Jedro

Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranka št. ... z dne 17. 4. 2013 in odločba št.... z dne 16. 10. 2012 in se tožniku prizna višja invalidska pokojnina z upoštevanjem dobe na Zavodu RS za zaposlovanje od 1. 1. 1990 dalje (I. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem tožnik zahteva, da se mu prizna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1990 dalje ter v delu, v katerem tožnik zahteva, da naj sodišče odloči, koliko mu je dolžna tožena stranka iz naslova pravic iz invalidskega zavarovanja in koliko je on dolžan toženi stranki. Glede upoštevanja dobe v pokojninsko osnovo, od katere je bila odmerjena invalidska pokojnina ter posledično s tem sama višina invalidske pokojnine je štelo, da je toženka pravilno upoštevala za tožnika najugodnejšo 18-letno pokojninsko osnovo iz obdobja 1978-1990 ter pravilno upoštevala skupni odmerni odstotek za 20 let 11 mesecev in 2 dni pokojninske dobe. Menilo je, da je bilo glede lastnosti zavarovanca že pravnomočno odločeno oziroma, da to ni predmet tega spora. Glede priznane pravice do nadomestila osebnega dohodka zaradi manjše plače na drugem delu od leta 1990 dalje je ugotovilo, da je bilo v tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke z dne 3. 6. 2008 in da predmetni zahtevek tudi ni predmet izpodbijanih odločb. Glede zahtevka, da naj sodišče ugotovi, koliko mu je dolžna tožena stranka iz naslova pravic iz invalidskega zavarovanja in koliko je tožnik dolžan toženi stranki, je sodišče ugotovilo, da v tem delu tožbeni zahtevek ni sklepčen.

2. Pritožuje se tožnik. V obširnih pritožbenih navedbah poudarja nepravilnosti, ki so se zgodile pri njegovem statusu zavarovanca, ko je bil „prezavarovan“ v samostojnega nosilca kmetijske dejavnosti. S tem mu je bila povzročena škoda, ki se vleče še sedaj, saj ga davčna uprava preganja z izvršbami. Ne strinja se z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bil od 1. 4. 1992 do 3. 10. 2012 zavarovan kot kmet, saj je bil na tej podlagi zavarovanja voden samovoljno s strani tožene stranke. Meni, da se bi morali ti podatki pri toženi stranki popraviti, vendar ga toženka že dalj časa ignorira. Prilaga različno dokumentacijo v zvezi s tem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v okviru pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve Območne enote A. št. ... z dne 16. 10. 2012, s katero je bilo odločeno, da se tožniku odmeri invalidska pokojnina v znesku 299,92 EUR na mesec od 4. 10. 2012 dalje. Zoper navedeno odločitev se je tožnik pritožil, toženka je njegovo pritožbo z dokončno odločbo št. ... z dne 17. 4. 2013 zavrnila. Navedeni odločbi sta dejansko predmet sodnega preizkusa.

6. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem. - v nadalj.: ZPIZ), ki se uporablja glede na prehodno določbo 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki velja od 1. 1. 2013 dalje. Po določbi prvega odstavka 203. člena ZPIZ-1 se pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

7. Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Glede na določbo prvega odstavka 39. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina tako odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jo je zavarovanec prejel oz. zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša (pokojninska osnova). Po drugem odstavku 39. člena ZPIZ-1 se za leto zavarovanja upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oz. nadomestilo plače za najmanj šest mesecev oz. v katerem so bli najmanj za šest mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Pri odmeri invalidske pokojnine se upošteva le doba, za katere so bili glede na prvi odstavek 191. člena zakona plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po prvem odstavku 76. člena ZPIZ-1 se višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu zakona. Glede odmere pokojnine se po predhodni določbi prvega odstavka 409. člena ZPIZ-1 zavarovancu, ki je del pokojninske dobe dopolnil do 31. 12. 1999, pokojnina odmeri ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona in odstotku za odmero pokojnine, določene s tem zakonom. Po določbi drugega odstavka 409. člena ZPIZ-1 se odstotek za odmero pokojnine po prejšnjem odstavku določi tako, da se odstotku za odmero pokojnine po prejšnjih predpisih, ki gre zavarovancu glede na pokojninsko dobo, dopolnjeno do uveljavitve tega zakona, prišteje 1,5 % za eno leto pokojninske dobe oz. delovne dobe oz. 0,75 % za vsaj šest mesecev pokojninske ali delovne dobe po letu 2000. 8. Glede na podatke matične evidence tožene stranke je tožnik do 31. 12. 1999 dopolnil 19 let, 4 mesece in 2 dni pokojninske dobe ter se mu tako za to pokojninsko dobo v skladu z določbo prvega odstavka 409. člena pokojnina odmeri v višini 43 % od pokojninske osnove. Preostala pokojninska doba v trajanju 4 mesecev in 2 dni dopolnjenja do 31. 12. 1999 in krajša od 6 mesecev se prenesejo v skladu z določbo tretjega odstavka 409. člena zakona v novo vrednotenje in se prišteje k zavarovalni dobi, pribiti v zavarovanju po 1. 1. 2000 oz. k prišteti dobi po 200. členu zakona, ki znaša 1 leto in 7 mesecev. Pokojninska doba znaša skupaj 1 leto 11 mesecev in 2 dni, tako da odmerni odstotek po drugem odstavku 490. člena zakona znaša 2,25 % oz. skupaj 45,25 %. Pokojninska osnova za tožnika je izračunana po določbi 39. člena. Najugodnejša 18-letna pokojninska osnova je iz obdobja 1978 do 1990, ki znaša 662,81 EUR. Upoštevajoč odmerni odstotek (45,25 %) se je tožniku odmerila invalidska pokojnina od pokojninske osnove (662,81 EUR) in znaša 299,92 EUR na mesec od 4. 10. 2012 dalje. Tožnik je bil po odločbi z dne 7. 9. 2012 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

9. Iz spisa nadalje izhaja, da je bil tožnik zavarovan kot združeni kmet od 1. 1. 1984 do 31. 3. 1992, od 1. 4. 1992 do 3. 10. 2012 pa kot kmet s podlago 051, vendar je prispevke plačal le do 30. 6. 1990 in so se mu na podlagi prvega odstavka 191. člena zakona v pokojninsko dobo upoštevala le obdobja plačila prispevkov.

10. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče glede izpodbijanih odločb pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo pravilno materialno pravno podlago za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odpravo odločb in priznanju višje invalidske pokojnine ter tožniku tudi ustrezno pojasnilo, zakaj njegova invalidska pokojnina ni višja. Z navedenimi ugotovitvami, dejanskimi in pravnimi zaključki se strinja tudi pritožbeno sodišče. 11. Glede tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu, izhaja iz upravnega spisa tožene stranke, da je tožnik takšno zahtevo podal že dne 3. 3. 2008. V zvezi s tem je toženka pod št. ... z dne 3. 6. 2008, izdala sklep, s katerim je njegov zahtevek za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu, zavrgla. Iz obrazložitve izhaja, da je o isti upravni stvari bilo že odločeno z odločbo z dne 16. 11. 2004, s katero je bila zavarovancu zavrnjena pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu. Zavarovanec k zahtevi za ponovno priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da se je dejansko in pravno stanje, na katero se opira njegov zahtevek, spremenilo. Po potrdilu Davčne uprave v A. z dne 29. 5. 2008, s katerim preklicuje potrdilo z dne 21. 4. 2008, je namreč razvidno, da ima zavarovanec poravnane prispevke do 30. 6. 1990. Navedeni sklep je bil tožniku vročen dne 10. 7. 2008. Prvostopenjsko sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je tožbo v tem delu zavrglo, saj je bilo o tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 6. 2008. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožnikovo tožbo tudi v delu, v katerem tožnik zahteva, da naj sodišče ugotovi, koliko mu je dolžna tožena stranka iz naslova pravic iz invalidskega zavarovanja in koliko je on dolžan toženi stranki. V tem delu tožbeni zahtevek ni bil sklepčen. V skladu s 180. členom ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerim se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. V okviru socialnih sporov mora za vložitev tožbe obstajati tudi procesna predpostavka, kakor je to določeno v 63. členu ZDSS-1, ki določa, da je socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in stranki vročen v zakonitem roku. V predmetni zadevi ta procesna predpostavka tudi ni bila izpolnjena, tožba tudi ni bila sklepčna, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.

13. Obširne navedbe pritožnika, da je tožena stranka ravnala napačno, ko ga je „prezavarovala“ in da mu v posledici tega nastaja škoda; da bi se lahko odjavil iz kmetijskega zavarovanja, v kolikor bi ga toženka nato opozorila in navedbe v zvezi s tem, niso relevantne za rešitev predmetne zadeve. Predmet spora, glede na dokončno odločbo tožene stranke z dne 17. 4. 2013 je ali je tožena stranka tožniku pravilno odmerila invalidsko pokojnino.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.