Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, koliko časa v posameznem dnevu je tožnica opravljala delo v nevarnih pogojih, in sicer koliko časa je bila v stiku z dokumenti oziroma pošto, ki bi lahko bila okužena. Pri tem je izhajalo iz podatkov tožene stranke o fizični, elektronski pošti in pošti, ki so jo prinesli sodelavci. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nejasni in neobrazloženi, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica za odpiranje fizične pošte ni porabila več kot 30 minut. Enako je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede pošte, ki so jo prinesli sodelavci. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je povsem izostala obrazložitev o tem, na kakšen način oziroma na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve navedenih dejstev.

Pojem dela v nevarnih pogojih iz 39. člena KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, II. in III. točka izreka sodbe in sklepa se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi I. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom v I. točki izreka zavrglo zahtevek (pravilno: tožbo) za ugotovitev, da je tožnica v času razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 od 19. 10. 2020 do 31. 10. 2020 opravljala delo na delovnem mestu na sedežu tožene stranke 10 dni in ji za opravljenih 80 ur dela v nevarnih pogojih v tem času pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah v višini 65 % urne postavke tožničine osnovne plače. V II. točki izreka je zavrnilo zahtevek za razveljavitev oziroma odpravo sklepa Upravne enote A. z dne 17. 11. 2020 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 16. 12. 2020 in izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah za 56 ur dela v nevarnih pogojih v mesecu oktobru 2020 v znesku 265,44 EUR. V III. točki izreka je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 683,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo dokazni predlog, naj tožena stranka predloži vse sklepe, ki jih je sprejela v času od marca 2020 do danes, podatke o številu zaposlenih in naročenih strank na UE A. ter podatke o tem, kakšno delo vsak izmed zaposlenih na UE opravlja in v katero kategorijo je bil uvrščen. Odločitev o zavrženju tožbe je napačna, saj tožnica zahteva ugotovitev pravice do dodatka za delo v rizičnih razmerah. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zakonitosti sklepa o določitvi del in nalog z dne 4. 11. 2020 ni treba presojati kot predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s pravilnostjo določitve kategorij v tem sklepu in sodba o tem nima razlogov. Zmotna je dejanska ugotovitev, da tožnica vloge evidentira tekom dopoldneva, saj to počne cel delovnik. Evidenca prejete in oddane pošte, ki jo je tožnica zahtevala, ni zajeta v razpredelnici tožene stranke na list. št. 50, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi tožnice, da v razpredelnici niso zabeleženi vsi dokumenti, s katerimi je rokovala. Sodišče prve stopnje za zaključek, da tožnica za odpiranje pošte ni porabila več kot 30 minut, ni imelo nobene podlage in gre za arbitrarno ugotovitev, ki je sodišče prve stopnje niti ni pojasnilo. Enako velja glede pošte, ki so jo v glavno pisarno prinesli sodelavci. V zvezi s temi ugotovitvami sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza. Nerazumljiva je tudi ugotovitev, da rokovanje s pošto za odpremo ni predstavljalo daljšega opravila. V tem delu sodišče prve stopnje ni razpolagalo s podatkom o številu pošte, zato gre za povsem arbitrarno računanje delovnega časa, brez opore v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je spregledalo izpoved priče B. B., da se čas rokovanja z dokumenti razlikuje glede na to, za katere dokumente gre. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s sprejetjem varnostnih ukrepov minimizirala nevarne pogoje tožničinega dela. Če bi to držalo, tožnica sploh ni bi delala v nevarnih pogojih. Sodišče prve stopnje znanja za takšno ugotovitev nima. Sodba nima razlogov glede ugovora tožnice, da tožena stranka ni odredila karantene pošte in prispelih dokumentov. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj to dejstvo ni vplivalo na odločitev o obsegu opravljanja dela v nevarnih pogojih. Prav tako je tožnica izpostavila, da so na UE hodile stranke, tujci, ki niso spoštovali karantenskih odločb pri prihodu v Slovenijo, sama pa je imela neposreden stik z vsemi dokumenti, ki so bili prinešeni na UE. Tudi v tem delu sodba ni ustrezno obrazložena. Sodba nima razlogov niti glede ugovora tožnice, da je glavna pisarna, v kateri je delala tožnica, edina pisarna brez pleksi stekla. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka za nobenega zaposlenega ni odredila dela na domu, da so vse referentke, ki so delale na oddelku za tujce, zbolele za COVID-19, dokumente pa so prinašale k tožnici, ter da objektivno ni mogoče razmejiti delovnega časa, ko je tožnica delala v nevarnih pogojih dela, od delovnega časa, ko v takšnih pogojih ni delala. Sodišče prve stopnje ostalega dela, ki ga tožnica opravi v preostalih sedmih urah delovnika, ni razmejilo. Sodišče prve stopnje nima ustreznega znanja za presojo, ali kratkotrajni stiki predstavljajo delo v nevarnih pogojih. Prav tako sodišče prve stopnje ni razpolagalo s podatki o številu in trajanju posameznih obiskov. V glavno pisarno so ves čas vstopale različne osebe, o čemer je izpovedala tožnica. Glede na podatke NIJZ je visoko rizični stik vsak dejanski fizični stik. Napačna je tudi ugotovitev, da tožnice delo v sprejemni pisarni in arhivu ni ogrožalo. Ne drži, da tožnica ni navedla, da tega dela v vtoževanem obdobju ni opravljala. Tožena stranka bi morala dokazati, da tega dela v tem obdobju ni opravljala, česar pa ni zmogla. Tožena stranka ni prerekala, da je tožnica to delo opravljala, tako je izpovedala tudi načelnica UE. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge, ki ne morejo vplivati na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma niso bili podani za ugotavljanje odločilnih dejstev. Ne držijo pritožbene navedbe, da je glavna pisarna edina pisarna brez pleksi stekla in da so vse uslužbenke, ki so delale s tujci, v službi zbolele za COVID-19. Karantena pošte in dokumentov ni bila potrebna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenih zahtevkih za razveljavitev sklepa tožene stranke in sklepa komisije za pritožbe ter za izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o zavrženju tožbe za ugotovitev, da tožnici za delo v rizičnih razmerah pripada dodatek, pa ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in je materialnopravno pravilna.

6. Tožnica v tem sporu zahteva dodatek za delo v rizičnih razmerah za obdobje 10 dni v oktobru 2020, ko je opravljala delo na UE A. v Glavni pisarni Oddelka C. na delovnem mestu dokumentalist VII/1. Po 30. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) pripada javnemu uslužbencu dodatek za nevarnost in posebne obremenitve, ki se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor, če opravlja delo v takih pogojih ter nevarnosti in posebne obremenitve niso upoštevane v osnovni plači. V skladu z 11. točko prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.) med dodatke za nevarnost in posebne obremenitve spada tudi dodatek za delo v rizičnih razmerah. Ta javnemu uslužbencu pripada samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami (drugi odstavek 39. člena KPJS).

**K pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe:**

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo za ugotovitev, da je tožnica v času razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 od 19. 10. 2020 do 31. 10. 2020 opravljala delo na delovnem mestu na sedežu tožene stranke 10 dni in ji za opravljenih 80 ur dela v nevarnih pogojih v tem času pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah v višini 65 % urne postavke tožničine osnovne plače. V skladu s prvim odstavkom 181. člena ZPP je ugotovitvena tožba mogoča le za ugotovitev (ne)obstoja kakšne pravice oziroma pravnega razmerja ali pa (ne)pristnosti kakšne listine. Zahtevek za ugotovitev, da je tožnica opravljala delo na delovnem mestu na sedežu tožene stranke 10 dni, prestavlja zahtevek za ugotovitev dejstva in ne pravice, pravnega razmerja ali pristnosti listine, zato tožba s takšnim zahtevkom ni dovoljena. Zahtevek za ugotovitev, da tožnici za opravljenih 80 ur dela v nevarnih pogojih pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah v višini 65 % urne postavke tožničine osnovne plače, sicer predstavlja zahtevek za ugotovitev pravice. Ker pa je tožnica v zvezi s to pravico uveljavljala tudi dajatveni zahtevek (za izplačilo dodatka), za uveljavljanje posebnega ugotovitvenega zahtevka nima pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je tako tožbo v tem delu pravilno zavrglo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper to odločitev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje iz I. točke izreka (2. točka 365. člena ZPP).

**K pritožbi zoper sodbo:**

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je načelnica UE A. izdala Sklep o določitvi del in nalog z dne 4. 11. 20201, s katerim je določila dela in naloge javnih uslužbencev, ki se v obdobju razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 opravljajo v nevarnih pogojih dela, ter čas, ko javni uslužbenec opravlja dela in naloge v nevarnih pogojih dela. Določila je, da delavec na delovnem mestu, na katerem je delala tudi tožnica, delo v nevarnih pogojih opravlja 30 % delovnega časa. Tožnici je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje izdan sklep z dne 17. 11. 2020, v katerem je tožena stranka določila, da je tožnica v obdobju razglašene epidemije COVID-19 v času od 19. 10. 2020 do 31. 10. 2020 delo na sedežu organa opravljala 10 delovnih dni, in da ji za to pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah za opravljenih 24 ur dela v nevarnih pogojih razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 v mesecu oktobru, in sicer v višini 65 % urne postavke njene osnovne plače. Tožena stranka je tožnici dodatek v taki višini tudi izplačala. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja dne 16. 12. 2020 zavrnila.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje ugotavljati zakonitost Sklepa o določitvi del in nalog. Predhodno vprašanje je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPP vprašanje o obstoju pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna odločba sodišča. Od ugotovitve (ne)zakonitosti navedenega sklepa ni odvisna odločitev sodišča o zakonitosti izpodbijanih sklepov in o upravičenosti do izplačila dodatka za delo v rizičnih razmerah. Odločitev sodišča o tem, koliko svojega delovnega časa je tožnica opravljala delo v nevarnih pogojih in ali ji za takšen večji obseg pripada vtoževan dodatek, je neodvisna od odločitve iz navedenega sklepa, da delavec na strokovno tehničnem delu 30 % delovnega časa opravlja delo in naloge v nevarnih pogojih. Ker ne gre za predhodno vprašanje, sodba zaradi izostanka razlogov glede zakonitosti Sklepa o določitvi del in nalog ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Tožnica se v tem sporu zavzema za ugotovitev, da je v času razglašene epidemije 10 dni v oktobru 2020 ves čas, tj. ves svoj 8-urni delovnik, opravljala delo v nevarnih pogojih. V postopku pred sodiščem prve stopnje je predlagala več dokazov, vendar sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh, čemur tožnica sedaj v pritožbi nasprotuje. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge, naj tožena stranka predloži vse sklepe o določitvi del in nalog od marca 2020 do danes in naj predloži vse podatke o številu zaposlenih in naročenih strank na UE A. ter podatke o tem, kakšno delo vsak izmed zaposlenih na UE opravlja in v katero kategorijo je bil glede na to razvrščen. Navedeni dokazni predlogi niso bili predlagani za ugotavljanje odločilnih dejstev v tem sporu, v katerem se odloča o upravičenosti do dodatka tožnice za čas epidemije v oktobru 2020, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Ker teh in tudi drugih v pritožbi izpostavljenih2 pravno nepomembnih dejstev sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ni podana niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, naj tožena stranka predloži evidenco prejete in oddane pošte za mesec oktober 2020. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožena stranka podatke o tem navedla v petem stolpcu tabele v zvezi s pošto na list. št. 50, tožnica pa teh navedb ni prerekala. Tožnica v pripravljalni vlogi z 16. 12. 2021 res ni nasprotovala številčnemu obsegu pošte, navedenemu v razpredelnici tožene stranke, vendar pa je ugovarjala, da tožena stranka ni predložila vseh podatkov o prejeti in oddani pošti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz razpredelnice in navedb tožene stranke v vlogi z dne 29. 11. 2021 in na naroku 16. 12. 2021 ni razvidno, da bi bila v številčne podatke posameznega stolpca zajeta vsaj prejeta in oddana pošta oziroma ni jasno razvidno, katero pošto oziroma dokumente3 vsebujejo posamezni stolpci razpredelnice. Da bi pošta, ki so jo prinesli sodelavci (peti stolpec razpredelnice) pomenila vso pošto za oddajo, prav tako ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V 9. točki obrazložitve na strani 10 sodbe je sodišče prve stopnje namreč posebej ugotavljalo, koliko časa je tožnica porabila za pošto, ki so jo prinesli sodelavci (pri tem je izhajalo iz številke 98 iz petega stolpca razpredelnice), in posebej, koliko časa je porabila za pošto za oddajo (odpremo). Poleg navedenega tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2021 izpostavlja, da so pošto poleg poštarja prinašali tudi drugi (npr. uslužbenci Policije), vendar niti iz navedb tožene stranke niti iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali so podatki o tem v razpredelnici vsebovani ali ne. Ker je, kot navedeno, tožnica navedbam tožene stranke glede obsega pošte nasprotovala in pri dokaznem predlogu vztrajala, bi ga sodišče prve stopnje moralo izvesti ali pa natančno obrazložiti, zakaj navedbe tožene stranke vsebinsko ustrezajo evidenci, ki jo je zahtevala tožnica. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, koliko časa v posameznem dnevu je tožnica opravljala delo v nevarnih pogojih, in sicer koliko časa je bila v stiku z dokumenti oziroma pošto, ki bi lahko bila okužena. Pri tem je izhajalo iz že omenjenih podatkov tožene stranke o fizični, elektronski pošti in pošti, ki so jo prinesli sodelavci. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nejasni in neobrazloženi, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica za odpiranje fizične pošte ni porabila več kot 30 minut. Enako je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede pošte, ki so jo prinesli sodelavci. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je povsem izostala obrazložitev o tem, na kakšen način oziroma na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve navedenih dejstev. Čas odpiranja oziroma rokovanja in evidentiranja pošte na upravni enoti zagotovo ni splošno znano dejstvo, da bi lahko sodišče že na podlagi podatka o številu poštnih pošiljk zaključilo, koliko časa je tožnica za to opravilo potrebovala. Še manj jasna oziroma obrazložena je ugotovitev sodišča prve stopnje glede časa, ki ga je tožnica porabila za rokovanje s pošto za odpremo. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi dejstva, da je bila pošta tožnici prinešena že v kuvertah in da jo je bilo treba le še žigosati in popisati, ugotovilo, da to ni predstavljalo daljšega delovnega opravila. Glede na to, da je tožena stranka tožnici priznala in izplačala dodatek za delo v rizičnih razmerah za 24 ur v 10 dneh oziroma za 2,4 ure dnevno, bi moralo sodišče prve stopnje natančno in povsem konkretno ugotoviti, koliko časa je tožnica v delovniku porabila za rizična opravila. Iz izpodbijane sodbe tudi ni jasno razvidno, kakšna opravila je tožnica v zvezi s pošto oziroma dokumenti imela. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe omenja odpiranje, evidentiranje, popisovanje in žigosanje, brez jasne razmejitve teh ravnanj (katero je potrebno v katerem primeru) in brez jasne opredelitve, koliko časa je tožnica za ta opravila porabila. Iz obrazložitve sodbe tudi ni jasno razvidno, koliko časa je tožnica porabila za rokovanje s pošto, ki so jo prinesli uslužbenci Policije, pogrebne službe in bolnišnice. Možno je, da je ta vsebovana v celotnem obsegu fizične pošte, vendar to iz obrazložitve sodbe ni razvidno. Ker izpodbijane sodbe iz navedenih razlogov ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Sodišče prve stopnje se je v 9. točki obrazložitve sodbe na strani 11. ustrezno opredelilo do ugovora, da bi morala tožena stranka za prejeto pošto in dokumente odrediti karanteno. Prav tako se je opredelilo do ugovora glede nenamestitve pleksi stekla v glavni pisarni in glede rizičnega stika s tujci, ki niso spoštovali karantenskih odločb, in sicer v 10. točki obrazložitve sodbe na strani 12. V pritožbi očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz navedenih razlogov tako ni podana.

14. Ne glede na zavzeta stališča pritožbenega sodišča o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, pa pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da delo z drugimi zaposlenimi na upravnimi enoti in strankami, ki so pomotoma vstopile v pisarno tožnice (pri čemer tožnica s strankami neposredno ni delala), glede na sprejete varnostne ukrepe (nošenje mask, razkuževanje rok, ohranjanje ustrezne varnostne razdalje in kratkotrajnost stikov) ni predstavljalo dela v nevarnih pogojih. V zvezi s tem tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje te zaključke sprejelo, čeprav ni imelo ustreznega znanja. Pojem dela v nevarnih pogojih iz 39. člena KPJS je namreč pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru.4 Sicer pa tožnica postavitve izvedenca ustrezne stroke niti ni predlagala.

15. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka razveljavilo II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti tako, da bo izvedlo predlagane dokaze in sprejelo odločitev, iz katere bodo izhajali jasni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Ker navedeno postopanje sodišča prve stopnje pomeni izvajanje dokaznega postopka in ugotavljanje več dejstev, hkrati pa razveljavitev sodbe ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ni odpravilo samo. Namen instančnega odločanja namreč ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, ampak preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

16. Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki glede na sprejeto odločitev (še) niso odločilnega pomena, ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Polni naziv tega sklepa je Sklep o določitvi del in nalog, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela in časovnega obdobja opravljanja del in nalog v nevarnih pogojih v mesecu oktobru in novembru 2020. 2 Da tožena stranka za nobenega zaposlenega ni odredila dela na domu in da so vse referentke, ki so delale s tujci, v službi zbolele za COVID-19. 3 Iz izpodbijane sodbe niti ni jasno razvidno, ali gre za dve ločeni kategoriji (rokovanje s pošto in rokovanje z dokumenti) ali ne. 4 Prim. Pdp 292/2022.