Jedro

Toženec je podal določene pripombe na izvedeniško mnenje ter hkrati predlagal dopolnitev izvedeniškega mnenja, vendar nato pri njih ni vztrajal. V naknadni vlogi je soglašal s stališčem sodišča, da je predmetna zadeva zrela za razsojo, čeprav izvedeniško mnenje ni bilo dopolnjeno in zadnji narok za glavno obravnavo ni bil razpisan. Z očitki, da izvedensko mnenje ni bilo ustrezno dopolnjeno, zato ne more uspeti, poleg tega pa ravnanja sodišča, da dokaza ne izvede še v tej fazi, tudi ni pravočasno grajal.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 19481/2011 s 15. 12. 2011 v 1. in 3. točki izreka pustilo delno v veljavi, tako da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 2.508,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2009 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 20,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2012 dalje do plačila. Sklep o izvršbi je v preostalem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je na račun toženca naložilo plačilo 124,02 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo 286. a člen ZPP, ker je v nasprotju z namenom tega zakonskega določila in kot pravočasno upoštevalo obširno pripravljalno vlogo toženca, ki je bila predložena neposredno na naroku, zaradi česar se je neutemeljeno zavlekel nadaljnji potek pravdnega postopka. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj naj bi sodišče v nasprotju z izpovedbami prič zaključilo, da oporni zid na nepremičnini toženca ni bil izdelan s strani odstopnika terjatve. Ker je sodišče od celotne vrednosti del, ugotovljene s strani izvedenca, odštelo ceno izdelave opornega zidu (tudi na nesporni severni strani parcele), je napačno ugotovilo vrednost opravljenih del. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev, da je toženec poleg predujma odstopniku terjatve izplačal tudi 3.000 EUR. Prejem avansa je bil namreč potrjen pisno in podpisan s strani obeh pogodbenih strank (na Ponudbi del), zato je sodišče zmotno štelo, da je poslovanje odstopnika terjatve in toženca potekalo ustno. Pripis zneska 3.000 EUR je bil tako ustvarjen za potrebe postopka, saj se pod njim ne nahajajo podpisi. Sodišče je v tem delu tudi zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj je bilo breme dokazovanja dodatnega plačila na tožencu. On bi tako moral predlagati dokaze, s katerimi bi ovrgel navedbe tožeče stranke. Da je bil dejansko izplačan le avans, je na zaslišanju, kot nepristranska priča, potrdil G. O. Meni, da bi sodišče večjo težo moralo nameniti njegovi izpovedbi in ne izjavi priče H., ki je s tožencem v prijateljskih odnosih. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

4. Toženec v pritožbi podaja pritožbo na izvedensko mnenje. Meni, da je izvedenec zmotno ocenil vrednost vseh zunanjih del na projektu in ne zgolj gradbenih del po specifikaciji odstopnika terjatve. Dodaja, da bi sodišče od končnega seštevka vrednosti del moralo odšteti tudi dela, izvedena s strani V., d. o. o, družbe I., d. d., in R., d. d. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj izvedensko mnenje temelji na listinah, ki niso bile predložene s strani pravdnih strank. Gre za podatke o velikosti parcel, ki bi jih morala predložiti tožeča stranka. Uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, saj vabila na ogled ni prejel, zato se ogleda ni mogel udeležiti. Sodišče je zato ocenjeno vrednost del neutemeljeno povečalo za 10 %. Dodaja, da v zamudi s plačilom ni mogel biti že 17. 12. 2009, saj je vtoževani račun, ki je podlaga za tožbeni zahtevek, dobil šele 16. 4. 2012. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obrestih je zato napačna. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških z navedbo, da bi mu moralo sodišče priznati tudi nagrado za narok, nagrade za ugovor pa ne bi smelo všteti v nagrado za postopek. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje sodišču prve stopnje glede neutemeljenosti ugovora prekluzije, ki ga je podala tožeča stranka. Toženčev odgovor na tožbo s 4. 2. 2014 je bil vložen pravočasno in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo. Sodišče prve stopnje ob vabilu strank na prvi narok za glavno obravnavo ni uporabilo možnosti, ki jo ponuja 286.a člen ZPP, zato je toženec lahko navajal nova dejstva in predlagal dokaze vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo, kot to določa 286. člen ZPP. Nasprotni pritožbeni očitki so zato neutemeljeni.

8. V konkretnem primeru tožeča stranka kot prejemnica terjatve družbe A., d. o. o., od toženca zahteva preostanek plačila za opravljena dela zunanje ureditve okolice stanovanjske hiše, in sicer po računu št. PN 35/2009 z 8. 12. 2009 v višini 9.222,50 EUR (priloga A 2).

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ponudbe s 26. 5. 2009 (priloga B 3), zaslišanja toženca in prič ugotovilo, da so dela po ustno dogovorjeni gradbeni pogodbi vključevala: pripravo podlage za asfaltiranje in polaganje asfalta na dovozu v garažo in levo od dovoza v hišo, vgradnjo robnikov in kanalete pred garažnimi vrati, dovoz zemlje in izravnavo zemeljske površine, izkope pešpoti, vgradnje robnikov in betoniranje, izkop za temeljno ploščo za vrtno uto in betoniranje temelja. Da je bilo prvotno mišljeno, da bo izvajalec del zgradil tudi oporni zid pred garažo in prostor za smeti, potem pa so bila tovrstna dela izvedena s strani drugega izvajalca, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb toženca in priče H. Ker je tožeča stranka podala nejasne in kontradiktorne trditve o tem, kje natančno je bil zgrajen oporni zid, kasnejšo trditev, da je šlo za oporni zid na zahodni strani parcele pa je uspel toženec izpodbiti s predložitvijo računa družbe R., d. d., je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da opornega zidu na zahodni strani ni zgradil odstopnik terjatve. Enako velja za oporni zid na severni strani parcele, saj je toženec dokazal, da je bil zid izdelan bistveno prej in s strani drugih izvajalcev. Tožeča stranka v pritožbi zato neutemeljeno vztraja pri plačilu 1.544,6 EUR, saj ji tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo izkazati vtoževane terjatve v tem delu.

10. Odločitev sodišča prve stopnje glede ostalih gradbenih del pritožbeno ni izpodbijana, zato se pritožbeno sodišče glede obsega dejansko izvedenih del v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

11. Med strankama je bila sporna tudi cena dogovorjenih del. Sodišče prve stopnje jo je ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke, ki je glede obsega izvedenih del izhajal iz specifikacije računa (priloga A 8) in ne vseh zunanjih del na objektu, kar v pritožbi zmotno navaja toženec. Prvostopenjsko sodišče je od ugotovljenega skupnega zneska tudi odštelo dela, ki so jih opravili drugi izvajalci (npr. oporni zid, dovoz humusa in zasaditev), zato so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni. Ob tem velja dodati, da je toženec določene pripombe na izvedeniško mnenje sicer podal ter hkrati predlagal dopolnitev izvedeniškega mnenja (pripravljalna vloga z 18. 9. 2015, list. št. 145 do 147), vendar nato pri njih ni vztrajal. Soglašal je namreč s stališčem sodišča, da je predmetna zadeva zrela za razsojo, čeprav izvedeniško mnenje ni bilo dopolnjeno (vloga z 18. 2. 2016, list. št. 160) in zadnji narok za glavno obravnavo ni bil razpisan. Z očitki, da izvedensko mnenje ni bilo ustrezno dopolnjeno, zato ne more uspeti, poleg tega pa ravnanja sodišča, da dokaza ne izvede še v tej fazi, tudi ni pravočasno grajal (286. b člen ZPP). Trditve, da na ogled objekta s strani izvedenca ni bil ustrezno vabljen, podaja prvič šele v pritožbi, kar je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja tudi za trditve glede nedopustnega vpogleda izvedenca v zemljiškoknjižni izris parcele, ki ni bil predložen s strani nobene od strank, saj toženec ni uspel izkazati, da takšnih trditev brez svoje krivde ni mogel podati prej.

12. Kot pravilna se tako izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vrednost vseh izvedenih del 10.693,76 EUR. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu v zadostni meri pojasnilo, da ocena vrednosti temelji na grobi oceni izvedenca in dejstvu, da je bil toženec tisti, ki je izvedencu onemogočil dejanski ogled in izmero terena znotraj ograje (pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje pod točko 48 obrazložitve sodbe).

13. Da je toženec poleg nespornega zneska 3.500 EUR plačal tudi 3.000 EUR, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe toženca in priče H. Ob tem je bilo dokazno breme o izvedenem plačilu sicer res na tožencu in ne na tožeči stranki, saj mora zatrjevana dejstva dokazati tista stranka, ki se nanje sklicuje (212. člen ZPP). Vendar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožencu uspelo dokazati, da je bil navedeni denarni znesek dejansko izplačan. Priča H. je namreč potrdila, da je bilo izplačilo dodatnega denarja potrebno, da so se dela lahko sploh začela. Čeprav priča ni vedela, kolikšen je bil dejansko izplačan znesek, je potrdila, da je do določene izročitve denarja iz rok toženca v rok odstopnika terjatve dejansko prišlo. Navedbe priče so bile tako skladne z zatrjevanji toženca, da je znesek izročil, zgolj nasprotna izpovedba priče (odstopnika terjatve) G. O., da denarja ni prejel, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšne dokazne ocene ne omaje. Zanikanje navedene priče o prejemu denarja sta namreč v svojih izpovedbah izpodbila tako toženec kot tudi priča H., katerega verodostojnost zgolj zato, ker je znanec toženca, ne more biti vprašljiva.

14. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, in sicer od 17. 12. 2009 dalje. Tega dne je namreč zapadel račun št. PN 35/2009 (priloga A 15), katerega prejem priznava tudi toženec. Drži sicer, da je toženec natančnejšo specifikacijo po vtoževanem računu (priloga A 8) prejel šele z vročitvijo dopolnjene tožbe, a je bil z dejanskim zneskom terjatve v višini 9.222,50 EUR seznanjen že bistveno prej. Sodišče prve stopnje je zato v skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ zakonske zamudne obresti utemeljeno prisodilo od zapadlosti računa z 8. 12. 2009. 15. Neutemeljeni so tudi toženčevi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na odmero pravdnih stroškov. Čeprav je toženec po poklicu odvetnik, se je narokov udeleževal kot pravdna stranka, zato mu nagrada za narok ne pripada. Za lastno zastopanje v zadevi namreč ne more biti upravičen do nagrade. Pravilna je tudi odločitev sodišča glede vštetja izvršilnih stroškov za ugovor. Slednji se namreč v skladu s tar. št. 3100 (in ne tar. št. 3468, kot je zmotno navedlo sodišče) Zakona o odvetniški tarifi vštejejo v nagrado za postopek na prvi stopnji.

16. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških je posledica zavrnitve pritožb (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker odgovora pravdnih strank nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, tudi te stroške nosita vsaka svoje (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).