Jedro

S tem, ko tožnica, ki bi morala kot predlagateljica obnove sama predložiti podatke, s katerimi bi izkazala obnovitvene razloge, v tem postopku ni predložila drugačnih zemljiškoknjižnih podatkov, ki so bili predloženi in presojeni v upravnem postopku, ni mogla izkazati, da bi bil njen pravni prednik upravičen do vrnitve navedene nepremičnine v last in posest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. z dne 15.6.2000. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožnice za obnovo postopka v času podržavljenja parc. št. 1190/1 k.o. S. in vl. št. 95 k.o. S. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Kot okoliščino za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote R. z dne 15.7.1998, s katero je bilo odločeno, da so Občine R., B. in B. dolžne v odločbi naštetim upravičencem - nekdanjim članom Agrarne skupnosti S.-K. planine vrniti v last in posest parc. št. 1190/1 k.o. S., je tožnica navajala, da je njen pravni prednik J.P. leta 1904 kupil hišo S. št. ..., sedaj št. ..., z gospodarskim poslopjem in pripadajočimi srenjskimi pravicami. Postopek, katerega obnovo je tožnica predlagala, je sprožilo dvanajst članov ponovno vzpostavljene Agrarne skupnosti S.-K. planine, ki so na podlagi Zakona o ponovni vzpostaviti agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) zahtevali vrnitev parcele št. 1190/1 v last in posest. Le-ti oziroma njihovi pravni predniki so bili po vpisih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Radovljici, vl. št. 173 k.o. S., tudi lastniki te parcele kot lastniki hiš, št. ... (prebivalci S.) in št. ... (prebivalci K.). Tožničin pravni prednik po teh podatkih ni bil lastnik nobenega posestva pod navedenimi hišnimi številkami in tega niti tožnica ne zatrjuje. Zato v postopku vračanja premoženja nekdanjim članom agrarne skupnosti lastninske pravice na parc. št. 1190/1 ne bi mogel pridobiti, saj lahko član agrarne skupnosti uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel. O pravici paše, ki jo je verjetno imel, kar izhaja iz tožničinih navedb in tudi iz odločbe o vrnitvi premoženja, v kateri je upravni organ ugotovil, da je od 39 članov agrarne skupnosti le 12 članov imelo lastninsko pravico, ostali pa pravico paše, pa se v tem postopku ni odločalo. Pogodba, s katero je tožničin pravni prednik pridobil v last stavbo št. ..., katere lastnik pa ni bil tudi lastnik parc. št. 1190/1, in podatki zemljiškoknjižnih evidenc tudi po presoji sodišča prve stopnje niso takšni dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi lahko bil upravičen do vrnitve v last in posest te parcele. O nepremičninah, vpisanih v vl. št. 95 k.o. S., se z odločbo, s katero je bil končan postopek, katerega obnovo je tožnica predlagala, ni odločalo, po podatkih prvostopenjskega organa, pa o zahtevku, ki se nanaša na te nepremičnine, tudi še ni bilo odločeno. Zato je tožena stranka pravilno pojasnila, da zoper odločbo, ki je še ni, ni mogoče vlagati pravnih sredstev.

Tožnica v pritožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano sodbo.

Navaja, da je bil denacionalizacijski postopek Agrarne skupnosti S.-K. planine in Agrarne skupnosti S. z odločbo Upravne enote R. z dne 15.7.1998 končan. Postopek je vodil pooblaščenec vseh članov in član denacionalizacijskega odbora Občine R. g. A.Š. Iz denacionalizacijskega postopka je bila izvzeta njena hišna številka S. ... (sedaj S. ...). Sprašuje se, zakaj hišna številka S. ... ni dobila lastninske pravice do planine. Prosi sodišče, da pridobi dokumente njene hišne številke iz zemljiške knjige, ki njej niso dostopni, in ji na podlagi teh dokumentov vrne srenjsko posest, ki ji je bila priznana s sklepom o dedovanju z dne 16.6.1966. Z odločbo Upravne enote R. z dne 15.7.1998 je bila kršena določba 9. člena ZPVAS.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če so podani obnovitveni razlogi iz tega člena. V obravnavani zadevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine oziroma dokazi, ki jih je tožnica navedla kot razlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote R. z dne 15.7.1998, niso takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve o podržavljeni parc. št. 1190/1 k.o. S. Iz zemljiškoknjižnih podatkov, ki so med predloženimi upravnimi spisi, in ki so bili podlaga za odločanje v obravnavani zadevi, namreč ne izhaja, da bi bil tožničin pravni prednik upravičenec do vrnitve v last in posest parc. št. 1190/1 k.o. S. S tem, ko tožnica, ki bi morala kot predlagateljica obnove sama predložiti podatke, s katerimi bi izkazala obnovitvene razloge, v tem postopku ni predložila drugačnih zemljiškoknjižnih podatkov, kot so bili predloženi in presojeni v upravnem postopku, ni uspela izkazati, da bi bil njen pravni prednik upravičen do vrnitve navedene nepremičnine v last in posest (kar so v postopku izdaje odločbe z dne 15.7.1998 uveljavljali člani Agrarne skupnosti S.-K. planine). Zato niso bili izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po 260. členu ZUP. To pa sta pravilno ugotovila že sodišče prve stopnje in tožena stranka. Ker gre v tem primeru za obnovo postopka, ki ni bila dovoljena, ne gre za kršitev določb 9. člena ZPVAS, ki se nanaša na začetek postopka za vrnitev premoženja članom agrarne skupnosti na podlagi zahteve kateregakoli člana oziroma pooblaščenca.

Glede nepremičnin, vpisanih v vl. št. 95 k.o. S., po podatkih predloženih spisov še ni sprejeta odločitev. Zato bi moral organ prve stopnje v tem delu tožničino zahtevo za obnovo postopka zavreči namesto zavrniti, vendar to ni vplivalo na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Da pravnih sredstev ni mogoče vlagati zoper neizdani akt, pa je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.