Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev subvencije za šolsko prehrano-kosilo njegovemu mld. sinu zaradi neizpolnjevanja pogoja po tretjem odstavku 17. člena ZŠolPre, ker je dohodek na družinskega člana presegel 5 % povprečne plače.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ravnatelj Osnovne šole A. je s sklepom št. ... z dne 6. 9. 2011 (ki ga v upravnem spisu ni) tožnikovo prošnjo za priznanje subvencije za šolsko prehrano-kosilo njegovemu mld. sinu, B.B., od 1. 9. 2011 dalje do konca šolskega leta 2011/2012 oziroma do konca šolskega leta za 9. razred, zavrnil. Pritožbena komisija Osnovne šole A. je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeni sklep prvostopenjskega organa zavrnila. V svoji obrazložitvi navaja, da je bil sklep o nedodelitvi subvencije za kosilo izdan v skladu s 15. in 17. členom Zakona o šolski prehrani (ZŠolPre). V navedenem zakonu pa je določeno, da so do subvencije za kosilo upravičeni učenci, če je v odločbi za dodelitev pravice do otroškega dodatka ugotovljeni dohodek na družinskega člana do vključno 5 % povprečne plače. Ker je bil tožnik v pravnem pouku drugostopenjskega sklepa opozorjen, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na Svet šole, je pritožbo tudi vložil. Svet šole je njegovo pritožbo zavrgel, z obrazložitvijo, da je po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) dopustna le dvostopnost postopka in da napačen pravni pouk tožniku ne more biti v škodo ter da tožnik lahko vloži tožbo na Upravno sodišče. Tožnik v tožbi uvodoma poudarja, da je na odgovor Sveta šole čakal polne štiri mesece in da tako dolg odgovor organa šteje kot molk organa. Dne 26. 3. 2012 je pri toženi stranki želel pogledati v spisovno gradivo v tej zadevi, vendar mu je bilo pojasnjeno, da se v mapi nahajajo le vabilo na sestanek pritožbene komisije, zapisnik 4. sestanka pritožbene komisije, sklep pritožbene komisije in nič drugega. Iz obrazložitve zavrnilnega sklepa izhaja, da je bila podlaga za odločanje pritožbene komisije zgolj navedba svetovalne delavke, da je bil napadeni sklep izdan v skladu z 15. in 17. členom ZŠolPre. Pritožbena komisija tako ni ugotavljala dejanskega stanja in se ni opredelila do tožnikovih navedb in dokazil, ki jih je tožnik predložil. V odločbi Centra za socialno delo (CSD) Škofja loka z dne 18. 3. 2011 pa dohodek ni pravilno ugotovljen. Podatek o višini dohodka iz kmetijske in gospodarske dejavnosti je podatek za preteklo leto, ker se le-ta usklajuje v mesecu aprilu za tekoče leto. To pomeni, da je bila dejanska vsota tega dohodka za tekoče leto, v trenutku oddaje vloge 669,60 EUR in ne 1.031,67 EUR, kot je zmotno navedeno v sklepu o zavrnitvi. CSD Škofja loka je izdal odločbo s fiktivno predpostavko, da vsi trije otroci prejemajo preživnino v višini izvršilnega naslova, tj. vsak v višini 960,00 EUR, skupaj 2.880,00 EUR. CSD Škofja loka pri tem ni upošteval revalorizacije, niti ni bilo upoštevano dejansko stanje, saj mld. otroci vseh 7 let ni so prejeli še nobene preživnine, niti kakršne koli oblike materialne soudeležbe s strani zavezanca za plačilo preživnine. Pripominja, da ni vlagal ugovora zoper tako odločbo, saj se višina otroškega dodatka s tem ne bi spremenila. Poudarja tudi, da je bila njegovemu sinu v prejšnjem šolskem letu, 2010/2011, odobrena subvencija za kosilo od 1. 9. 2010 dalje, čeprav je bil podatek o višini dohodka dejansko tak, kot je naveden v aktualni odločbi o otroškem dodatku, torej višji. Sodišču predlaga, da se njegovemu mld. sinu prizna upravičenost do subvencije za kosilo od 1. 9. 2011 dalje do konca šolskega leta 2011/2012 oziroma do konca šolskega leta za 9. razred. Hkrati zahteva tudi vračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbeni navedbi, da gre v konkretnem primeru za molk organa, kar tudi utemeljuje. Dalje navaja, da podlaga za odločanje ni bila zgolj navedba svetovalne delavke, temveč tretji odstavek 17. člena ZŠolPre, ki govori o tem, kdaj so učenci upravičeni do subvencije za kosilo. Iz priloge tožnika, tj. odločbe CSD Škofja loka, po kateri je tožnikovo vlogo presojal tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski organ, pa je razvidno, da je ugotovljeni dohodek na družinskega člana znašal 6,46 %, kar je več, kot zakon dovoljuje. Tožnik bi tako predhodno moral urediti in izkazovati dejansko finančno stanje na CSD, kjer pa se ni niti pritožil. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je bila njegovemu sinu v lanskem letu odobrena subvencija, odgovarja, da je ZŠolPre že veljal, vendar je bila razlika v odstotku, navedenem v odločbi. Sodišču predlaga, da tožnika napoti na za to pristojen organ, tj. CSD, kjer bo lahko, v skladu z obstoječo zakonodajo, uveljavljal subvencijo od dne, ko bo izvedel za sodbo Upravnega sodišča, po novi zakonodaji, ki ureja socialne transferje. Predlaga tudi, da se jo oprosti plačila stroškov postopka in celotno plačilo stroškov postopka naloži tožniku.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 17. 5. 2012 navaja, da je vložil tožbo predvsem zaradi dejstva, ker je bila njegovemu sinu v preteklem šolskem letu 2010/2011 odobrena subvencija za kosilo, ko je družina imela precej višji dohodek, aktualen ZŠolPre pa je tudi že bil v veljavi. Tožnik pa tudi nima vpliva na to, katere podatke v odločbi za izračun višine otroškega dodatka uporabi CSD.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 5.2012 ponovno poudarja, da je do drugačne odločitve prišlo zato, ker je nastala razlika, ki izpričuje primerjavo med lanskim in letošnjim letom in sicer zaradi spremembe odstotka, kar je bilo upoštevano pri odločitvi.

Upravno sodišče je v obravnavani zadevi že odločilo in sicer je s sklepom opr. št. I U 453/2012-28 z dne 11. 12. 2013 tožbo tožnika zavrglo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom št. I Up 88/2014 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi sklepa je Vrhovno sodišče RS navedlo, da bi moralo sodišče prve stopnje, da bi se zadeva lahko obravnavala, preučiti upravni spis, navedbe strank v tožbi in odgovoru na tožbo, po potrebi pa opraviti pripravljalni postopek oziroma glavno obravnavo, preveriti pa bi moralo tudi možnost obnovitve upravnega spisa.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet sodne presoje zakonitost sklepa prvostopenjskega organa, s katero je le-ta zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev subvencije za šolsko prehrano-kosilo njegovemu mld. sinu za šolsko leto 2011/2012 oziroma do konca šolskega leta za 9. razred.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil na podlagi določbe tretjega odstavka 17. člena tedaj veljavnega ZŠolPre. Le-ta je določal, da so do subvencije za kosilo upravičeni učenci, če je v odločbi za dodelitev pravice do otroškega dodatka, ugotovljeni dohodek na družinskega člana do vključno 5 % povprečne plače. Po drugem odstavku 17. člena ZŠolPre pa se je upošteval dohodek na družinskega člana, izražen v odstotkih povprečne plače, ugotovljen v odločbi za dodelitev pravice do otroškega dodatka, ki velja v trenutku oddaje vloge za dodatno subvencijo.

Kot izhaja iz obrazložitve sklepa drugostopenjskega organa, je le-ta pritožbo tožnika zavrnil zaradi neizpolnjevanja pogoja po tretjem odstavku 17. člena ZŠolPre, upoštevajoč pri tem podatke o dohodku na družinskega člana iz odločbe o otroškem dodatku, ki jo je izdal CSD Škofja Loka dne 18. 3. 2011 (ki je sestavni del upravnih spisov) in iz katere izhaja, da je dohodek na družinskega člana presegel 5 % poprečne plače, saj je dohodek na družinskega člana znašal 6, 46 % povprečne plače, torej je presegal zakonsko določeni limit. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev upravnega organa, da se tožnikova prošnja za dodelitev subvencije za kosilo njegovemu mld. sinu za šolsko leto 2011/2012 oziroma do konca šolskega leta za 9. razred, zavrne, po presoji sodišča, pravilna in sta bili določbi tretjega in drugega odstavka 17. člena tedaj veljavnega ZŠolPre v konkretnem primeru pravilno uporabljeni.

Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. V zvezi s tožnikovo navedbo, da Svet šole v obravnavani zadevi ni odločil polne štiri mesece, sodišče pojasnjuje, da iz upravnih spisov ne izhaja in tožnik v tožbi tudi ne zatrjuje, da bi sprožil upravni spor zaradi molka upravnega organa, zato njegove tovrstne navedbe v tem upravnem sporu ne morejo biti upoštevne. Tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka pri svoji odločitvi, z upoštevanjem podatkov o dohodku iz odločbe CSD Škofja Loka, upoštevala nepravilne podatke. Tožena stranka je namreč svojo ugotovitev, da tožnikov sin ne izpolnjuje pogoja za priznanje subvencije za kosilo, oprla na odločbo CSD, ki je javna listina. Po določbi prvega odstavka 169. člena ZUP pa javna listina izkazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Zato taka listina za organ velja, dokler ni dokazano nasprotno. Ker tožnik v tožbi zatrjuje, da podatki o dohodku v odločbi CSD niso pravilni, velja tako imenovano obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da bi tožnik sam moral dokazati takšno svojo trditev, česar pa (zgolj z navedbami v tožbi) ni storil. Tožnik tudi ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da je imel njegov sin v preteklem šolskem letu (2010/11) priznano subvencijo za kosilo. Pristojni organ mora namreč obstoj pogojev, ki upravičujejo dodelitev subvencije za prehrano, preizkusiti ob vsakem novem predlogu za dodelitev predmetne subvencije.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.