Jedro

S sodbo druge stopnje ni bil prekoračen tožbeni zahtevek, kot zmotno navaja revizija (2. odst. 385. čl. ZPP). To bi bilo mogoče le, če bi bila na drugi stopnji spremenjena sodba prve stopnje. Vendar se to ni zgodilo. Dodatni razlogi, navedeni v sodbi druge stopnje, pa nikakor ne pomenijo, da je pritožbeno sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.066.481,20 z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Na podlagi ocene številnih dokazov je ugotovilo, da je toženec kot tožničin pooblaščenec prevzemal njeno pokojnino, ki mu jo je tožnica vsakič sproti podarila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Poudarilo je pomen pooblastila, po katerem se je tožničina pokojnina izplačevala tožencu. To je štelo kot dodaten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka.

Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi. Kot neutemeljeno šteje stališče drugostopne sodbe, da je že samo pooblastilno razmerje dalo tožencu pravico, da razpolaga s pokojnino. Navaja, da tožnica ni imela razloga, da bi tožencu darovala pokojnino. V zvezi s tem opozarja, da sta toženec in njegova žena pomanjkljivo skrbela za tožnico. S sklicevanjem na pooblastilo je sodišče druge stopnje prekoračilo zahtevek.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka napačno razlaga argumentacijo izpodbijane sodbe. Ta namreč ne šteje tožničinega pooblastila tožencu kot pravno podlago za to, da je denar prešel v toženčevo last. V trajnem pooblastilnem razmerju, v katerem je tožnica odredila, da se pokojnina izplačuje v roke toženca, je videlo le dodaten razlog v podporo ugotovitvi, da je tožnica podarila pokojnino tožencu. Pravni posli, na podlagi katerih štejeta obe sodbi, da je sporni znesek prešel v toženčevo last, so darilne pogodbe, s katerimi je tožnica tožencu vsakomesečno podarila svojo pokojnino. Taka ugotovitev je rezultat dokazne ocene obeh sodišč, pri čemer sodba druge stopnje dodatno poudarja pomen trajnega pooblastila za prevzem pokojnine.

Pritožbeno sodišče je v svoji sodbi odgovorilo na pritožbene navedbe, ni pa v celoti ponavljalo razlogov prve sodbe. Izrečno je ugotovilo, da je sodba prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Iz tega jasno izhaja, da je tudi sodišče druge stopnje štelo darilno pogodbo kot pravno podlago za prenos lastništva denarja na toženca. Zato drugačne revizijske navedbe tožeče stranke niso utemeljene. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodb prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče pri svojem odločanju vezano, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Darilna pogodba, na podlagi katere je toženec vsakokrat prevzel znesek tožničine pokojnine v svojo last, izključuje vrnitveni zahtevek, ki je bil zato pravilno zavrnjen kot neutemeljen.

S sodbo druge stopnje ni bil prekoračen tožbeni zahtevek, kot zmotno navaja revizija (2. odst. 385.čl. ZPP). To bi bilo mogoče le, če bi bila na drugi stopnji spremenjena sodba prve stopnje. Vendar se to ni zgodilo. Dodatni razlogi, navedeni v sodbi druge stopnje, pa nikakor ne pomenijo, da je pritožbeno sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Zato tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja ta revizijski razlog.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).