Jedro

Ugotovitev izpodbijane sodbe o tem, da je delavec dne 10. 11. 2004 uspešno končal usposabljanje v okviru poklicne rehabilitacije, predstavlja ugotovitev dejanske narave, ki je v reviziji ni dovoljeno izpodbijati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranski intervenient sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. I-4130952 z dne 26. 1. 2005 je bila potrjena odločitev prvostopenjskega organa tožene stranke (z dne 19. 11. 2004) o tem, da se stranskemu intervenientu (v nadaljevanju: delavec) po končani poklicni rehabilitaciji prizna pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo od 11. 11. 2004 dalje, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugem ustreznem delu in zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločeno s posebnima odločbama in da se z dnem 10. 11. 2004 ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas poklicne rehabilitacije. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se dokončna odločba odpravi in da se ugotovi drug datum končanja poklicne rehabilitacije. Ugotovilo je, da je tožena stranka kot datum zaključka rehabilitacije pravilno določila 10. 11. 2004, saj iz potrdila Gea College izhaja, da je bila rehabilitacija končana prav navedenega dne. Do tega dne je bil delavec tudi upravičen prejemati nadomestilo plače za čas poklicne rehabilitacije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Med drugim je obrazložilo, da odločitev prvostopenjskega organa tožene stranke z dne 19. 11. 2004 o priznanju pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo od 11. 11. 2004 dalje, ni retroaktivna, saj so bili glede na določbi 95. in 99. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji) z dnem zaključka rehabilitacije izpolnjeni vsi zakonski pogoji za priznanje pravice do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo. Način uresničevanja pravice do razporeditve je povezan z nadaljnjim urejanjem delovnopravnega statusa delavca, na kar pa se odločba tožene stranke ne nanaša. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je samovoljno določila datum nastopa rehabilitacije (27. 10. 2003), saj je postala pogodba o rehabilitaciji veljavna šele 11. 12. 2003. Usposabljanje za računovodjo (tožeča stranka je pristala, da na novo sistemizira delovno mesto pomožnega delavca v računovodstvu) ni moglo biti sanirano, saj se je usposabljanje pričelo prej, preden so stranke podpisale pogodbo. Delavec ni bil napoten na ustrezen nivo izobraževanja (nadaljevalni tečaj namesto osnovnega). Zaradi tega je prišlo do podaljšanja trajanja rehabilitacije, vendar aneksa o podaljšanju tožeča stranka ni podpisala. Tožena stranka je nepravilno odločila, da se z 10. 11. 2004 preneha izplačevati nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije. Podana je kršitev druge točke 47. člena v povezavi z 29. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Delavec ima glede na pogodbo osem dni časa, da po poklicni rehabilitaciji sklene pogodbo o zaposlitvi. Ta pravica mu je bila z odločbo tožene stranke odvzeta, pri tem pa je prikrajšana tožeča stranka, saj mu mora zagotoviti plačo za nazaj od 11. 11. 2004 dalje, ne glede na to, ali je podpisana pogodba o zaposlitvi ali ne, oziroma četudi delavec sploh ni delal, niti ni vedel, da bi moral delati. Tožeča stranka ne ve, na kaj naj opre zahtevo po privajanju na delo, če iz obrazložitve odločbe tožene stranke ni razvidno, zakaj je delavec namesto v II. kategorijo invalidnosti razporejen v III., zakaj ni delovni čas vsaj začasno omejen na štiri ure, ... Vrhovno sodišče mora pri odločitvi upoštevati sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 164/2006 z dne 17. 5. 2006, v kateri je bilo obravnavano enako dejansko stanje kot v tej zadevi, odločitev pa je bila drugačna. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in stranskemu intervenientu, ki v odgovoru predlaga, da naj se revizija kot neutemeljena zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Ker revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v tem obsegu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz podatkov spisa (in tudi iz tožbenega predloga) izhaja, da je za tožečo stranko sporen zlasti datum končanja poklicne rehabilitacije, ki se je izvajala na podlagi podpisane tripartitne pogodbe med delavcem, tožečo in toženo stranko. Ugotovitev izpodbijane sodbe o tem, da je delavec dne 10. 11. 2004 uspešno končal usposabljanje v okviru poklicne rehabilitacije, predstavlja ugotovitev dejanske narave, ki je v reviziji ni dovoljeno izpodbijati in je Vrhovno sodišče zato pri odločanju nanjo vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob upoštevanju te dejanske ugotovitve je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna. Priznanje pravice do razporeditve delavca na drugo ustrezno delo od 11. 11. 2004 dalje (torej po zaključku rehabilitacije) ima pravno podlago v določilu 119. člena ZPIZ, po katerem zavarovanec, delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki se je v skladu s 95. ali 99. členom ZPIZ s poklicno rehabilitacijo usposobil za delo, pridobi po končani poklicni rehabilitaciji pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo ne glede na dopolnjeno starost oziroma pokojninsko dobo. Zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo je na podlagi 2. in 5. alinee 94. člena ZPIZ zagotovljeno nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev na drugem ustreznem delu in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, zato je utemeljen tudi tisti del izreka odločbe tožene stranke, ki določa, da bo o navedenih nadomestilih delavca odločeno s posebnima odločbama. Ker se na podlagi prvega odstavka 189. člena ZPIZ nadomestilo plače za čas poklicne rehabilitacije izplačuje le od dneva nastopa poklicne rehabilitacije do dneva končane poklicne rehabilitacije, je tožena stranka z dnem 10. 11. 2004 izplačevanje tega nadomestila pravilno ustavila.

10. Vrhovno sodišče soglaša s presojo izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni retroaktivno odločila o priznanju pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo. V 119. členu ZPIZ je jasno določeno, da zavarovanec pridobi navedeno pravico po končani poklicni rehabilitaciji. Temu določilu ustrezna je odločitev tožene stranke: rehabilitacija je bila končana 10. 11. 2004, zato delavcu pripada pravica do razporeditve od 11. 11. 2004 dalje. Sklicevanje revizije, da tožena stranka ni upoštevala aneksa o podaljšanju trajanja rehabilitacije (in v tem okviru datuma 25. 11. 2004, s katerim se je strinjal tudi delavec), je zmotno, saj iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil med strankami tripartitne pogodbe sklenjen takšen aneks.

11. Revizija zmotno očita, da je tožena stranka kršila 29. člen ZDR, ki določa sestavine pogodbe o zaposlitvi in drugo točko 47. člena ZDR, ki ureja primere sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Kot je sodišče druge stopnje pravilno obrazložilo, ni izpodbijana odločba tožene stranke v ničemer posegla v način izvršitve pravice do razporeditve delavca. To je predmet nadaljnjega urejanja delovnopravnega statusa (pogodbe o zaposlitvi) delavca, seveda ob upoštevanju obveznosti, ki izhajajo iz sklenjene tripartitne pogodbe.

12. Obširnih revizijskih navedb, ki se nanašajo na kršitve v zvezi s sklepanjem, vsebino in izvajanjem tripartitne pogodbe o poklicni rehabilitaciji (datum nastopa rehabilitacije, neustrezen nivo izobraževanja, ...), ni mogoče upoštevati. Drugostopenjska sodba pravilno pojasnjuje, da predmet obravnavanega spora ni presoja zakonitosti navedene pogodbe, temveč presoja izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Prav tako ni predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je bil delavec uvrščen v III. kategorijo invalidnosti, zato so neutemeljene tudi navedbe revizije o nepravilnostih, ki naj bi bile storjene v postopku priznanja invalidnosti.

13. Revizijsko sklicevanje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 164/2006 z dne 17. 5. 2006 ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Vrhovno sodišče pri odločanju ni vezano na sodno prakso sodišča druge stopnje. Predmet revizijskega preizkusa je le konkretno izpodbijana sodba sodišča druge stopnje.

14. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

15. Stranski intervenient sam krije stroške odgovora na revizijo, saj ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).