Jedro

Da izvedenec cestno prometne stroke ni mogel opraviti analize poteka nesreče, ker policija ni opravila ogleda, ne more iti v tožnikovo škodo.

Tožnik je uspel dokazati potek škodnega dogodka, to je, da je toženec s kršitvijo prometnih predpisov izsilil prednost ter zadel v tožnikovo vozilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku plača znesek 1.500 EUR z zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2016 do plačila (2. točka izreka) in znesek v višini 5.936,49 EUR z zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2013 do plačila (3. točka izreka), v preostanku je tožnikov zahtevek zavrnilo (4. točka izreka) ter toženki naložilo, da tožniku povrne 2.909,57 EUR stroškov postopka z zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

2. Toženka sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče nepravilno presodilo dokaze ter posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje iz naslednjih razlogov: (1) izvedenec cestnoprometne stroke ni mogel opraviti analize poteka nesreče, ker policija ni opravila ogleda, (2) toženka je v celoti ovrgla s strani tožnika zatrjevan potek škodnega dogodka, saj je izvedenec ugotovil, da njen zavarovanec ni mogel zapeljati na pločnik, kot je izpovedal, zaradi nameščene elektro omarice na betonskem drogu ob cesti, (3) izvedenec je ocenil, da bi odbijač na zavarovančevem avtomobilu lahko odpadel le v primeru, če bi bili nosilci že predhodno poškodovani, (4) poleg tega je v celoti potrdil, da večja udrtina na spodnjem delu levih vrat pod okrasno letvijo ni mogla nastati na način, kot se v tožbi zatrjuje, (5) ni mogoče razumeti, zakaj je toženkin zavarovanec pri vključevanju na prednostno cesto zapeljal na nasprotni vozni pas, čeprav konfiguracija križišča omogoča varno vključevanje na njegov desni prometni pas, (6) neverjetno pa je tudi, da je trčil v tožnikovo vozilo prav v območju, na katerem se nahaja večja udrtina. Toženka meni, da tožnik ni uspel dokazati, da je za prometno nezgodo odgovoren toženkin zavarovanec, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovnimi posledicami ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da je 27. 9. 2013 prišlo do prometne nesreče, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec tako, da je s kršitvijo cestno prometnih predpisov pri zavijanju v desno iz neprednostne na prednostno cesto s prednjim delom svojega vozila tožniku odvzel prednost, ter oplazil levi bočni del njegovega vozila. Tožnik je posledično, zaradi trka in zaslepitve z lučmi nasprotno vozečega vozila, zavil proti škarpi in z desnim bočnim delom vozila zadel kamnito škarpo, ki se je nahajala ob robu vozišča. Mesto škodnega dogodka si je ogledal izvedenec za raziskave prometnih nezgod, kar je razvidno iz fotografij v njegovem mnenju (list. št. 92). Tožnik je zahteval odškodnino iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode. Višina odškodnine tekom postopka ni bila več sporna, saj sta se pravdni stranki na naroku 11. 5. 2011 (list. št. 186) dogovorili, da odškodnina za utrpelo nepremoženjsko škodo znaša 1.500 EUR, za utrpelo premoženjsko škodo pa sta sprejeli cenitev sodnega izvedenca in cenilca za motorna vozila v višini 5.936,49 EUR (list. št. 160). Višina odškodnine tudi pritožbeno ni izpodbijana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati potek škodnega dogodka, kot ga zatrjuje, ter vse štiri predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti, saj je sprejelo ugotovitve izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, da je do poškodb na tožnikovem vozilu prišlo, ko sta bili obe vozili v gibanju ter se poškodbe na tožnikovem vozilu ujemajo s poškodbami na vozilu toženkinega zavarovanca po višini, obliki in intenziteti, razen udrtine na spodnjem zadnjem delu levih vrat. S tem je ovrglo toženkine trditve, da je v obravnavanem škodnem dogodku šlo za prirejeno prometno nesrečo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je temeljita, prepričljiva, jasna in konsistentna ter v celoti ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče jo v izogib ponavljanju v celoti potrjuje in se v nadaljevanju izreka do pritožbenih navedb.

6. Da izvedenec cestno prometne stroke ni mogel opraviti analize poteka nesreče, ker policija ni opravila ogleda, ne more iti v tožnikovo škodo. V postopku ni bilo prerekano in sta izpovedala tožnik ter toženkin zavarovanec, da sta policijo poklicala, policisti so se pripeljali, vendar ogleda niso opravili, ker ni bilo hujših poškodb. Ta pritožbeni ugovor je neutemeljen. Pritožbeni ugovor, da je izvedenec cestno prometno stroke v celoti ovrgel zatrjevani način škodnega dogodka, ker toženkin zavarovanec ni mogel, tako kot je izpovedal,1 zapeljati čez pločnik zaradi nameščene elektro omarice na betonskem drogu ob cesti, ni utemeljen. Navedeno okoliščino je izvedenec res ugotovil in jo je sodišče prve stopnje sprejelo. Vendar zgolj izpovedbe toženkinega zavarovanca, da je zapeljal čez pločnik, s katerimi je očitno želel omiliti svojo nedopustno ravnanje, to je kršitev cestno prometnih predpisov, ob primerjavi vseh izvedenih dokazov, ne morejo ovreči dejstva, da je tožnik potek škodnega dogodka prepričljivo dokazal. Bistveno je, da je izvedenec ugotovitvil, da je do poškodb na tožnikovem vozilu prišlo v gibanju obeh vozil ter da se poškodbe na vozilih ujemajo. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je tožnik uspel dokazati potek škodnega dogodka, to je, da je toženec s kršitvijo prometnih predpisov izsilil prednost ter zadel v tožnikovo vozilo.

7. Pritožbene navedbe glede odpadlega sprednjega odbijača na zavarovančevem vozilu so neutemeljene že iz razloga, ker ustrezne trditve v zvezi z odbijačem v postopku niso bile postavljene, to je, ali je bil sprednji odbijač predhodno že poškodovan ali ne. Le v tem primeru bi bilo mogoče sklepati, ali je odbijač odpadel zaradi tega, ker je bil že prej poškodovan, ali pa prej ni bil poškodovan in bi to dejstvo, da je odpadel, lahko izpodbijalo zatrjevani potek nesreče s tožnikove strani. Za večjo udrtino na spodnjem delu levih vrat pod okrasno letvijo tožnikovega vozila je izvedenec nedvoumno ugotovil, da je nastala v drugem škodnem dogodku in tožnik odškodnine za to poškodbo v tem postopku ne uveljavlja, zato so tudi te pritožbene trditve neutemeljene. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je neverjetno, da je toženkin zavarovanec trčil v tožnikovo vozilo prav v območju, na katerem se je nahajala večja udrtina, saj navedeno ne drži. Tožnikovo vozilo je bilo zaradi udarca zavarovančevega vozila poškodovano na levi strani in posledično zaradi udarca v škarpo tudi na desni strani, kar vse sta ugotovila v postopku postavljena izvedenca in izhaja iz njunih fotografij. Na zadnjo pritožbeno navedbo, da ni mogoče razumeti, zakaj je toženkin zavarovanec pri vključevanju na prednostno cestno zapeljal na nasprotni vozni pas, čeprav konfiguracija križišča omogoča varno vključevanje na njegov desni prometni pas, pa pritožbeno sodišče lahko le odgovori, da zaradi tega, ker vozniki v cestnem prometu naredijo nerazumljive in nepredvidljive manevre v nasprotju s cestno prometnimi predpisi, prihaja do tovrstnih nesreč. Zgolj dejstvo, da je imel toženkin zavarovanec možnost pravilno se vključiti na prednostno cesto ne da bi pri tem zapeljal v tožnika, pa prirejenosti prometne nesreče ne dokazuje.

8. Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa mora povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, ki predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 točk, kar znaša 300 EUR, materialni stroški znašajo 6 EUR, 22 % DDV, na oboje pa 76,32 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Toženkin zavarovanec je ob zaslišanju večkrat izpovedal, da je zadel v pločnik ter ga je vrglo na cesto in vozila ni mogel več obvladati, zato je trčil v tožnika.