Jedro

Prodaja avta ob pogoju vnaprejšnjega plačila kupnine opravičenega kupca do obresti od vplačanega zneska po 26. členu zakona o blagovnem prometu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da plača tožniku 178.660,64 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1993 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da ni pogojevala vnaprejšnjega plačila vozila. Če pa je to res, niso podani pogoji iz 26. člena zakona o blagovnem prometu, po katerem je obvezno plačilo obresti le za večkratna predplačila. Če je šlo za enkratno plačilo z garantirano ceno, je bila kupcu vozila ohranjena vrednost, kar pomeni, da ni upravičen do obrestnega zahtevka. Sicer pa so posledice zamude opredeljene le v zakonu o obligacijskih razmerjih. Tudi obračun obresti ni pravilen, saj bi bilo mogoče priznati le obresti za čas od plačila do izročitve vozila po obrestni meri, kakršne so za vloge na vpogled. Višina obresti pa je različna pri različnih bankah in je najvišja pri A banki, najnižja pa pri Ljubljanski banki. Za sporno obdobje bi bilo mogoče priznati le 7,5 % letne obresti.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Zakon o blagovnem prometu (Uradni list SRS št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini - Uradni list RS št. 18/93) v 26. členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ta določba varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja in prispeva k enakopravnemu položaju strank (temeljna načela obligacijskega prava - načelo vestnosti in poštenja - 12. člen ZOR). Pri tem pa nespremenjena cena za kupca predstavlja le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. Z njegovim denarjem ves ta čas razpolaga prodajalec. Obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu predstavljajo le minimalno odmeno za medčasno uporabo denarja.

Omenjene obresti tudi niso sankcija za zamudo, niti sankcija za morebitno špekulativno dejanje prodajalca, temveč so kot rečeno, zgolj odmena za uporabo kupčevega denarja.

Tako se pokaže, da je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožniku postavila kot pogoj za prodajo avtomobila vnaprejšnje plačilo kupnine. V tem obsegu je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da je tožena stranka prodajala avtomobile samo pod pogojem vnaprejšnjega plačila kupnine. Drugačne revizijske navedbe torej pomenijo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče se tudi strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, po katerem je besedilo 26. člena zakona o blagovnem prometu treba razlagati s stališča, da se ta določba nanaša tudi na delna vnaprejšnja plačila. Če predpis velja za delna vplačila, toliko bolj velja za celotno vplačilo. Drugačna razlaga bi ne bila v skladu z namenom omenjene zakonske določbe.

Tožniku priznani znesek temelji na obračunu obresti za vpogledne hranilne vloge pri A banki. S tem v zvezi ni mogoče sprejeti revizijskega stališča, ki se nanaša na zatrjevano različno obrestovanje hranilnih vlog pri različnih bankah. Prej citirano zakonsko določilo zakona o blagovnem prometu namreč ne omejuje obrestovanja vplačanega zneska na določeno banko, temveč govori o tem, da je potrebno kupcu priznati najmanj (in ne največ) take obresti, kot so določene za hranilne vloge na vpogled. V tem obsegu pomeni revizijska trditev, da so v izpodbijani sodbi priznane obresti višje od obresti za hranilne vloge na vpogled, navajanje novih dejstev, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (387. člen ZPP).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ 4/77 - 27/90) in ZOR (zakon o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).