Jedro

Pri ugotavljanju, ali je skaženost podana, gre za materialnopravno presojo. To pomeni, da mora sodišče presoditi, ali je le-ta glede na zatrjevana dejstva res podana ali ne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče ni vezano na oceno pravnega standarda, ki jo je podal izvedenec kot estetsko motnjo, temveč je vezano na opis poškodb oziroma posledice poškodb v objektivnem smislu ter na oškodovankino duševno trpljenje.

Da bi poškodba trajno poslabšala zdravstveno stanje tožničinega desnega kolena, v dokaznem postopku ni podlage. Šlo je le za začasne telesne bolečine v desni nogi v času zdravljenja levega gležnja zaradi večjega obremenjevanja po poškodbi. To ugotavlja tudi izvedenec v tem postopku, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi občasnih bolečin ovirana pri opravljanju težjih gospodinjskih in športnih opravil in dejavnosti, v direktnem nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca, ki je na podlagi zdravstvene dokumentacije, pogovora in pregleda tožnice ocenil, da sicer minimalna omejena gibljivost levega skočnega sklepa (inverzija in everzija 5 st.) ni zapustila funkcionalnih in anatomskih posledic, ki bi lahko pomenile trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in delovnih zmožnosti. Ugotovitev izvedenca, da ima lahko tožnica še sedaj občasne bolečine ob spremembi vremena, daljši hoji ali stoji ni zadostni razlog za zaključek o tožničini oviranosti pri omenjenih opravilih. Izvedenec je ob upoštevanju dejstva o obstoju občasnih lahkih bolečin argumentirano pojasnil, upoštevajoč uspešnost zdravljenja in obseg poškodbe, da splošne življenjske aktivnosti tožnice zaradi te poškodbe niso okrnjene.

Tožnica ni upravičena do celotnega vplačanega letnega pavšala za prikolico v kampu. Iz neprerekanih trditev tožnice (in tudi sicer z listinami izkazanih) izhaja, da se je lahko prikolica uporabljala v času od aprila do oktobra, torej šest mesecev, in je tako pavšalni znesek vezan tudi na uporabo v obdobju, ko tožnica še ni bila poškodovana. Če pred poškodbo ni mogla uporabljati prikolice zaradi slabega vremena (ali neke druge višje sile), to ni v vzročni zvezi s kasnejšim nastankom poškodbe, za katerega odgovarja zavarovanec toženke.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa v celoti ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v prvi alineji točke I izreka tako, da se znesek 4.092,00 EUR zniža za 1.500 EUR (na 2.592,00 EUR), - v deveti in deseti alineji točke I izreka tako, da je po spremembi toženka dolžna plačati tožnici 1.340,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2015 dalje do plačila, - v točki III izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov 2.013,94 EUR nadomesti z zneskom 740,82 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 496,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. SSodišče prve stopnje je potem, ko je zaradi delnega umika tožbe za znesek 3.300 EUR ustavilo postopek, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je kot peška utrpela v prometni nesreči 8. 7. 2015, 4.092,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2015, 169,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2016, 45,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2015, 795,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2016, 15,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2017, 16,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2015, 80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2015, 50,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2014, 1.372,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2015 in 1.359,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2015 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek do zahtevanih 21.572,41 EUR je zavrnilo (II. točka izreka) in naložilo toženki še povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 2.013,94 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe, toženka pa njen ugodilni del, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zoper stroške, ki se nanašajo na plačilo pavšala za prikolico v znesku nad 1.391,08 EUR. Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge, toženka pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Tožnica v obširni pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina za strah v višini 700 EUR oziroma 0,6 povprečne mesečne plače odmerjena prenizko. Meni, da je intenziven primarni strah trajal nekaj ur, vse do pregleda pri zdravniku. Tožnica je izpovedala, da je zaradi bolečin in šokiranosti izgubljala zavest. Šele po diagnostičnih postopkih v UKC je pričela trpeti za sekundarnim strahom. Bala se je, ali bo noga sploh še funkcionalna, ni vedela kako huda je poškodba. Intenzivni sekundarni strah pa je trajal vse do odvzema šivov. Ves ta čas ni stopila na nogo in ni vedela, kako se bo njeno stanje razvijalo. Do 28. 7. 2015 je uporabljala bergle in opravljala redne preveze, zaradi česar je obstajala visoka intenzivnost sekundarnega strahu. Po pregledu omenjenega dne se je stanje omililo in strah pojenjal, a je njegova intenzivnost ostajala srednje intenzitete. Tudi po 12. 8. 2015 je tožnica še vedno hodila z berglami in opravljala preveze. zato je bil strah tudi po tem datumu prisoten. Iz dokumentacije o opravljenem pregledu z dne 9.9. 2015 je razvidno, da je morala obiskovati šolo pravilne hoje, kar pomeni, da je obstajal strah, ali bo lahko hodila normalno. Tožnica je izpovedala, kakšen strah je utrpela ob nesreči in v nadaljevanju zdravljenja. Nihče ji ni zagotovil, da se bo rana zacelila ali da bo sploh še hodila. Izpovedala je, da je bergle uporabljala do marca 2016. Še danes jo je strah hoje po pločniku z mislijo, da jo bo nekdo od zadaj zbil. Zato je neutemeljena navedba sodišča, da je utrpela zgolj blag strah. Tudi ne drži, da strah udeležbe v prometu za ponovne poškodbe ne predstavlja utemeljenega strahu. Tak strah je tožnica trpela. Iz odločbe II Ips 322/2003, ki jo omenja sodišče, je razvidno, da v kolikor strah ostane kot trajna posledica, ga mora sodišče upoštevati pri odškodnini zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi sicer je iz primerov sodne prakse (VS RS II Ips 470/2006, II Ips 255/2007, II Ips 586/2003, II Ips 39/2005, II Ips 71/2003) razvidna prisoja višje odškodnine kot le 0,6 povprečne mesečne plače. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.500 EUR je prenizka. Tožnica je že izvedencu medicinske stroke pojasnila, da danes zaradi poškodbe ne more več nositi visokih obuval in škornjev. Povedala je tudi, da ne more smučati in da pri daljši hoji in stoji čuti tudi bolečino v predelu gležnja, prav tako ob vremenskih spremembah. Včasih je tudi kolesarila. Na zaslišanju je jasno izpovedala, da ne more več hoditi v hribe in se udeleževati plesnih tečajev. Izvedenec je ugotovil omejeno gibljivost v gležnju. Jasno je tudi, da je poškodba poslabšala zdravstveno stanje tožničinega desnega kolena, ki se ne bo izboljšalo. Poškodba gležnja je tožnici pustila trajne posledice. Življenjska aktivnost je okrnjena na več področjih, tako na področju splošnih opravil in pri športnem udejstvovanju. Pri slednjem je pomembno, da ne more več smučati in kolesariti in opravljati daljših pohodov. Prav tako ne more dalj časa pospravljati in vrtnariti. Tega ne more početi, ker je koža v predelu brazgotin močno občutljiva na dotik. Pri gibanju v gležnju tožnico zateguje in boli. Četudi niso bile poškodovane živčne in mišične strukture, so bile zaradi poškodbe kože poškodovane čutnice v kožnih strukturah. Tožnica je močno omejena v gibanju v gležnju. Tožnica še danes občasno uporablja bergle zaradi bolečin v gležnju. Sodišče vsega navedenega pri presoji trajnih posledic ne upošteva. Sploh pa ne omenja in upošteva trajne omejenosti gibanja desne noge. Zaradi poškodbe se je poslabšalo njeno zdravstveno stanje v desnem kolenu. Še danes mora v vsako fizično aktivnost vložiti veliko več truda, bolečin prej ni bilo. V okviru tovrstne škode je treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožnico danes strah prometa, boji se hoje po pločniku, v avtomobilu je neprijeten sopotnik. Strah jo je voziti avtomobil. Neupoštevna je ugotovitev sodišča, da na področju dela ni omejena. Okoliščina, da ima na srečo sedeče delo, ji ne more iti v škodo. Zavajajoče je navajanje sodišča, da tožnica nima težav na področju učenja in sporazumevanja. Niso primerni argumenti sodišča za nizko odškodnino. Sicer pa se v sodni praksi v podobnih primerih (VS RS II Ips 470/2006, II Ips 255/2007, II Ips 586/2003, II Ips 39/2005, II Ips 71/2003) prisoja višje odškodnina, vsaj tri povprečne mesečne plače. Odškodnina iz naslova skaženosti je neutemeljeno zavrnjena. Ugotovljene vidne posledice na gležnju predstavljajo obliko skaženosti, ki v okviru objektivnega elementa skaženosti upravičuje prisojo odškodnine. Gre za tri brazgotine, ki so skoncentrirane na skočnem delu leve noge in zavzemajo praktično celotno področje levega gležnja. Brazgotina je s prostim očesom vidna in očitna. Moteč videz kožne spremembe preprečuje nošjo sandalov. Brazgotin je tožnico sram in jo ljudje opazijo in sprašujejo, zato ne nosi več kratkih kril, pač pa dolge hlače, tudi poleti. Izpolnjen je objektivni kriterij skaženosti, kot tudi subjektivni, saj tožnica zaradi tega duševno trpi. Zmotno je stališče sodbe, da bi morala brazgotina pri drugih osebah vzbujati odpor, gnus in pomilovanje, saj je ključno, da pritegne radovednost in pozornost. Tudi sodna praksa priznava za podobne brazgotine odškodnine (sodba II Ips 470/2006, II Ips 628/2006, II Ips 186/2000, II Ips 497/2007, II Ips 117/2000).

Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 7.500 EUR ni primerljiva s sodno prakso, ki jo omenja izpodbijana sodba. V prvih dveh primerih, ki ju izpostavlja sodišče, je šlo za poškodbo roke ali prsta, tretje odločbe pa v bazi podatkov ni.

Glede premoženjske škode iz naslova potnih stroškov na zdravljenje opozarja na zmotnost seštevka vseh stroškov, ki je 193,50 EUR in ne 191,72 EUR, kot je zapisalo sodišče. Tožnica se ne strinja z oceno sodišča o obsegu tuje pomoči, ki jo je potrebovala tekom zdravljenja. Ponavlja svoje tožbene trditve, s katerimi je opisala obseg nujne pomoči. Izpostavlja izpoved priče V. K. o pogostosti njenih obiskov, kot tudi izjavo sina o tem, da ji je pomagal pri vseh gospodinjskih opravilih do pričetka obiskovanja fizioterapije, kar je bilo dva meseca po nesreči. Zahtevana nujna pomoč prvi mesec v obsegu 6 ur dnevno in nadaljnji mesec v obsegu 4 ure dnevno je ustrezna, saj je pomoč potrebovala pri osebni higieni, preoblačenju, kuhanju, pospravljanju, čiščenju, nakupovanju in vožnji z avtom. Zmotna je ugotovitev začetka teka zakonskih zamudnih obresti od te škode. Preostali znesek dosojene tuje pomoči, ki do dneva izdaje sodbe še ni bil plačan, se mora obrestovati od 3. 12. 2015 dalje, medtem ko mora sodišče izračunati obresti od plačanega zneska od zamude do dneva plačila in takšne obresti procesno obrestovati.

Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek glede uničenih sončnih očal in gsm aparata. Tožnica je izpovedala, da je imela očala v času škodnega dogodka na glavi in so se ob padcu razbila, saj jim je počilo steklo, enako je bilo s telefonom, ki ga je imela ob padcu v rokah. Sončna očala so bila poškodovana, njihova cena je dokazana s predložitvijo računa o njihovem nakupu. Dejstvo, da je bil telefon kupljen šele dobro leto po nesreči, ne dokazuje, da telefon ni bil poškodovan tedaj. Tožnica je jasno izpovedala, da ji je hči takoj po dogodku posodila njen stari telefon. Sodišče na podlagi navedenega ne bi smelo zavrniti navedenega zahtevka. Argument sodbe je pomanjkljiv, tudi sicer pa toženka zahtevku ni argumentirano nasprotovala in je na podlagi 214. člena ZPP šteti navedena dejstva za priznana.

Napačna je tudi stroškovna odločitev. Zmoten je zaključek o uspehu strank v pravdi, ki ne upošteva 100 % uspeha po temelju. Sodišče bi moralo tudi priznati stroške posveta s stranko, strošek seznanitve z zadevo in strošek pridobivanja medicinske dokumentacije, kot tudi strošek obvestila o plačilu sodne takse in predujma, ki so utemeljeni in zahtevani skladno z Odvetniško tarifo (OT). Stroški iz naslova odsotnosti iz pisarne le v višini 80 točk niso pravilno priznani. Sodišče pri obračunu teh stroškov ni upoštevalo, da je treba pred narokom priti vsaj pol ure prej, da si lahko pooblaščenec in stranka izmenjata nasvete, kot tudi obstoj gneče v zgodnjih jutranjih urah, po končanju naroka pa tudi ponovno posvetovanje. Zaradi vsega tega je bila pooblaščenka tožnice odsotna iz pisarne vsaj dve uri v obe smeri, za kar je upravičena do 160 točk. Pri odmeri pravdnih stroškov sodišče tudi ni upoštevalo pravilne vrednosti odvetniške točke, ki s 6. 4. 2019 znaša 0,60 EUR. Napačna je tudi odmera potnih stroškov tožnice kot stranke v višini 0,10 EUR na kilometer. Potni stroški pomenijo več kot porabo goriva. Sodna praksa priznava 0,37 EUR na kilometer. Sodišče mora uporabiti enako ceno, kot jo je priznalo tožničini pooblaščenki pri odmeri njenih potnih stroškov.

3. Toženka meni, da je sodišče neutemeljeno priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovitve sodišča, da je tožnica zaradi občasnih bolečin ob spremembi vremena ter daljši stoji in hoji ovirana pri opravljanju težjih gospodinjskih opravil in določenih športnih dejavnostih, ki jih sodišče niti ne opredeli, je v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca mag. Č. Č., ki je ocenil, da je tožnica utrpela lahko telesno poškodbo, ki ni zapustila trajnih funkcionalnih in anatomskih posledic, ki bi lahko pomenile trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in delovnih zmožnosti. Dopustil je sicer možnost, da ima tožnica še sedaj lahke občasne bolečine, vendar to ni zadosten razlog za zaključek o tožničini oviranosti pri omenjenih opravilih, ki opravičujejo prisojeno odškodnino. Izvedenec je ob upoštevanju obstoja občasnih lahkih telesnih bolečin menil, da splošne življenjske aktivnosti niso okrnjene, zato bi moralo sodišče zahtevek iz tega naslova zavrniti.

Glede prisojene odškodnine za materialno škodo iz naslova plačanega letnega pavšala v znesku 2.782,16 EUR, toženka priznava, da je tožnica upravičena le do polovice tega zneska. Splošno znano dejstvo je, da plačniki letnega pavšala za najem parcele v avtokampu večkrat letno obiskujejo kamp in prikolice ne uporabljajo le v poletnem času. Ker je tožnica utrpela poškodbo 8. 7. 2015, je prikolico z veliko verjetnostjo uporabljala v prvi polovici leta, zlasti v času velikonočnih in prvomajskih praznikov.

4. Tožnica je na vročeno toženkino pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

Glede nepremoženjske škode

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica upravičena do denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 5.000 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.500 EUR, za prestani strah 700 EUR, skupaj torej 7.200 EUR, kar predstavlja približno 6,5 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS na dan izdaje sodbe.1 Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

7. Zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine zaradi skaženosti je pravilna. Pri ugotavljanju, ali je skaženost podana, gre za materialnopravno presojo. To pomeni, da mora sodišče presoditi, ali je le-ta glede na zatrjevana dejstva res podana ali ne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče ni vezano na oceno pravnega standarda, ki jo je podal izvedenec kot estetsko motnjo, temveč je vezano na opis poškodb oziroma posledice poškodb v objektivnem smislu ter na oškodovankino duševno trpljenje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sprememba zunanjosti v konkretnem primeru že ob upoštevanju objektivnih meril ne predstavlja skaženosti. Glede na ugotovljene obsežnosti brazgotin, ki izhajajo iz mnenja sodnega izvedenca (6x3,5 cm in 2x1 cm hipopigmentirana in 2x1 cm hiperpigmentirana), gre za manjše brazgotine. Upoštevajoč tudi sliko brazgotin, ki prikazuje njihovo zadnje stanje, ne gre za vpadljivo ali odbijajočo brazgotino. Glede na njihovo lego na notranji strani levega gležnja in njen izgled (tudi ob ugotovitvi izvedenca, oprto na zdravstveno dokumentacijo in pregled tožnice), da je gleženj brez otekline (in torej ni zadebeljen), tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za takšno deformacijo, ki bi bila povprečnemu opazovalcu vidna, torej takšno, ki bi vzbujala pozornost okolice. Sprememba kože na manjšem področju notranjega dela telesa, ki ga je mogoče tudi skriti že z nošjo običajnih obuval, tudi v poletnih časih, ne predstavlja podlage za prisojo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Zgolj okoliščine, da tožnico vidne posledice poškodbe motijo in jo obdajajo neprijetni občutki ob stikih z ljudmi, ki jih tožnica zatrjuje, ter vztrajanje na tem, da je zaradi tega skažena, ne morejo biti podlaga za drugačno presojo. Neutemeljen je tudi pritožbeni argument, da sodna praksa, ki jo izpostavlja pritožba, priznava odškodnino za podobno posledico poškodbe, saj gre v izpostavljenih primerih za občutno večje deformacije, ki so na več mestih noge ali na vpadljivem (zunanjem) delu noge.

8. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami.

9. Odškodnina iz naslova strahu v znesku 700 EUR je primerna. Sodna praksa sicer loči strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob škodnem dogodku in pa strah, ki ga trpi v procesu zdravljenja zaradi posledic dogodka. A ne glede na to, ali gre za primarni ali sekundarni strah, je podlaga za prisojo zadoščenja upravičenost, višina takega zahtevka pa je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V izpodbijani sodbi opravljena dokazna ocena o trajanju in intenzivnosti strahu je celovita in prepričljiva, ima oporo ne le v ugotovitvah sodnega izvedenca, pač pa tudi v izpovedi tožnice. Tožnica zgolj s ponavljanjem svojih trditev in povzemanjem dela svoje izpovedi ter z izpostavljanjem pomembnosti posameznih okoliščin ne more doseči drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je v bistvenem upoštevalo mnenje izvedenca, ki je ugotovil obstoj primarnega in sekundarnega strahu in pri tem ocenil njuna intenzivnost in trajanje. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnica utrpela hud primarni strah, ko jo je nenadoma in nepričakovano zadel avto od zadaj in ji nato prevozil levo nogo, a je trajal le nekaj minut, nato pa je utrpela še intenziven sekundarni strah, strah pred morebitnimi posledicami, da ima notranje in navzven nevidne poškodbe noge, ki je trajal do zaključka diagnostičnega postopka na urgenci, ki je izključil poškodbe skeleta, mišičnih in nevrovaskularnih struktur. Potem je tožnica doživljala strah nižje intenzivnosti slabe tri tedne, saj je zaradi pojasnila zdravnika ob pregledu škodnega dne obstajala zgolj verjetnost, da bi bil zaradi obsežne poškodbe mehkih tkiv potreben kirurški poseg, ta bojazen pa se ni uresničila, saj je zdravnik 28. 7. 2015 ugotovil uspešno celjenje rane. Ker se je zdravljenje po tej kontroli postopno izboljševalo, tožnica pa je utrpela poškodbo lahke narave, sta prepričljivi ocena izvedenca in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil nato podan le strah za izid zdravljenja lažje intenzitete, ki pa je sčasoma prenehal. Strah, da zaradi poškodbe tožnica ne bo mogla hoditi in da bo njena noga povsem spremenjena, nima podlage v medicinski dokumentaciji. Blag strah glede celjenja rane, ki je bila zaceljena 5. 10. 2015, ne predstavlja posebne podlage za prisojo višje odškodnine. Tudi strah pred udeležbo v prometu, ob tem ko je iz podatkov spisa razvidno, da se tožnica še vedno vozi z avtomobilom in je udeležena v prometu, ne ponuja podlage za prisojo višje odškodnine. Glede na okoliščine primera je neprepričljiva tožničina trditev, da jo je v posledici nesreče na parkirišču strah hoje po pločniku. Ustrezna skrbnost pri hoji po pločniku ali cesti je zahtevana na vsakem koraku. Da bi ta strah pustil trajne posledice, ki bi se odražale v zmanjšanju življenjske aktivnosti, v dokaznem postopku z izvedencem ni bilo potrjeno, izpovedba tožnice pa je ob navedenih okoliščinah primera prešibek dokaz, da bi mogel s stopnjo prepričanja potrditi resničnost njene trditve. Odškodnina je odmerjena v razponu, ki ga je začrtala sodna praksa v podobnih primerih, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje. Primeri, ki jih izpostavlja pritožba in v katerih so poškodbe mestoma drugačne in hujše, ne odstopajo od tega. Zato se tožnica neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova.

10. Toženka utemeljeno izpodbija prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nobenega dvoma ni, da tožnica zaradi utrpele poškodbe mehkih tkiv notranje strani levega gležnja (ne pa kostne, mišične in živčne strukture, kot trdi tožnica brez opore v medicinski dokumentaciji in izvedenskem mnenju) lahko še sedaj občasno občuti bolečine ob spremembi vremena, daljši hoji in stoji. Da bi poškodba trajno poslabšala zdravstveno stanje tožničinega desnega kolena, v dokaznem postopku nima podlage. Šlo je le za začasne telesne bolečine v desni nogi v času zdravljenja levega gležnja zaradi večjega obremenjevanja po poškodbi. To ugotavlja tudi izvedenec v tem postopku, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi občasnih bolečin ovirana pri opravljanju težjih gospodinjskih in športnih opravil in dejavnosti, v direktnem nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca, ki je na podlagi zdravstvene dokumentacije, pogovora in pregleda tožnice ocenil, da sicer minimalna omejena gibljivost levega skočnega sklepa (inverzija in everzija 5 st.) ni zapustila funkcionalnih in anatomskih posledic, ki bi lahko pomenile trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in delovnih zmožnosti. Ugotovitev izvedenca, da ima lahko tožnica še sedaj občasne bolečine ob spremembi vremena, daljši hoji ali stoji ni zadostni razlog za zaključek o tožničini oviranosti pri omenjenih opravilih. Izvedenec je ob upoštevanju dejstva o obstoju občasnih lahkih bolečin argumentirano pojasnil, upoštevajoč uspešnost zdravljenja in obseg poškodbe, da splošne življenjske aktivnosti tožnice zaradi te poškodbe niso okrnjene. Po podatkih spisa je toženka izvedenskemu mnenju ugovarjala, a ni predlagala njegove dopolnitve. Tudi ko je sodišče zaključilo z glavno obravnavo, tožnica ni predlagala ali vztrajala še pri dopolnitvi mnenja. Ob takšni situaciji je bilo z izvedenskim mnenjem, s katerim je izvedenec objektiviziral obseg škode, ovrženo tožničino zatrjevanje kot tudi pritožbeno zavzemanje, da ne more izvajati nikakršnih športnih dejavnosti in da mora v vsako fizično aktivnost vložiti veliko več truda. Tožnica je v dokaz svoje navedbe predlagala postavitev izvedenca in svoje zaslišanje. Izpovedba tožnice je ob navedenem trhel dokaz, ki ni mogel potrditi resničnosti njene trditve.

11. Glede na navedeno gre tožnici odškodnina za telesne bolečine in strah v skupnem znesku 5.700 EUR (5,1 povprečnih mesečnih plač), ki po presoji pritožbenega sodišča predstavlja tisto zadoščenje, ki odraža vse konkretnosti primera in je tudi primerljiva s siceršnjo sodno prakso v podobnih primerih.2 Pritožbeni očitek, da primeri, ki jih omenja sodišče prve stopnje, niso ustrezni (saj gre v dveh primerih za poškodbo roke, tretjega primera pa tudi višje sodišče ne najde v dostopni bazi podatkov), tako nima odločilne teže za odločitev.

Glede premoženjske škode

12. Sodišče prve stopnje je iz naslova premoženjske škode priznalo tožnici (še) 45,51 EUR za potne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2015 dalje, 795,91 EUR iz naslova tuje nege in pomoči z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2016 EUR, 32,25 EUR (15,50+16,75) iz naslova stroškov za nakup zdravil z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov, 80 EUR za uničeno obleko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2015 in 2.782,16 EUR iz naslova plačanega pavšala za uporabo prikolice v kampu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 50,78 EUR od 12. 10.2014 dalje, od zneska 1.372,26 EUR od 19. 3. 2015 in od zneska 1.359,12 EUR od 21. 6. 2015 dalje.

13. Toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno seštelo priznane in odmerjene prevozne stroške, ki so tožnici nastali in jih mora toženka povrniti. Pravilen seštevek teh stroškov (22,20 + 51,78 + 19,76 + 1,78 + 97,98 EUR) je 193,50 EUR in ne 191,72 EUR, kot je očitno zmotno obračunalo in upoštevalo prvo sodišče v razlogih izpodbijane odločitve.3 Po ugotovitvah izpodbijane sodbe, ki jim pritožba ne oporeka, je toženka 22. 7. 2016 plačala iz tega naslova 150 EUR, s čimer je plačala strošek taksi prevoza z obrestmi v znesku 55,57 EUR, kot tudi delno druge stroške prevozov v znesku 94,43 EUR, kar ob pravilnem izhodiščnem znesku potnih stroškov pomeni, da je tožnica iz tega naslova upravičena še do 47,29 EUR ((22,20 + 19,76 + 98,98 + 1,78) - 94,43 EUR), torej za 1,78 EUR več, kot je prisodilo sodišče prve stopnje.

14. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo škodo iz naslova uničene obleke. Škode, ki naj bi ji nastala z uničenjem prenosnega telefona (v znesku 120 EUR) in sončnih očal (v znesku 199,50 EUR), ni priznalo, ker je ocenilo, da tožnica ni zmogla svojega dokaznega bremena.4 Pritožbeno sodišče sprejema takšno oceno, saj tožnica v svoji izpovedi glede nastanka škode, torej dejanskega uničenja sončnih očal in mobitela, ni bila prepričljiva do te mere, da bi lahko prvo sodišče glede na njeno dokazno breme zaključilo, da je do škode dejansko prišlo. Račun za sončna očala izkazuje le lastništvo očal. Drži pritožbena navedba, da okoliščina, da tožnica ni kasneje kupila novih očal, ne more imeti posebne teže. A neprepričljivost tožničinega zavzemanja dodatno utrjuje okoliščina, da priča, tožničin sin E. E., v izjavi ni potrdil uničenja teh stvari, čeprav je njegovo zaslišanje oziroma izjavo predlagala v dokaz svoje navedbe. Tudi glede sončnih očal je bila tožnica v trditvah in izpovedi nedosledna, saj je trdila, da je imela uničena tudi očala, za katera je odštela 199,50 EUR, medtem ko je v izpovedi govorila le o počenju/razbitju stekla, v zvezi s telefonom pa je trdila, da naj bi v posledici njegovega uničenja uporabljala svoj star telefon dobro leto, izpovedovala pa, da naj bi ji ga posodila hčer, katere zaslišanje pa tožnica ni predlagala. Tudi pritožbeno zatrjevanje, da je na uničenje gornjih stvari mogoče sklepati iz načina padca tožnice, ne predstavljajo močnega indica za zanesljivo ugotovitev nastanka zatrjevane škode.

15. Tožnica se neutemeljeno zavzema za večji obseg potrebne tuje pomoči in nege v času zdravljenja utrpele poškodbe levega gležnja. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, in sicer izpovedi tožnice in priče K. K., izjave tožničinega sina E. E. ter izvedenskega mnenja, ugotavljalo trajanje takšne pomoči. V točki 25 izpodbijane sodbe je podalo obširne razloge, na podlagi katerih ocenjuje, da je bila tožnici prvih 30 dni nudena pomoč pri vseh gospodinjskih, hišnih opravilih, pri osebni higieni, pri prenašanju stvari iz trgovine in pri prevozih na preglede po 3 ure dnevno, v nadaljnjih dveh mesecih, ko se je tožnici že občutno izboljšalo stanje in je že delno obremenjevala nogo in postopoma opuščala bergle, pa po eno uro dnevno. Sodišče je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino izpovedi tožnice in priče Kotnik ter izjave tožničinega sina, kot tudi izvedensko mnenje glede potrebne pomoči glede na rehabilitacijo poškodbe, ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Sodišče prve stopnje je po njihovi medsebojni primerjavi upravičeno podvomilo v tožničine trditve glede obsega tuje nege in pomoči. Ker je dokazna ocena prosta in prepričljiva, je tožnica zgolj z izpostavljanjem dela izpovedi prič in ponavljanjem v tožbi zatrjevanega obsega potrebne pomoči ne ovrže. 16. Tožnica neutemeljeno izpodbija začetek teka zamudnih obresti od še prisojenega zneska iz naslova tuje pomoči. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnica upravičena do 900 EUR stroškov tuje pomoči in nege (150 ur x 6 EUR na uro). Nesporno je, da je toženka tekom tega pravdnega postopka iz tega naslova plačala 150 EUR dne 22. 7. 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno v okviru pravil vrstnega reda vračunavanja ter vračunavanja obresti in stroškov (287. in 288. člen OZ) izračunalo zakonske zamudne obresti od odmerjenega zneska iz tega naslova (900 EUR) od ugotovljene zamude (3.12.2015, ko je potekel rok za izpolnitev obveznosti po odškodninskem zahtevku) do dneva plačila, in nato dobljeni znesek zmanjšalo za plačani znesek in dobilo znesek 795,91 EUR (glej izračun zamudnih obresti, priložen izpodbijani sodbi). Od tega zmanjšanega zneska pa tečejo obresti od dneva delnega plačila (299. člen OZ), kot je pravilno prisodilo sodišče prve stopnje. V tožničino korist pa je prvo sodišče dodatno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od plačanega zneska 150 EUR za čas od 3. 12. 2015 do 22. 7. 2016, od tako dobljenega zneska kapitaliziranih obresti pa procesne obresti (391. člen OZ), v drugi alineji I. točke izreka izpodbijane sodbe, in to v okviru tožbenega zahtevka (kot ga je uveljavljala - list. št. 18) v znesku 169,08 EUR z obrestmi od dne 23. 7. 2016 dalje, česar pa toženka ne izpodbija.

17. Toženka utemeljeno izpodbija prisojeni znesek iz naslova plačila letnega pavšala za prikolico v kampu Novigrad. V pritožbi izrecno priznava, da je tožnica upravičena do polovice zahtevanega zneska, to je v višini 1.391,08 EUR, saj tožnica v obdobju po poškodbi (8.7.2015) nesporno ni mogla uporabljati prikolice zaradi zdravljenja utrpele poškodbe gležnja. Ni pa tožnica upravičena do celotnega vplačanega zneska. Iz neprerekanih trditev tožnice (in tudi sicer z listinami izkazanih) izhaja, da se je lahko prikolica uporabljala v času od aprila do oktobra, torej šest mesecev, in je tako pavšalni znesek vezan tudi na uporabo v obdobju, ko tožnica še ni bila poškodovana. Če pred poškodbo ni mogla uporabljati prikolice zaradi slabega vremena (ali neke druge višje sile), to ni v vzročni zvezi s kasnejšim nastankom poškodbe, za katerega odgovarja zavarovanec toženke. Glede na navedeno tako po presoji pritožbenega sodišča, tudi v luči prostega preudarka (216. člen ZPP), tožnica ni upravičena do višjega zneska, kot ga priznava toženka. Ker toženka začetka teka zakonskih zamudnih obresti v pritožbi ne problematizira, je odločeno, da je dolžna le-te plačati od najprej zapadlih delnih pavšalnih plačil, in sicer od zneska 50,78 EUR od 12. 10. 2014 dalje in od zneska 1.340,03 EUR od 19. 3. 2015. 18. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo tožničini pritožbi in v celoti toženkini ter izpodbijano sodbo spremenilo v prvi alineji točke I izreka tako, da je znesek nepremoženjske škode znižalo iz 4.092 EUR na 2.592 EUR (za 1.500 EUR), v deveti in deseti alineji točke I izreka pa tako, da se pravilno glasi, da je toženka dolžna plačati znesek 1.340,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2015 dalje (prvi odstavek 355. člena v zvezi s 1. alinejo 358. člena ZPP). Ta sprememba glede na zapis v točki II izreka izpodbijane sodbe („V preostalem delu do zahtevanih 21.572,41 EUR, se tožbeni zahtevek zavrne.“) ni narekovala spremembe tudi v zavrnilnem delu sodbe.

19. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo uspeha strank v pravdi. Ker v pravdi temelj odškodninske odgovornosti ni bil sporen, ni podlage za ločeno upoštevanje uspeha po temelju in po višini. Tožnica je tako po spremembi uspela s približno 35 %5 tožbenega zahtevka, kar vpliva na odločitev o stroških postopka. Tožnica se neutemeljeno zavzema za dodatno priznanje stroškov nagrade za sestanek, iz naslova seznanitve z zadevo in pridobivanja medicinske dokumentacije. Kot ji je bilo že pojasnjeno, ji ti stroški ne gredo, saj ne gre za samostojno storitev, temveč za storitev, ki je že vključena v nagradi za vložitev vloge (tožbe ali odškodninskega zahtevka). Neutemeljeno tudi meni, da ji gre iz naslova odsotnosti iz pisarne več kot 80 točk. Ker gre za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko na prvi narok, se vanj ne všteva še čas, ki ga je morebiti pooblaščenka porabila za posvet s stranko pred narokom, ki je zajet v nagradi za narok; tudi morebiten obisk stranišča pred narokom ali hitro zaužitje hrane pred njim ne sodi v to postavko. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obračunalo potne stroške tožnice v višini 0,10 EUR na kilometer, saj se za povrnitev potnih stroškov stranke uporablja Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki v 9. členu napotuje na uporabo podatka glede tega prejemka, ki velja za zaposlene v državni upravi. Potni stroški odvetnice pa imajo podlago v 10. členu Odvetniške tarife, ki določa višino kilometrine po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Za uporabo enake cene kilometrine tako ni podlage. Tožnici pa gredo stroški za nakazilo sodne takse in predujma (40 točk), saj gre za samostojno opravilo, ki je posebej predvideno v 7. točki 39. tar. št. OT v obliki “raznih drugih storitev“. Spisovni podatki potrjujejo, da sta bila sodna taksa in predujem plačana, in o tem sodišče obveščeno z dopisom. Tožnica tudi pravilno opozarja na napačno uporabo vrednosti odvetniške točke. Vrednost točke se je s 6. 4. 2016 dvignila iz 0,459 na 0,60 EUR, ki jo je treba glede na kasnejši datum izdaje izpodbijane sodbe in s tem odmere pravdnih stroškov tudi uporabiti.

20. Tožničini pravdni stroški (upoštevajoč priznane stroške strank v izpodbijani sodbi) tako znašajo poleg ugotovljenih 5.485 odvetniških točk še 40 točk, torej 5.525; povečano za materialne stroške v višini 75,25 točk, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, znašajo 3.360,15 EUR. K temu se prištejejo še potni stroški odvetnice v znesku 105,08 EUR, vse povečano za 22 % DDV (762,35 EUR), strošek plačila sodne takse v višini 675 EUR in predujma za izvedenca v višini 657,80 EUR ter tožničini potni stroški v višini 28,40 EUR in pričnina v višini 21,60 EUR, kar skupaj znese 5.610,38 EUR. Stroški toženke pa znašajo 1.881,24 EUR (2570 odvetniških točk, upoštevaje pravo vrednost točke, povečano za 22 % DDV) Upoštevajoč uspeh v pravdi je tožnica upravičena do povračila 1.963,63 EUR (5.610,38 EUR x 0,35) EUR, toženka pa do 1.222,81 EUR (1.881,24 EUR x 0,65) pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotu obeh zneskov je toženka dolžan tožnici plačati 740,82 EUR. Temu ustrezno je bila spremenjena izpodbijana sodba tudi v stroškovnem delu (v III. točki izreka).

21. Ker tožnica ni uspela s pritožbo glede glavne stvari, krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), toženki, ki je uspela s pritožbo, pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 496,50 EUR (375 točk za sestavo pritožbe, 22 % DDV in 195 EUR sodne takse za pritožbo). Te mora povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1 Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS na dan zadnje glavne obravnave je znašala 1.114,98 EUR. 2 Primeri, ki jih izpostavlja pritožba, ravno nudijo okvir, v sklopu katerega je prisojena odškodnina v obravnavanem primeru. V sodni praksi sicer ni najti zelo primerljive zadeve obravnavani, je pa iz judikatov, omenjenih v pritožbi in objavljenih primerih v : Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Alenka Berger Škrk, GV Založba, 2010, str. 1119- 1131), v katerih so oškodovanci utrpeli nekoliko hujše poškodbe (tudi zvin ali zlom gležnja ali prsta) in s tem povezane posledice in višjo odškodnino (vključno z odškodnino za ZŽA), razbrati, da je dosojena odškodnina za manjšo škodo v tem razponu ustrezna. 3 Sodišče prve stopnje je pozabilo prišteti znesek 1,78 EUR (tč. 23 izpodbijane sodbe). 4 Toženka je že v odgovoru na tožbo in tudi na prvem naroku za glavno obravnavo argumentirano nasprotovala zahtevku, zato podlage za uporabo 214. člena ZPP, ki določa, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, ni bilo. 5 glede na skupno zahtevano odškodnino 24.872,41 EUR in prisojeno (5.105,83 EUR) in v postopku delno plačano (3.300 EUR) odškodnino; op. pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri izračunu uspeha zmotno sodi, da je tožnica dosegla uspeh z zahtevkom preko 14.000 EUR, saj je dvakrat upoštevalo že plačano odškodnino.