponzoriranca v Republiki Srbiji verjetno ni bila izvedena le za gledalce iz Republike Srbije. Drži, da so bile navedbe o tipskih pogodbah (o enaki vsebini sponzorskih pogodb v letu 2009 in kasneje) nesporne in da so zaključki sodišča prve stopnje glede neizkazanosti tega dejstva napačni, vendar so pravilni dodatni razlogi sodišča prve stopnje o zagotavljanju načela enakovrednosti medsebojnih dajatev.

Bistvo argumentacije ni v večjem obsegu zapisanih obveznosti kluba, ampak v večji prepoznavnosti kluba in v dejansko večjem izvajanju aktivnosti sponzoriranca. Zakaj toženec ne bi smel zasledovati istočasno koristi tožnice in sponzoriranca, ni jasno. Pomembno je le, da ni na škodo tožnice zasledoval koristi sponzoriranca. Ni sporno, da so bila za sponzoriranje porabljena sredstva tožnice, vendar je toženec v letu 2011 in v začetku leta 2012 razumno pričakoval, da je sponzoriranje za tožnico koristno. Ni šlo preprosto le za odlive sredstev, ampak je šlo za odlive sredstev, ki so imeli svoj namen in razumna pričakovanja.

Izpovedba takratnega sekretarja kluba, da bi edini družbenik lahko ukrepal, saj je računovodstvo edinega družbenika izvajalo tudi računovodstvo tožnice ter kluba, je le izpovedba priče in ne zaključek sodišča prve stopnje. Nesporno je toženec za delo v klubu prejemal sredstva, vendar ne gre za pravno odločilno dejstvo oziroma za dejstvo, ki utemeljuje njegovo odškodninsko odgovornost do tožnice. Ponovno velja poudariti, da vsebina 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni v tem, da toženec ni bil v konfliktu interesov, ampak v tem, da v konfliktu interesov ni ravnal v škodo tožnice zaradi zasledovanja koristi sponzoriranca.

Samo eden od računov v letu 2011 je bil plačan pred zapadlostjo, medtem ko so bili ostali plačani pravočasno. Pri tem je bistveno, da predmetno ne pomeni škodljivega ravnanja za tožnico, medtem ko morebitna neenaka obravnava upnikov ni predmet tega spora. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je toženec v konfliktu interesov na škodo tožnice ravnal v korist sponzoriranca. Vseeno je, kakšna je bila "vrednost povečanega sponzoriranja za tožnico", saj ne gre za presojo višine škode oziroma za presojo toženčevega ravnanja "ex post", ampak za presojo njegovega ravnanja "ex ante." In slednjo presojo je sodišče prve stopnje opravilo upoštevaje vse konkretne okoliščine primera.

13.Izpodbijana sodba ima obširne in argumentirane razloge za zaključek o tem, da je toženec v letu 2011 in v začetku leta 2012 ravnal v polju podjetniške presoje in da njegovo ravnanje ni bilo protipravno. Ne obstoji bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Leto 2011 je bilo za tožnico finančno gledano, kljub izpadu dohodka od države ob koncu leta, najbolj ugodno, zato je v začetku leta 2012 toženec še imel razumno pričakovanje, da je strategija z usmeritvijo na zunanje trge, ki jo je zasledoval s spornim sponzoriranjem, koristna.

Zavzemanje tožnice, da bi moral toženec z matematično natančnostjo izkazati učinek sponzoriranja in dviga sponzorskih sredstev na tožničin poslovni izid in da je v nasprotnem primeru njegovo ravnanje bilo protipravno, je pretirano in od toženca ob dejstvu, kaj sponzorstvo je in kakšni so njegovi učinki, dejansko zahteva nemogoče. Povedano drugače, toženec se je v tem spornem obdobju uspel ekskulpirati z izkazom številnih okoliščin, ki sicer niso vse (npr. kot dobiček) eksaktno merljive, vendar kot celota zadoščajo za zaključek, da je razumno pričakoval, da s spornim sponzoriranjem tožnici koristi (op. gre za presojo "ex ante").

Predmetno izhaja tudi iz izvedenske ekspertize, ki jo tožnica le parcialno povzema v delih, za katere misli, da so ji v korist (npr. da izvedenec ni mogel ugotoviti neposredne povezave med sponzoriranjem in povečanjem eksternih dohodkov/dobičkom). Sponzoriranje je marketinška dejavnost s številnimi pozitivnimi učinki, to je koristmi, ki so ugotovljene, čeprav niso kvantificirane. Nobenega nasprotja ni v argumentaciji sodišča prve stopnje o delni zavrnitvi in delni ugoditvi tožbenemu zahtevku. V začetku leta 2012 je toženec še izkazal zgoraj omenjeno razumno pričakovanje in to pričakovanje ne temelji le na dejstvu likvidnosti in solventnosti družbe.

Drži, z višino primernega zneska sponzoriranja v letih 2011 in 2012 se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in tega tudi izvedenec ni ugotavljal. In da, ugotavljanje in višina škode, ki mora biti seveda v prvi vrsti protipravna, je stvar trditvenega in dokaznega bremena tožnice. Sodišče prve stopnje je presojalo nedopustnost ravnanja in, ker ta v tem obdobju ni podana, se do višine škode ni bilo dolžno opredeljevati. Vsekakor je obstajala zadostna trditvena podlaga o funkciji in delu toženca v klubu. Da je bil očitno informiran o finančnem stanju kluba izhaja iz pričanj in nenazadnje je dejstva o tem ugotavljal izvedenec, na katerega ugotovitve sta se oprli obe pravdni stranki. Toženec je svoje trditveno in dokazno breme glede ekskulpacije v letu 2011 in v začetku leta 2012 zmogel.

Teza tožnice, da ji je nastala škoda v višini celotnega sponzoriranja v letih od 2010 do 2013, je zmotna, nelogična in nerazumna. Hkrati je tudi v nasprotju z njenim lastnim ravnanjem v letu 2014, ko toženec ni bil njen direktor in ko je bil njen poslovni izid še slabši kot v letu 2013. Tožencu škode ni bilo treba argumentirano prerekati in za svojo ekskulpacijo ni bil dolžan eksaktno zatrjevati in izkazati koristi od sponzoriranja, ki spada med marketinške dejavnosti. Zvišanje sredstev sponzoriranja je pojasnjeno z izpolnjevanjem strategije in večanjem prepoznavnosti sponzoriranca.

Da je tožnica sponzorirala istega sponzoriranca preko večih let, je nesporno dejstvo. Pojasnjeno je že, da neizdelava tržnih analiz pred odločanjem o sponzoriranju ne pomeni protipravnega ravnanja. In protipravnega ravnanja ne izkazuje dejstvo, da je predmetno v določeni meri otežilo delo angažiranemu izvedencu. Z višino škode se sodišče prve stopnje v tem spornem obdobju ni ukvarjalo, čeprav je le kot dodatni argument pravilno izpostavilo, da je obseg škode stvar trditvenega in dokaznega bremena tožnice. Da gre za njeno breme, je tožnico opozoril že toženec, zato sodišče prve stopnje v tej smeri ni bilo dolžno izvajati nobenega dodatnega materialnega procesnega vodstva.

Neizkazana in pravno nerelevantna je trditev, da bi tožnica v tem obdobju predmetna sredstva lahko porabila na bolj racionalen način. Predmetna sredstva so bila porabljena v okviru polja podjetniške presoje. Ker v tem času ni bila podana ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje), se sodišče prve stopnje utemeljeno ni spuščalo v ugotavljanje drugih predpostavk in s tem ravnanjem ni storilo bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14.Pritožbeni pomislek tožnice, da ob finančnih kazalnikih v drugi polovici leta 2012 in v letu 2013 toženec "ni bil tako učinkovit pri pridobivanju eksternih poslov," je le pravno nerelevantna in neutemeljena "ex post" presoja toženčevih ravnanj. Izvedenec je izpovedal, da bi bilo treba že v letu 2011 "oziroma" v letu 2012 "razmisliti o krčenju" stroškov, in to mnenje je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazov. Zaključki sodišča prve stopnje o (ne)dopustnosti toženčevega ravnanja v začetku in v drugi polovici leta 2012 niso v ničemer kontradiktorni in protispisni (op. kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Drži, da je bilo slabšanje finančnega stanja predvideno, vendar je bistvo sodbe v tem, da je toženec preko spornega sponzoriranja izvajal strategijo usmeritve na zunanje trge. Iz obrazložitve izhaja, da gre dejansko za strategijo reševanja pred napovedanimi izpadi prihodkov. V za tožnico spornem času je imel razumne razloge za sledenje strategiji in spornemu sponzoriranju, pri čemer gre pri poslovodenju za obligacijo prizadevanja in ne za obligacijo uspeha.

15.Ločnico med utemeljenim sponzoriranjem (in donatorstvom) je sodišče prve stopnje napravilo v letu 2012, saj se je finančna situacija v družbi tako spremenila, da je narekovala krčenje vseh nenujnih stroškov. Povedano drugače, izvajanje strategije, ki ji je toženec sledil s spornim sponzoriranjem, je bilo treba v okviru nenujnih stroškov (sponzoriranja in donatorstva) okrniti. Navedbe in dokaze o sponzoriranju v letu 2014, ko toženec ni bil več njen direktor, je podala sama tožnica in nesporno je bilo to leto finančno bolj neugodno za tožnico kot leto 2013. Sodišče prve stopnje je razpolagalo s tožničino trditveno podlago, da je odločilo v toženčev prid, medtem ko je toženec nasprotoval celotnemu tožbenemu zahtevku, zato je nejasno pritožbeno zavzemanje, da ni uveljavljal zmanjšanja zahtevka v okviru sponzoriranja v letu 2014.

Višina škode je del trditvenega in dokaznega bremena tožnice, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je predmetno lastno ravnanje tožnice treba upoštevati pri obsegu nastale škode v letu 2013. V izpodbijani sodbi ni mogoče najti storitve bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je lahko oprlo tudi na trditveno podlago tožnice in za delno zavrnitev zahtevka ni bilo dolžno upoštevati le toženčevih ugovornih navedb.

16.O podobnih tožničinih pritožbenih očitkih glede zavrnjenih zakonskih zamudnih obrestih se je pritožbeno sodišče opredelilo že v svoji prejšnji odločbi, ki jo je VS RS ob uspešni reviziji toženca (tudi) v tem delu razveljavilo. Pritožbeno sodišče pri svojih stališčih vztraja in razloge (delno) ponavlja. Tožničino pritožbeno zavzemanje za prisojo zakonskih zamudnih obresti od spornih izplačil dalje po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Uvodoma velja poudariti, da je toženec nasprotoval tožbenemu zahtevku v celoti (op. ni ga niti delno pripoznal) in da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi presežno zahtevanih zakonskih zamudnih obresti stvar pravilne uporabe materialnega prava, na uporabo katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti.

17.Razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo skladno z 299. členom OZ ločilo trenutek zapadlosti odškodninske terjatve (trenutek samega nastanka škode s posamičnimi izplačili na podlagi sponzorskih in donatorske pogodbe) od trenutka nastopa dolžnikove zamude za plačilo odškodnine (od poziva za plačilo, za katerega v konkretni zadevi šteje datum vložitve tožbe) in posledična zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od posamičnih izplačil dalje do vložitve tožbe, so pravilni in utemeljeni, zato ni mogoče slediti drugačnemu zavzemanju tožnice. Sklicevanje tožnice na zadevo VSL I Cp 2224/2012 ni utemeljeno že iz razloga, ker je zadeva neprimerljiva z obravnavano, saj je tam spor potekal o povrnitvi nepremoženjske škode, tu pa gre za poslovno odškodninsko odgovornost in za povrnitev premoženjske škode. Hkrati izpostavljena zadeva ne potrjuje pritožbenih tez. Tožnica namreč razloge VSL povzema le parcialno in selektivno ter jih neutemeljeno prilagodi le nekaterim konkretnim okoliščinam primera, pri tem pa povsem spregleda bistvo izpostavljene zadeve. VSL je namreč zakonske zamudne obresti prisodilo skladno z opominom, kar je bilo celo od 15. dne po vložitvi tožbe dalje do plačila. Ustaljena sodna praksa torej ni takšna, kot naj bi po zmotnem tožničinem mnenju izhajalo iz izpostavljene zadeve, ampak je tudi sicer povsem skladna s pravilnimi stališči sodišča prve stopnje.

18.Na tem mestu velja še izpostaviti, da tožnica v pritožbi neupoštevno želi doseči nekakšne zaključke o toženčevem naklepnem ravnanju, saj takšno ravnanje iz siceršnje tožničine trditvene podlage in iz izpodbijane sodbe ne izhaja. V zvezi z obstojem naklepa (povzročati škodo) je bilo trditveno in dokazno breme na tožnici, saj velja domneva o obstoju le glede običajne stopnje krivde (malomarnosti). Povedano sklepno torej razlogi, ki jih s pritožbo uveljavlja tožnica niso utemeljeni in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo presežno zahtevane zakonske zamudne obresti. Nastop zamude ni nepotrebna formalnost, (ne)zavedanje storilca o svojem neustreznem ravnanju in nastali škodi ne vpliva na nastop zamude ter presoja po 299. členu OZ ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ).

19.16. Nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, da je postrožena toženčeva skrbnost tudi element same dopustnosti njegovega ravnanja. V zaključku pritožbe tožnica strnjeno ponavlja svoje navedbe, se sklicuje na pravno teorijo in na stališča sodne prakse ter med drugim izpostavlja odločbi VSL I Cpg 339/2019 in I Cp 1926/2016. Omenjeni odločbi se nanašata na drugačne konkretne okoliščine primera in nista uporabljivi v konkretnem primeru na način, za katerega se zavzema tožnica. Prva zadeva se nanaša na sporen nakup poslovnega deleža, druga pa na sporno podjemno pogodbo, medtem ko je bilo treba stališča pravne teorije in sodne prakse v obravnavani zadevi aplicirati na sporne sponzorske in donatorsko pogodbo. Slednje je sodišče prve stopnje sledeč stališčem VS RS storilo, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o glavni stvari v delu, v katerem ga s pritožbo izpodbija tožnica, odločilo pravilno.

17.Iz razloga posledičnosti zato odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov ni napačna. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri toženčevih pravdnih stroškov za vse vloge in naroke pred uveljavitvijo nove OT, kar je bilo 5.6.2022, upoštevati prejšnjo tarifo. Skladno z 12. členom veljavne OT se namreč odvetniku priznajo stroški po tarifi, veljavni v času oprave dela, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila (op. oziroma odmere; 0,60 EUR). Stara OT je med drugim določala, da vrednost storitve za sestavo tožbe v gospodarskem sporu znaša največ 3000 točk (tarifna številka 18). Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče poseglo v sicer pravilno odmero toženčevih stroškov. Sledeč 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se tako tožencu priznani stroški zmanjšajo za 600 točk za obrazložen odgovor na tožbo, za 600 točk za pritožbo zoper sklep z dne 18.4.2017, za 300 točk za ugovor zoper sklep z dne 20.2.2017, za 300 točk za pritožbo zoper sklep z dne 20.2.2017, za 600 točk za prvo vlogo z dne 29.1.2018, za 450 točk za drugo vlogo z dne 26.2.2019, za 750 točk za pritožbo zoper sodbo, za 600 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 12.2.2019, za 300 točk za zastopanje na naroku 12.4.2019, za 300 točk za zastopanje na naroku 21.6.2019, za 750 točk za predlog za dopustitev revizije, za 525 točk za revizijo, za 150 točk za prvi narok nove glavne obravnave 10.3.2022, za 300 točk za vlogo z dne 25.3.2022 v novem sojenju in za 300 točk za vlogo z dne 19.5.2022, kar skupaj znaša 6.825 točk. Predmetno je treba upoštevati še v znižanju pavšalno priglašenih materialnih stroškov, kar znaša 68,25 točk (1% od presežka nad 1000 točk), ter vse z 22% DDV. Gre za zmanjšanje v skupni višini 5.045,86 EUR. Skupni stroški toženca tako znašajo 38.755,29 EUR (glej tudi 40. točko, 39. (stroški tožnice) in 41. točko (pobot) obrazložitve izpodbijane sodbe). Z vidika uspeha mu gre 24.415,83 EUR, tožnici pa 15.233,65 EUR prvostopenjskih pravdnih stroškov, kar po pobotu znaša 9.182,18 EUR. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice in ustrezno spremenilo odločitev o povrnitvi prvostopenjskih pravdnih stroškov.

18.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper izpodbijani zavrnilni del sodbe tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari je v zavrnilnem delu pravilna, zato je pritožbo tožnice v tem pretežnem delu kot neutemeljeno zavrnilo (odločitev iz točke II. izreka te odločbe, ki temelji na 353. členu ZPP). Kot je obrazloženo zgoraj pa je pritožbeno sodišče glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov delno ugodilo pritožbi tožnice in spremenilo izpodbijano stroškovno odločitev (odločitev iz točke I. izreka te odločbe, ki temelji na 3. točki 365. člena ZPP).

O neutemeljenosti pritožbe toženca

19.Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem marketinške stroke, s čimer naj bi tožencu onemogočilo dokazovanje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo obširne, pravilne in z ZPP (glej drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP) skladne razloge za neizvedbo dokaza z drugim izvedencem (glej predvsem razloge v 6., v prvem odstavku 7., v zadnjem odstavku 12. in drugem odstavku 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), to je z izvedencem marketinške stroke. Toženec predmetnih razlogov s pritožbo niti ne izpodbija, saj ne dvomi, da je bil angažirani izvedenec za ekonomijo - poslovne finance in plačilo za delo, kvalificiran za izdelavo ekspertize in sami izdelani ekspertizi niti ne nasprotuje, ampak izpostavlja le, da jo je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo in da bi moralo ob pravilnem razumevanju ekspertize tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Smisel, funkcija in cilji športnega marketinga so razvidni iz izpodbijane sodbe. Napotek VS RS je bil dan le v smeri angažiranja ustreznega izvedenca in ne v angažiranju izvedenca marketinške stroke. Predmetno izhaja iz zapisa VS RS, naj se izvede predlagani dokaz z izvedencem ustrezne (najbrž marketinške) stroke. Pritožbeno neproblematizirano je, da sodnega izvedenca z izrecno takšno specializacijo ni v imeniku sodnih izvedencev, da je angažirani izvedenec razpolagal z zadostnim strokovnim znanjem za izdelavo ekspertize in da v njegovi jasni in popolni ekspertizi ni najti nedoslednosti, ki bi narekovale angažiranje drugega izvedenca.

20.Sodišče prve stopnje je podrobno opredelilo kršitve toženčevih obveznosti v delu leta 2012 in v letu 2013, in sicer je njihov skupni imenovalec v tem, da poslovanja tožnice, ki jo je vodil (op. obsega sponzoriranja in donatorstva, ki nista bila nujna stroška za samo poslovanje družbe), ni ustrezno prilagodil zaostreni finančni situaciji, v kateri se je znašla tožnica.

V tej pravdi se presoja njegova odškodninska odgovornost do tožnice, ki ji je kot poslovodja povzročil škodo, medtem ko ni bilo sporno, da za sklepanje spornih poslov ni pridobil zakonitega skupščinskega sklepa.

Tožnica, ki ji je škoda nastala in ki jo je vodil toženec, torej na nastanek škode ni pristala (glej 140. člen OZ v povezavi z ekskulpacijskim razlogom po 263. členu ZGD-1).

To, da je bil tožničin ustanovitelj in edini družbenik seznanjen s spornimi pogodbami in je z njimi ustno soglašal, toženca ne razbremeni njegove samostojne odškodninske odgovornosti do tožnice na podlagi 263. člena ZGD-1.

Enako velja za navedbe, da strokovne službe niso zaznale nepravilnosti, da so bili vzpostavljeni kontrolni mehanizmi, da se je o poslih razpravljalo, da so se posli revidirali, da so bili transparentni, da ni bilo s strani nikogar izraženih zadržkov in da edini družbenik ni zaznal nepravilnosti.

Ne presoja se škoda ustanovitelja, ampak škoda tožnice. Tudi skupno računovodenje ne spremeni dejstva, da je bil za poslovanje tožnice kot poslovodja odgovoren toženec.

Enako velja za nekakšno tezo, da je toženec upošteval voljo lastnika družbe, saj 263. člen ZGD-1 od poslovodij zahteva zvestobo družbi in ne zvestobe lastnikom družbe.

Povedano poenostavljeno in sklepno, izpostavljene okoliščine, ki jih toženec obširno opisuje in ki deloma niti niso ugotovitve sodišča prve stopnje, ampak selektivno izbrani povzetki zaslišanj, je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji spornega sponzoriranja v letih 2011 in v začetku leta 2012, to je v delu, v katerem je presodilo, da se je toženec uspel ekskulpirati svoje odškodninske odgovornosti.

Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je ob izpostavljeni finančni situaciji mogel in moral prekiniti nadaljnje sponzoriranje in donatorstvo v letu 2012 in pretežni del sponzoriranja v letu 2013.

21.Sprejeta strategija, da se morajo hčerinske družbe postopoma osamosvojiti in da si morajo izpad dohodkov od države in ustanovitelja nadomestiti na zunanjih trgih, ne more opravičiti toženčevih neskrbnih ravnanj v zgoraj izpostavljenem obdobju.

Finančna situacija je od njega kot poslovodje zahtevala skrbnejše ravnanje in krčenje nenujnih stroškov, kamor je spadalo sponzoriranje in donatorstvo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec v letu 2011 in v začetku leta 2012 ob ugodnih poslovnih rezultatih izkazal razumno pričakovanje, da bo sponzorstvo tožnici prineslo večjo prepoznavnost in da gre za primeren ukrep za pridobivanje prihodkov na zunanjih trgih, vendar se je v drugi polovici leta 2012 in v letu 2013 izkazalo, da temu ni tako.

V tem obdobju so konkretne okoliščine in predvsem finančna realnost narekovali drugačno ravnanje.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja in nerelevantne, lastne ter neizkazane so tudi sicer povsem pavšalne trditve, kako naj bi tožnica po njegovem odhodu in odhodu predsednika takratne uprave ustanovitelja ter po nekaj letih ponovno spoznala, da je tak pristop k poslovanju edini mogoč za njeno preživetje.

Drži, da se je v spornih letih (od 2010 do 2014) delež sponzorstva v razmerju do celotnih prihodkov nekoliko zmanjševal in da so se eksterni prihodki povečevali, vendar bi moral toženec pri odločanju o sponzoriranju in donatorstvu upoštevati tudi druge okoliščine.

V izpodbijani sodbi je ustrezno, pravilno in obširno pojasnjeno, zakaj samo zviševanje eksternih prihodkov ne odraža sprememb v družbi in samega finančnega stanja družbe, ki bi ga toženec tudi moral upoštevati pri sprejemanju poslovnih odločitev.

Kakšni so nameni in cilji sponzorstva je pojasnilo že VS RS in temu je sodišče prve stopnje sledilo, podobno pa je ugotavljal tudi angažirani izvedenec, zato je nejasno, kaj želi toženec doseči s ponavljanjem namenov, učinkov in ciljev sponzorstva.

Nesporno je tožnica invalidsko podjetje in nejasno je, kako naj bi skrb za invalide, ki naj bi jo toženec (neugotovljeno) uresničeval, kakorkoli lahko pomenila pravno relevantno dejstvo v tej pravdi.

Sodišče prve stopnje ni nepopolno in zmotno interpretiralo ugotovitev izvedenca in zmotno ugotovilo dejanskega stanja.

Tožnica je vseeno podjetje, katerega primarni namen je v pridobivanju dobička, in v situaciji, v kateri se je znašla v drugi polovici leta 2012 in v letu 2013, preprosto ni bilo razumnega razloga za neukrepanje v smislu krčenja nenujnih stroškov, kamor je spadalo donatorstvo in sponzorstvo.

Če je toženec pred tem časom še lahko razumno pričakoval, da sporen obseg sponzoriranja prinaša oziroma lahko prinese ustrezne koristi, za takšno pričakovanje ni bilo podlage v drugi polovici leta 2012 in (pretežno) v letu 2013.

22.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper predmetni izpodbijani ugodilni del sodbe toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo.

Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, zato je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo (odločitev iz točke II. izreka te odločbe, ki temelji na 353. členu ZPP).

O povrnitvi pritožbenih stroškov

23.Nobena od pravdnih strank v smislu uspeha s pritožbo ni bila uspešna, saj se delni uspeh tožnice nanaša le na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, ki se ne upoštevajo v okviru vrednosti spornega predmeta (glej 39. člen ZPP).

Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Glede na doseženi uspeh in ob upoštevanju vseh okoliščin primera (sporne vrednosti so sicer le ohlapno primerljive, vendar je vsaka od obeh pritožb ter odgovorov nanje terjala podoben angažma s strani pritožbenega sodišča, saj je bilo treba z vidika obeh pritožb opraviti presojo vseh nosilnih razlogov sodišča prve stopnje) je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje pritožbene stroške.

-------------------------------

(1) Glej npr. odločbi VSL III Cp 2494/2016 z dne 26.10.2016 (op. iz te odločbe izhajajo tudi zgoraj omenjena stališča o trditvenem bremenu in o uporabi materialnega prava po uradni dolžnosti) in I Cpg 249/2013 z dne 23.4.2014 ter številne druge.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 254, 254/3 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.